Gregor Hrovatin

Kaj so značilnosti neoliberalizma? Početje stvari mimo države, brez povezave in v nasprotju z njo. Božje čaščenje zasebnih prostorov, lastnine in zasebnosti, kamor naj država ne vstopa. Nesprejemanje skupnih prostorov in skupne lastnine ter odpor do njihovega vzdrževanja. Kratkoročna skrb za lastno rit. In katere so vedenjske značilnosti Slovencev? …

Podkupljivost sodnikov, tožilcev, odvetnikov nasprotne stranke in prič kot da je prepovedana tema. Kot da se vsi skupaj trudimo ohranjati vsaj vero v dobronamernost tretje veje oblasti, ko smo jo v dobronamernost prvih dveh povsem izgubili … Dovoljeno in v nekaterih krogih zaželjeno je pljuvati čez posamezne odločitve posameznih sodnikov. Pravnikom te ali one vrste se pogosto očitajo nestrokovnost, nesposobnost in pristranskost. Nihče pa ne upa reči, da je kaj od tega namerno – posledica njihove sebičnosti in pohlepa.

Homo sapiens bi naj bil moder človek. A modrosti ta vrsta premore v obnašanju prav toliko kot v barvi – skoraj nič. Če bi bili ljudje res modri, kot menimo, da smo, bi znali ločevati prave težave od namišljenih. Znali bi jih tudi reševati, če bi bile rešljive. Če ne bi bile, bi rešili, kar se rešiti da, in to s čimmanj nevšečnostmi za vse vpletene.

Pregovori vrste »Laž ima kratke noge«, »Osel gre samo enkrat na led«, »Kar boš sejal, to boš žel«, »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade« in podobni se dandanes uporabljajo predvsem za zmerjanje otrok, ki so nekaj ušpičili, pa tega niso znali dobro skriti. Iz njih veje skriti, nikoli izgovorjeni pregovor: »Kdor zna goljufat', je hitro bogat,« z dodatkoma: »Ampak ti, revše, ne znaš!« in »Mene ne moreš preslepiti!« Takšni očitki in podočitki imajo ravno nasproten namen od željenega – otroke vzpodbujajo, da se naučijo goljufati. In morda je to tudi njihov namen.

Umetna inteligenca se je v zavest človeštva vselila šele leta 1997, ko je Deep Blue porazil Garija Kasparova v šahu. Predtem so računalniki veljali za butaste, za sužnje, ki ubogajo. Res je po duhovni dediščini človeštva že skoraj dve desetletji lomastil robot Marvin iz Adamsove radijske igre in knjige Štoparski vodnik po galaksiji (1978), a njega že v zgodbi ni nihče jemal resno, kaj šele v resničnosti. Tudi filmski roboti, vključno s HAL-om iz Odiseje v vesolju (1968), R2-D2-jem in C3PO-jem iz Vojne zvezd (1977) ter Terminatorjem (1984) počnejo zgolj to, za kar so programirani in kar jim je naročeno. Čustva, ki jih kažejo, so samo sredstva za doseganje cilja ali pa služijo zabavi občinstva.

'Nevidna roka trga' je bajeslovno božanstvo vere v neskončno rast dobičkov. Kot za vsa božanstva vseh ver tudi zanjo velja, da ni nikoli obstajala, ne obstaja in ne bo obstajala, ker ne more obstajati. Napoti ji stoji prav to, kar naj bi jo usmerjalo – sebična in pohlepna človeška narava.

Pred časom sem pisal o svetinjah smrti: mamilih, splavu ter samomoru in evtanaziji. Zdaj jim bom dodal svetinje življenja: službo, otroke in poroko. Tudi zanje je značilno, da prinašajo tako srečo in sprostitev kot duševne in telesne muke, na mnoge načine in pogosto hkrati. In tudi one so sposobne ustvariti omizno ali državljansko vojno med ljudmi, ki se jih vse skupaj nič ne tiče, ter pogrom slednjih nad tistimi, ki se jih tiče.

Invalidi imajo očitno samo mame. Le enega poznam, ki kdaj pove tudi kaj o svojem očetu, pa sem z njimi večkrat dolge ure klepetal o vsem mogočem. Kadar smo skupaj več dni, pa staršev ni zraven, pogrešajo mamo (ali nikogar). Na koncu se veselijo, da gredo domov k mami (ali pa se ne veselijo odhoda domov). Res pa tudi o mami povedo predvsem, da zanje je ali bo nekaj naredila. V najboljšem primeru to povedo o starših. Zgodb o skupnih dogodivščinah iz njihovih ust še nisem slišal.

Neumno je večidel oboje. Vprašanje je, kaj je vzrok in kaj posledica. Lahko pameten učitelj iz neumnih učnih načrtov in postopkov potegne kaj pametnega? Lahko načrti in postopki iz neumnega učitelja iztisnejo kaj pametnega? Ali oba zanemarjata pravila, da lahko delata po svoje, tako kot pravila zanemarjajo učitelje in učence, da se lahko zapletajo po svoje?

Nekoč so imeli ljudje možnost izbire: denar so lahko imeli pri sebi, kjer mu je vrednost padala in ga je bilo razmeroma lahko ukrasti, ali pa so ga varno spravili v banki in zaslužili nekaj obresti. To je bilo v kapitalizmovi najstniški dobi, ko so bile za tega barabinčka odprte še vse možnosti: da se bo izobrazil, uredil in postal spodoben družbeni ustroj; da bo odrastel v razbojnika ali pridaniča; ali da ga bo katera od najstniških vragolij stala življenja ali vsaj moči, da bi zavzel svet. Vemo, katera možnost se je udejanila. In tudi možnosti razpolaganja z lastnimi prihodki so se skrčile na eno samo.