Gregor Hrovatin

Gospodarska rast je rast dobička – da je naslednje leto večji kot prejšnje leto. Večina ljudi pa zmotno misli, da gre za rast obsega poslovanja – da je naslednje leto izdelanih več izdelkov, opravljenih več storitev, oddelanih več delovnih ur in zaposlenih več delavcev. Mnogi podjetniki tako tudi delujejo. Ko jim ostane višek prihodkov nad odhodki, si ga ne vtaknejo v žep, temveč najamejo posojilo v njegovi višini in razširijo proizvodnjo.

Ko sem kot srednješolec bral Ukano Toneta Svetine, sem se pričel spraševati, kako bi se v podobnih okoliščinah vedli ljudje, ki sem jih poznal. Od te miselne telovadbe se mi je ježila koža. Kljub temu je nisem opustil. Takrat je bila v Bosni vojna. Marsikateri Bosanec bi si prihranil ogromno gorja, če bi znal na tak način oceniti svoje sosede … Zdaj vem, da je pred vojno bolje zbežati kot preizkušati svoje sposobnosti preživetja v njej, a človek nikoli ne ve … In pot je lahko dolga, kot vedo mnogi, ki so pred njo pribežali v Evropo, a ji niso ušli …

Pravkar sem prestal enotedensko sobivanje s skupino tabornikov v istem kempu. Hitro so izničili moje predstave o tabornikih: da gre za učenje veščin preživetja v naravi in sodelovanja, ki je za takšno preživetje nujno. Vse skupaj je bilo bolj podobno temu, kar sem nekaj let nazaj popisal v kolumni o angleških šolah. Tri vzgojiteljice (s taborniško, ne pa nujno tudi vzgojiteljsko izobrazbo in izkušnjami) so se drle od jutra do večera, da so bili otroci ob njih tako rekoč neslišni. Lovili so rake, si pripovedovali vice, imeli ustvarjalne delavnice, se kopali, enkrat pa so umili vsak svojo majico, ki so jih nosili vseh pet dni … Nisem opazil, da bi jih kdo učil kakršnihkoli taborniških veščin. Še s prižiganjem ognja so imeli vsak večer težave.

Danes ne bo kolumne. Danes praznujem. Vojna, v kateri smo že dolgo ali pa še dlje, je dobila svojo uradno osvobodilno fronto tudi na domačih, okupatorskih tleh. Grčija, ena od zibelk civilizacije, ki je svetu prinesla krščanstvo, kolonializem, industrijo, kapitalizem in neoliberalizem, je postala zibelka upora proti silnemu in neznosnemu 'napredku', ki ga ta civilizacija prinaša.

Menda zato, ker ne dohajajo napredka. Novih orodij in strojev ne znajo niti uporabljati, kaj šele izdelovati ali si jih celo izmisliti. Trmasto se upirajo tudi prednostim in olajšavam, ki bi jih te reči omogočile v njihovem načinu življenja. Na vsak način hočejo živeti po starem, čeprav je to težje in dražje, čeprav zahteva več časa in prostora ter je manj smiselno.

Vse to drži, a tako je že od pamtiveka. Starci so se vedno upirali novostim, zato so jih morali mladci uveljavliti na silo in mimo njih. Kljub temu pa so bili starci večino zgodovine spoštovani. Torej mora biti boljši razlog, da jim dandanes, v 'razvitem' svetu, vztrajno manjšamo vrednost.

Kakšna je razlika, če v iskalnik Google slike vtipkate »Auschwitz map« ali »zelenjavni vrt gredice«? Nikakršna; v drugem primeru je malo več zelene barve.

Skoraj vsakič, ko naletim na oddajo, pesem, predstavo, prireditev, risanko ali revijo za otroke, mi gre na bruhanje. Bolje jo odnesejo le knjige, a še te ne povsem. Morda isto velja tudi za vas, morda pa ne. Ves ta gravž mora namreč nekim ljudem pasti na um, morajo ga ustvariti in spraviti v javnost. Javnosti mora biti vsaj znosen, sicer ga ne bi kupovala, brala, gledala in poslušala, ne da bi pričela metati kamne ali vsaj šla stran.

Človek, ki ne je mesa, ima v gostilnah težave. Ima jih pa tudi človek, ki želi samo nekaj popiti. Z izjemo ustekleničene vode na večini cenikov tako rekoč ni pijače brez nepotrebnih umetnih dodatkov: sladil, konzervansov, ojačevalcev vonja in okusa ter umetnih vonjev in okusov. Tudi naravne sestavine, iz katerih so te pijače, ne prihajajo iz ekološke pridelave, torej so prepojene z umetnimi gnojili, herbicidi in pesticidi. Skoraj nemogoče je najti gostilno, v kateri bi lahko človek spil nekaj svežega in zdravega, kar ni zgolj voda.

Po razlagi trenutne ministrice za kulturo (ko to berete, je mogoče že kdo drug) je slovenska glasba glasba v slovenskem jeziku. Ker sta »slovenskost« in »jezik« izmuzljiva pojma, še posebej v povezavi z besedo »glasba«, se bom malo igral z njima – v svoje in vaše veselje. Mogoče bom koga tudi razjezil, ampak to je njegova težava. Plevel besed bo znabiti pognal korenine tudi na vrtu katerega od bistroglavcev z ministrstva, ki so količili gredico »slovenska glasba«, in upam, da bo tam ostal …

Od davnih davnih časov se ljudje delijo na vladarje in vladane. Takšna delitev je v naših genih, kot je tudi v genih večine opic. Večina ljudi jo podpira. Večino tistih, ki je ne podpirajo, moti zgolj to, da so v napačni skupini, sicer bi bili takoj za. Očitno je pripomogla k preživetju, razširitvi širom sveta in povečanju števila osebkov. Ni pa nujno pripomogla k našemu dobremu počutju. Če bi bili manj 'uspešni' in bi bili še danes opice, bi mnogi živeli mnogo bolje, kot živijo zdaj …