Gregor Hrovatin

Je možno obvladovati čustva do te mere, da bi na ukaz vznikala in se razblinjala? Je možno uravnavati njihovo jakost, da bi ustrezala našim načrtom in okoliščinam? Ne, ni možno. Kdor trdi drugače, laže. Vsak poskus zavesti, da bi krojila voljo čustev, ima neprijetne stranske posledice. Močneje se trudimo, hujše so posledice … Samoobvladovanje je načrt, ki je obsojen na propad. Zatiranje samega sebe pač ne more voditi k zadovoljstvu in zdravju …

Pred časom so bili na straneh http://www.siol.net/ (do danes že izbrisano) objavljeni rezultati spletnega natečaja za kratko zgodbo – seznam najboljših zgodb po izboru občinstva. Izsledke sem nestrpno čakal, kajti prav res me je zanimalo, kaj ljudje radi berejo …

Politiki so pokvarjeni in politika je kurba. Lastniki in menedžerji so brezčutni in pohlepni lopovi … To je naravno stanje stvari. Tako naravno je, da se o njem niti ne sprašujemo več. Kot da tako pač je in se glede tega ne da storiti ničesar … Nam, ki nismo oni, je dovoljeno, da se do neke mere pridušamo čeznje, jih ovajamo in prijavljamo. Karkoli že storimo in karkoli se zgodi, pa na koncu nasrkamo mi … Tudi to je naravno stanje stvari …

Na splošno velja, da so podjetniki dragi. Pridejo in ti poleg materiala (ob katerega cene se – zanimivo – redkokdo obregne) za pol ure dela zaračunajo 35 €. Tudi meni se je to zdelo dosti, dokler nisem sam postal podjetnik. Vrednost svojega dela sem izračunal, da ne bi imel težav pri oblikovanju (in zagovarjanju) cen svojih storitev. Pa poglejmo rezultate!

Najprej so bili filmi. Potem so bili filmi z napetimi trenutki. Potem so bili napeti filmi. (Na tem mestu so se vesterni dostojanstveno umaknili in bolj ali manj izumrli.) Potem so bili napeti filmi s histeričnimi trenutki. In zdaj so histerični filmi. Ni treba, da gre za grozljivko ali kriminalko; lahko je tudi komedija, risanka, romantični film ali drama. Karkoli gledate, se od uvodnega prizora do odjavne špice skoraj brez predaha vrstijo eksplozije in rušenja z ogromno in drago postransko škodo, pot glavnih junakov pa je tlakovana s trupli.

Ekonomija je nekaj s številkami, kar vključuje številke, pa je bavbav, ki se ga ljudje niti ne trudijo razumeti. Zato nam lahko že desetletja prodajajo posojila, popuste, vlaganja in gospodarsko rast kot nekaj, kar je dobro za nas, pa jim še vedno verjamemo na besedo …

Verniki imajo svečenike. Sledilci duhovnih praks imajo guruje. Neverniki nismo imeli nikogar, dokler se Richard Dawkins ni lotil povezovanja ljudi v boju proti brezumju nadnaravnega. G. Dawkins je evolucijski biolog, ki z živahnim jezikom na preprost način pojasnjuje razvoj življenja na Zemlji brez uporabe nadnaravnih sil. Poleg tega že vrsto let z znanstvenimi dokazi izpodbija (prazno)verske blebetarije 'duhovnih' skrajnežev. A ko je v svoji knjigi Sebični gen omenil meme, je (zdi se mi, da nevede in nehote) postavil most med znanostjo in duhovnimi bitji.

Jezus Kristus je pravljični lik. Resničen je ravno toliko kot Odisej, Robin Hood ali Rdeča Kapica. Edini zgodovinski vir o njegovem obstoju so evangeliji. Teh niso spisali apostoli, ker jih prav tako nikoli ni bilo. Napisani so bili sto in več let po času, ko naj bi živel. Vsi ostali viri, ki ga omenjajo, se sklicujejo na te pravljice.

'Hvala bogu, ja!' je bil prvi odgovor, ki mi je padel na pamet, ko sem na velikem obcestnem plakatu prebral: »Si predstavljaš družinsko kosilo brez staršev?« Ko sem v nekoliko drobnejšem tisku prebral: »Otroci in mladostniki v Mladinskem domu Maribor si ga. Življenje brez staršev je njihov vsakdan,« sem pomislil: 'Še sreča!' Pisalo je tudi: »Predlagaj in pomagaj! Obišči spletno stran www.predlagajinpomagaj.si in predstavi svojo idejo [brez vejice] kako pomagati vrstnikom v Mladinskem domu. [brez klicaja]« Začudil sem se: 'Pa saj jim je že pomagano, da ne rabijo jesti s starši!'

»Goni se v tri pičke mile materine!« sem zarohnel, ko sem prebral njeno zadnjo knjigo. Ne zato, ker bi bila tako zanič, ampak zato, ker je tako prekleto dobra. Kdo ve, zakaj sem se spomnil tudi pravljic o stavbarjih, ki so jih po izgradnji te ali one mojstrovine oslepili, da ne bi nikoli več ustvarili česa tako čudovitega … Potterji so bili mojstrovina za vajo. Ko bo Joanne napisala še nekaj 'resnih' mojstrovin, bo lahko sto romanov končno brez slabe vesti romalo v bukvarno in pozabo …