Gregor Hrovatin

Kaj je huje: imeti premalo podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih, ali imeti preveč podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih?

Avtizem je skrivnostno duševno stanje, ki ljudem para živce: avtistom, ker jih obvladuje, svojcem, ker obvladuje njihova življenja, strokovnjakom pa, ker ga ne morejo obvladati. Avtizem buta brez prestanka in se ne pusti zgrabiti za roge.

Je avtist človek? … Je avtist bolan? … Je avtist nor? …

Svoboda govora je zanimiv pojav. Kjer je ni, se vladarji na vse kriplje trudijo, da je še naprej ne bi bilo. Po njihovem stegovanje jezika ni prekršek ampak zločin. Za preprečevanje, odkrivanje in kaznovanje dolgojezičnosti zapravijo ogromno domiselnosti, časa, truda in denarja. Očitno se na smrt bojijo tega, da bi ljudje govorili, kar mislijo in čutijo.

Ko ljudstvo tega ne more več zadržati zase, besedno in še kako drugače izbruhne v prevrat ter si izbori svobodo govora. Novi-stari oblastniki jo hočeš-nočeš sprejmejo in uzakonijo. In glej ga, zlomka – kar naenkrat se je ne bojijo več. Če ljudje bentijo čez njih, se vedejo, kot da tega ni. Če jim gredo ljudske misli in občutki na roko, ljudi vzpodbujajo, naj si z besedami dajo duška. Svobode govora se tudi sami izdatno poslužujejo proti svojim tekmecem. Kjer lahko vsak nekaznovano govori, kar mu pade z jezika, postane svoboda govora sredstvo vladarjev za ohranjanje oblasti.

Desničarji so prostaški, nasilni, škodoželjni, goljufivi, nedosledni, neiskreni in lažejo, da se iskri. V njihovem videzu in vedenju ni ničesar prijetnega in privlačnega. Ko pridejo na oblast, sejejo strah in izvajajo neizmerno škodljive ukrepe, ki vsem razen peščici izbrancev takoj otežijo življenje, mnogim pa ga spremenijo v moro. Ko oblast izgubijo, se nekaj mesecev iz vseh omar vsipavajo okostnjaki, njihovi predpisi in nastavljenci pa še leta na mnogih področjih onemogočajo kakršenokoli izboljšanje.

In vendar so večini ljudi desničarji bolj všeč kot levičarji. Nanje se lepijo kot zbegani psi na nepredvidljive gospodarje, kot prestrašene ženske na nasilne partnerje, kot trpinčeni otroci na neljubeče starše. Kakorkoli levičarji priljudno govorijo, dosledno ravnajo in prijetno izgledajo, nimajo v ljudskih očeh nobenih možnosti proti najbolj nesramnim, zagamanim in odurnim desničarjem. Najmanjši moralni spodrsljaj kateregakoli levičarja je dokaz, da levičarji niso zaupanja vredni, tak človek pa postane politično mrtev, četudi ni naredil ničesar protizakonitega. Na drugi strani pa so dokazani prekrški, kazniva dejanja, gospodarska opustošenja držav in zločini proti človeštvu za desničarje prej stopničke njihovega političnega vzpona kot ovire za njihovo priljubljenost.

Dan Zemlje … Čim obstaja dan nečesa, veš, da je tisto nekaj v kurcu. In nihče noče spremeniti svojega odnosa do tega. Tisti, ki (želijo dajati vtis, da) jim tak dan nekaj pomeni, hočejo zgolj, da bi svoj odnos spremenili drugi …

Zemlja je torej v kurcu, in to precej po zaslugi človečkov. Človečki pa si ne morejo kaj, da se ne bi oklicevali za krono stvarstva. V vsem, kar počnemo, smo menda najpametnejši, najmočnejši, najvztrajnejši, najbolj domiselni, prilagodljivi in iznajdljivi, skratka najboljši. Takšni mislimo, da smo, ko Zemljo uničujemo, in takšne se vidimo, ko jo rešujemo …

Med nedavnim potovanjem v Turčijo me je presenetilo, kako zelo je življenje tam podobno življenju tukaj. Slovenci in Turki nimamo kaj dosti skupne zgodovine, pa še tisto smo večinoma pisali vsak na svoji strani bojnega polja. Imamo ne le različni veri, ampak tudi različni predhodni veri. Jezika sodita v različni družini; še romščina nam je bližja od turščine. Mi smo bili zadnjih 1.000 let pretežno stalno naseljeni poljedelci in obrtniki, med njimi pa je bilo veliko pastirjev, trgovcev in vojakov. Oboji imamo sicer podobno gorato pokrajino, a precej različno vreme in pridelke. Naš dan se vrti okoli alkohola, njihov okoli hrane. In vendar se mi je zdel Istanbul dosti bolj domač kot Berlin.

Ko sem bil majhen, je na vasi blizu moje prababice živel starejši gospod, ki je bil prepričan, da je Zemlja ploščata. »Če bi bila okrogla, bi na drugi strani padli dol,« je bil njegov (bržkone edini) dokaz. Nekoč je bil v vasi na začasnem delu nek Avstralec. Karkoli je povedal, je vrli gospod Plošča vztrajal pri svojem: »Ne, Avstralija ni tako daleč, kot on pravi. Tam, za tistim hribom je, pa malo naprej.«

Ondan sem si naredil kulturni dan. Očitno imam dober želodec in se mi tisti šolski niso tako zagravžali, da ne bi nikoli več hotel prestopiti praga kakšne kulturne ustanove. A nikoli ni prepozno … V Ljubljani sem obiskal razstavo Picassovih del, razstavo Naše telo in Prirodoslovni muzej ter prišel do zaključka, da sem slovensko kulturno ponudbo očitno prerasel.

Prosto po Prešernu 2


o

Zdaj pa je tebe treba bilo,
dete majhnó, a že mavričnó,
meni, srednjeletnici,
zdaj poročeni materi! –

Prijatelj, ki je pred leti kolesaril po Siriji, je pripovedoval, kako ga je pozno popoldne v Homsu nekdo vprašal, kje bo spal. Tega sicer ni rekel, a skozi glavo mu je šinilo: »A ti ni jasno? Čakam, da me nekdo povabi k sebi domov!« Zakaj mu je to šinilo skozi glavo? Ker je takšna vabila prejel že toliko zaporednih poznih popoldnevov, da je to postalo začasno naravno stanje stvari …