Gregor Hrovatin

Pred časom sem pisal o svetinjah smrti: mamilih, splavu ter samomoru in evtanaziji. Zdaj jim bom dodal svetinje življenja: službo, otroke in poroko. Tudi zanje je značilno, da prinašajo tako srečo in sprostitev kot duševne in telesne muke, na mnoge načine in pogosto hkrati. In tudi one so sposobne ustvariti omizno ali državljansko vojno med ljudmi, ki se jih vse skupaj nič ne tiče, ter pogrom slednjih nad tistimi, ki se jih tiče.

Invalidi imajo očitno samo mame. Le enega poznam, ki kdaj pove tudi kaj o svojem očetu, pa sem z njimi večkrat dolge ure klepetal o vsem mogočem. Kadar smo skupaj več dni, pa staršev ni zraven, pogrešajo mamo (ali nikogar). Na koncu se veselijo, da gredo domov k mami (ali pa se ne veselijo odhoda domov). Res pa tudi o mami povedo predvsem, da zanje je ali bo nekaj naredila. V najboljšem primeru to povedo o starših. Zgodb o skupnih dogodivščinah iz njihovih ust še nisem slišal.

Neumno je večidel oboje. Vprašanje je, kaj je vzrok in kaj posledica. Lahko pameten učitelj iz neumnih učnih načrtov in postopkov potegne kaj pametnega? Lahko načrti in postopki iz neumnega učitelja iztisnejo kaj pametnega? Ali oba zanemarjata pravila, da lahko delata po svoje, tako kot pravila zanemarjajo učitelje in učence, da se lahko zapletajo po svoje?

Nekoč so imeli ljudje možnost izbire: denar so lahko imeli pri sebi, kjer mu je vrednost padala in ga je bilo razmeroma lahko ukrasti, ali pa so ga varno spravili v banki in zaslužili nekaj obresti. To je bilo v kapitalizmovi najstniški dobi, ko so bile za tega barabinčka odprte še vse možnosti: da se bo izobrazil, uredil in postal spodoben družbeni ustroj; da bo odrastel v razbojnika ali pridaniča; ali da ga bo katera od najstniških vragolij stala življenja ali vsaj moči, da bi zavzel svet. Vemo, katera možnost se je udejanila. In tudi možnosti razpolaganja z lastnimi prihodki so se skrčile na eno samo.

Muzeji so pokopališča mrtvih predmetov. Razstavljeni predmeti so iztrgani iz svojega okolja, oropani svoje vloge in ponavadi v razbitinah – kot trupla. Kot na pokopališčih je tudi v muzejih vse lepo in urejeno, ampak pusto in brez radosti. Žive barve so začasno dovoljene le tam, kjer je razstavljeno nekaj novega ali otroškega. Jasno je označeno, kje se sme hoditi in kje ne. Stvari je dovoljeno gledati, ne pa tudi prijemati ali bognedaj premikati. Glasno lahko govorijo le uslužbenci, ki imajo govore; med obiskovalci je zaželjeno šepetanje. Čisti pogreb …

Ja, nekaj je narobe. Če bi delovali, bi se pri vsej tej poplavi tovrstnih zadev in ljudi, ki jih jemljejo resno, že moralo nekaj poznati, a ne? Če bi jih delovalo vsaj nekaj, bi ti še bolj poplavljali in sčasoma bi nedelujoči izginili. A poplava je ves čas enako neučinkovita in kar ne pojenja. Spreminja (veča) se le: število področij življenja, ki so poplavljena (tržnih niš); število ljudi, ki se zavedajo, da imajo bolne duše, telesa, srca in denarnice (lahkih žrtev); in številke v denarnicah izvajalcev tečajev in piscev priročnikov (duhovni balon).

Lep stas in obraz … Dekolte, minica in tudi sicer čimveč gole kože … Frizura, šminka, parfum in obleka, ki paše k vsemu temu … Zapeljivo gledanje, zviranje in oviranje prehoda s telesom … Pohvale videza, pameti, spretnosti in mišic … Kuhanje, pomivanje, čiščenje in pospravljanje … Ja, vse to pomaga – tistim, ki hočejo osvojiti moškega tiča. Tiča, ki vstopi, izstopi, gre drugam in se občasno ali tudi redno vrne …

Res, čemu služijo? Sodeč po njihovih izjavah za javnost služijo predvsem ugotavljanju, čemu bi lahko služila. V ta namen pridobijo ali zavzamejo prostore, katerih uporabo pod nedorečenimi in spremenljivimi pogoji napol uradno dovoljujejo tistim, ki imajo zamisli, kaj bi tam počeli. Če zamisli ni ali če odgovorni osebi tisti hip ne ustrezajo, se prostori zgolj vzdržujejo – seveda z davkoplačevalskim denarjem.

Še dobro, da se zgodovina ponavlja. Ko smo se v šoli učili o vladah in ovaduhih, ki so med 2. svetovno vojno sodelovali z okupatorji, mi nikakor ni šlo v glavo, kaj so imeli v glavi ti ljudje. Saj je bilo iz vseh dostopnih podatkov očitno, da se takšno sodelovanje ne more dobro končati, pa če se stvari obrnejo tako ali drugače. Sicer ne vem, ali je sedanja ponovitev tragedija ali farsa (izgleda oboje), a zdaj stojim z obema nogama sredi zgodovine. Razgrajevalce in prodajalce države ter njihove podrepnike lahko ocenjujem v živo. Ocena je enaka, a zdaj jih vsaj razumem …

Kdo v paketu zaničuje in trpinči vse ženske, istospolnike, tujce in ljudi neprave vere? Kdo jih samodejno in samoumevno onemogoča v poklicnem razvoju ter (z izjemo lepih žensk) noče biti njihov sosed? Kdo kriči, da je treba to ali ono skupino ljudi izbrisati z obličja zemlje ali pa vsaj odstraniti iz države? Kdo se razstreljuje? Kdo gre potem, ko se je nekdo razstrelil, uničevat trgovine in svetišča nekih tretjih ljudi?

Odgovor je jasen – verniki!