Gregor Hrovatin

Evropsko gledališče je spregledana veja krščanstva. Spregledana zato, ker gledališča niso zastavljena in vodena kot verske skupnosti, ampak kot podjetja. Spregledana tudi zato, ker gledališki 'obredi' za 'občestvo' pogosto nimajo verskih vsebin ali pa so celo v nasprotju z njimi. Spregledana kljub temu, da tako neomajnih, samopožrtvovalnih, zagrizenih in zaslepljenih 'duhovnikov' nima nobena druga verska skupnost, krščanska ali kakšna drugačna. In spregledana kljub temu, da jo vodi enako brezumje in se samopojasnjuje z enakim praznobesedičenjem kot vera …

Ko sem živel v študentskem domu, sem se spraševal, zakaj kak bivši študent nikoli ne pride obujati spominov na čase, ko je tam živel; da bi – po možnosti s steklenico v roki – potrkal na vrata in vprašal, če si lahko ogleda svojo bivšo sobo, kjer je preživel toliko odbitih trenutkov. Odgovor mi je bil jasen tisti hip, ko sem študentski dom zapustil; v Bloku IV v Rožni dolini ni bilo ničesar, kar bi si želel še kdaj videti ali podoživeti. Zakaj? Verjetno iz istega razloga, ki pri bolnikih, norcih, zapornikih in taboriščnikih ne budi hrepenenja po tem, da bi še kdaj vdihnili postan zrak sobic, kjer so pustili najbolj nora leta svojih življenj …

Bi raje živeli pod diktaturo nazadnjaškega ali naprednjaškega psihopata? Rabite čas za razmislek? Ne rabite! Odgovor je jasen – pod nazadnjakom.

Predvolilni slogani so izjemno poučno čtivo – še posebej za volilce, ki nimamo časa in nismo dovolj neumni, da bi se poglabljali v vse tisto praznorečje nadouspavajočih kandidatov za uničevalce svojih življenj. Treba jih je le znati brati, pa povedo bistvene podatke o osebkih, ki so si jih izmislili, o paramafijskih združbah, ki za njimi stojijo, in o tem, kaj nas čaka, če jih izvolimo.

Zakaj obstaja nočno življenje? Noč je najbolj neuporaben čas dneva. Temno je in mrzlo. Proti jutru je tudi vlažno. Trgovine so večinoma zaprte; če ti manjka kaj bistvenega za ohranjanje v budnem stanju, je to zelo težko nabaviti. Ulice in parki so prazni in nevarni, poti izven naselij pa tudi neosvetljene. Noč ni čas za sproščene sprehode. Kjer so ljudje, gre večinoma za neznosno gnečo neznosnih pijancev, ki povzročajo neznosen hrup, med katerimi se počutiš znosno le, če si eden od njih (gl. kolumno Diktatura zabave). Kjer ni 'zabave', gre za gručice in posameznike, ki ždijo. Zabava ali ždenje v temi pa je najvišja stopnja svobode, h kateri stremimo in ki jo lahko dosežemo v najsvobodnejši izmed vseh družb, kar jih je kdaj bilo …

Odkar imamo krizo, o nasilju na delovnem mestu skoraj ni več govora. Kdor že govori o njem, prizna, da je v porastu, to pa je tudi vse. Tudi o družinskem nasilju ni več govora, razen v črnih kronikah. Nazadnje se ga je omenjalo, ko smo se prekljali okoli družinskega zakonika, a je pogovor hitro prešel na pedre in lezbijke, od tam pa v varne tirnice partizanstva in domobranstva, kamor slejkoprej zaide vse, o čemer bi se bilo v naši državi nujno pogovoriti. Če jih kdo vpraša, strokovnjaki priznavajo, da je tudi družinsko nasilje v porastu. A zdaj, v času krize, se pogovarjamo predvsem o gospodarstvu in o tem, kako ga potegniti iz živega blata. Kako potegniti iz živega blata odnose, očitno ni pomembno vprašanje. Pa bi moralo biti, kajti eno brez drugega se ne bo zgodilo.

Če bi bil tako vesoljno črnogled, nezaupljiv in zastrašen, kot so teoretiki zarot, bi jih videl kot zarotnike. Med seboj so si osupljivo podobni po zanimanjih, življenjskem slogu, načinu razmišljanja, pojasnjevanju svojih prepričanj, odnosu do vere in celo vrstnem redu navajanja zarot. So kot vojska klonov, enakomerno pomešanih med ljudi, ki se razlikujejo le po videzu, značaju in poklicu.

Kadar nekdo označuje ljudi, skupnosti, gospodarstva in države (da o ostalih živih bitjih niti ne govorimo) kot bolj ali manj razvite, to več pove o njegovi razvitosti kot o razvitosti omenjenih pojavov. Kljub temu je takšno blebetanje še vedno pogosto, tudi med strokovnjaki. To je zelo nestrokovno, kajti merila za 'razvitost' so zmeraj omejena na skrbno izbrano peščico kazalcev, ki potrjujejo natanko tisto, kar skuša 'strokovnjak' dokazati …

Kdaj se podjetju oglaševanje splača? Glede na količino, vseprisotnost in raznolikost oglasov se očitno splača vedno in povsod. Če ljudi neprestano ne gnjaviš z vedno novimi podatki o vedno novih izdelkih, vedno novih storitvah in vedno novih možnostih nakupa, je kot da ne obstajaš. Temu v en glas pritrjujejo skoraj vsi, ki tako ali drugače skrbijo za oglaševanje podjetij. Denarjeslovci so tiho. To je še eno področje, na katerem s svojim znanjem – ali prav zaradi njega – pogrnejo na celi črti.

Vsaka vera od svojih vernikov zahteva, da jo širijo. Kdor svojo vero jemlje resno, jo mora širiti. Kdor to počne, je nasilen do drugače verujočih in neverujočih. Njihovih mnenj in prepričanj ne sme sprejemati ali celo odobravati, temveč jih mora zlepa ali zgrda spodbijati in zavračati – to je njegova dolžnost. Kdor tega ne počne, svoje vere ne jemlje resno, torej je hinavec. Prvi je v najboljšem primeru nadležen, v najslabšem pa nasilen. Drugi v najboljšem primeru izkrivlja resnico in laže (kot verski spisi), v najslabšem pa je zahrbten. Oba sta torej nevarna.