Gregor Hrovatin

Če bi ljudje tudi za pusta škljocali zrezke s prilogo in zobovja svojih prijateljev z bližnjo okolico, bi bilo to enako bedasto kot vsak dan. To je pač eden v nizu razlogov, zaradi katerih se bodo prihodnji rodovi sramovali svojih družabno omreženih prednikov. A z vnašanjem potrošniške revščine, površnosti in brezsmiselnosti v obliki pustnih šem v digitalno večnost ne delamo sramote le sebi, ampak sramotimo človeško vrsto in dajemo v njič njene civilizacijske dosežke.

Vsake toliko se pojavi knjiga, ki ti odpre oči za nekaj, kar si že ves čas vedel, a ti ni prišlo v zavest. Takšna knjiga je npr. Pravljica o Kristusu Luigija Casciolija, ki do podrobnosti razdela preprosto in vsem vidno dejstvo, da za obstoj Jezusa Kristusa ter večine drugih likov in dogodkov iz Biblije ni nobenih zgodovinskih in izkopaninskih dokazov – da gre torej za bajke, primerljive z Odisejo in 1001 nočjo. Takšna knjiga je tudi Drama je biti otrok Alice Miller, ki pove, da za žrtve družinskega nasilja ključ do duševnega miru ni odpuščanje, ampak temeljito izživetje vseh čustev, ki so jih kot žrtve občutile – tudi sovraštva. Takšnih knjig se je skozi zgodovino pismenosti nabralo kar nekaj, a za zahodno civilizacijo ta hip najbrž nobena ni tako ključna kot Je res ali ste videli na televiziji Jorisa Luyendijka. V njej nam ta nizozemski poročevalec z Bližnjega Vzhoda odpre oči za postopke, skozi katere gre resnica, da postane novica.

Če so komarji napaka matere narave, so slovenski filmi napaka očija družbe. Čisto vse prvine (scenarij, režija, kamera, slika, zvok, prizorišča, obleke, igra in montaža) so v najboljšem primeru (redko) nemoteče, v najslabšem (običajno) pa obupne. Vprašanje ni, ali je res tako hudo, temveč zakaj je tako hudo.

Človeštva niso iztrebile kuge, gripe in sifilisi … Niso ga ugonobile poplave, suše, neurja, zmrzali in pripeke … Niso ga zdesetkali kamni, puščice, puške in bombe … Niso ga prečistila žrtvovanja, verske čistke, mučenja čarovnic, znanstvenikov in nevernikov … Niso ga pokopale prenaseljenost, umazanija, skrajna revščina in razkošje, da se razpočiš … Zdravila s stranskimi učinki, škropiva, gnojila, prehranski dodatki, nenaravna kozmetika, s strupi prepojena umetna oblačila, smrad iz dimnikov in izpušnih cevi ter domače in tovarniške odplake čudnih barv nam ne morejo do živega …

Mnogi trdijo, da ne moreš spljuvati nečesa, česar nisi videl. A kaj, če vsi 'okoliški' podatki, na katere naletiš, nakazujejo, da gre za nekaj pošastnega – tudi tisti, ki so zadevi več kot naklonjeni? Če kupiš ali plačaš vstopnico, da bi se seznanil in osebno opredelil do nečesa izrojenega, si to reč že podprl … In zakaj bi moral trpeti 'pravo' grozoto, da bi prišel do enakega zaključka, kot ti ga nudijo njeni prav tako grozljivi odmevi?

Človeški jezik ima besede in slovnico. Besede imajo pomen, slovnica smisel, oboje skupaj pa tvori sporočilo z vsebino. Verski jezik vsega tega nima. Kdor v verskih sporočilih išče pomen, smisel in vsebino, je bedak. To mu dajo vedeti tudi člani verskih občestev. Verščine naj ne bi razumel, ampak začutil …

Uboga vatikanska zalega! Uboge njene lovke! Spet ji štrene meša nek Frančišek. Že tisti prejšnji je marsikaj iz Biblije upošteval tudi v dejanjih, ne le v besedi, ta sedanji pa jo – o, groza – hoče kar spremeniti. Sicer (na mojo globoko in iskreno žalost) ne vse, ampak 'le' en stih, a to je luknja, ki lahko nastane razpoka, kjer se lahko vsa ta pradavna skladovnica nesmislov (na moje globoko in iskreno nado) sesuje.

Ljudje smo opice. To je jasno kot beli dan. Vidno je s prostim očesom – kot to, da je zemlja okrogla. A ko je Darwin izdal knjigo O nastanku vrst, je bila ta 'revolucionarna' ugotovitev glavni 'dokaz', da je tip popolnoma usekal mimo.

– resnična pijača vseh naših mladosti, ki dela vse, da bi umrli mladi in lepi, torej lepo zaobljeni brez gubic …

Kaj bi se zgodilo, če bi Vesoljci prišli na Zemljo? Bi bili prijazni ali nasilni?

Po odgovor ni treba v vesolje. Dovolj je, da obrnemo vprašanje: »Kaj bi se zgodilo, če bi človeški vesoljeplovci prišli na planet, poln življenja?«