Gregor Hrovatin

Ko sem bil majhen, sem mislil, da je umetnik nadarjen in morda nekoliko čuden človek, ki ustvarja umetnine. Kasneje sem ugotovil, da je v resnici čuden in morda nekoliko nadarjen človek, ki išče pozornost.

Vročina, vlaga, mraz … hrup, prah, ogenj … smrad, umazanija, trohnoba … muhe, uši, komarji …

znoj, solze, kri … lakota, žeja, utrujenost … poškodbe, vnetja, bolečine … gripa, tifus, kolera …

strah, žalost, jeza … negotovost, brezumnost, nesmiselnost … neuspehi, nesreče, zmote … nevroza, živčni zlom, psihoza …

To je vojna, kot jo doživljajo vsi, ki so v vojni.

Nisem privrženec meščanske kulture. Biti pripadnik srednjega sloja zahodne kulture v 19. in začetku 20. st. se mi zdi ena najobupnejših oblik človeškega obstoja. Samozatajevanje, zlaganost, neumorno dajanje vtisa, brezizhodna ujetost v vedenjske vzorce … Brrr!

Nekdo zadene ali kot športnik/glasbenik/igralec zasluži nekaj milijonov do nekaj deset milijonov in jih porabi za …? Res, za kaj? Za avto, hišo, vikend, darila sorodnikom in prijateljem … Za hude zabave, neskončne nakupe, lepotičenje in razvajanje, mamila, igre na srečo, draga potovanja, jahto, motorje, letalo … Za gostilno, hotel, grad, športno društvo … Za še več primerkov naštetega … Za dobrodelne namene oziroma za opravičevanje zapravljanja pred samim seboj … In to je to.

Šport je enostaven, športniki pa preprosti. Poglobljeno poročanje o tem je, izgleda, nemogoče. Novinarji, ki jim v javnih občilih zaupajo pokrivanje tega področja, so z izjemo nekaterih odličnih zanesenjakov sposobni zgolj smiselno povezovati imena oseb z bolj ali manj nepomembnimi številčnimi podatki.

Je bolje biti navaden policaj ali robocop? Bi kapitan Kljuka zamenjal kljuko za roko? Bi bili raje človek ali kiborg? … Za množico zdravnikov je zadeva očitno jasna: neustrezne dele telesa je najbolje odrezati in po potrebi nadomestiti z umetnimi. Zakaj? Po izjavah teh mojstrov sodeč zato, ker je s tem za vse vpletene manj dela …

Ko omenim, da hodim na počitnice z invalidi, me ljudje vprašajo marsikaj, le tistega ne, kar bi o invalidih rad povedal. Zdaj bom enkrat za vselej odgovoril na vprašanja, ki jih dobim, in na tisto, ki ga ne.

Učbeniki in javna občila so nam oprali možgane, da je cena sporazum med ponudbo in povpraševanjem: če je robe preveč, je poceni, če je preveč hlepenja po njej, pa je draga. Ta enajsta zapoved seveda ne more držati, ker izključuje kupno moč. Prav tako je nemogoče določiti 'sporazum', kadar za ponujeno ni zanimanja ali ne ustreza željam kupcev.

Slovenske univerze so od časov pred osamosvojitvijo doživele dve posodobitvi: debele računalniške zaslone so zamenjali tanjši in sredstev za bedo, ki jo nudijo, ne črpajo le iz države, ampak molzejo tudi študente. Ne elektronska opremljenost, ne plačljivost, ne bele knjige, ne zakoni, ne reforme, z Bolonjsko vred, ne vsi neuradni poskusi vmešavanja politike in gospodarstva, ne sedanje pomanjkanje sredstev za redno delo niso prispevali nič k izboljšanju kakovosti študija niti k manj kafkovskemu vedenju pedagoškega osebja …

Le kdo si ni nikoli v življenju do krvi zgrizel členkov na rokah, da se ne bi začel krohotati, ko je učiteljico slovenščine obsedel zli duh in je pričela glasno brati iz čitanke? Verjetno le gluhi in sošolci, ki so že v ranem otroštvu podlegli vzgoji v zombije … Vsak književnik, ki premore kaj dostojanstva, bi moral vložiti ves svoj vpliv in poznanstva v zakonsko izkoreninjenje tega ponižujočega mrcvarjenja leposlovnih izdelkov. A očitno ga le malokateri od njih premore. Nasprotno, še sami se ponujajo na vse konce in kraje, da bi kaj na glas prebrali, pa če jih je kdo pripravljen poslušati ali ne …