Gregor Hrovatin

Zakaj obstajata paraolimpijadi? Zato, da imajo velike živine v komiteju dobro vest, ker so naredile nekaj za invalide. In zakaj paraolimpijadi nista del zimske in poletne olimpijade? Zato, da velike živine v komiteju sebi in gledalcem prihranijo slabe občutke ob pogledu na invalide.

»Ženske so neenakovredne!« in: »Ženske so neenakopravne!« Že dobrih 100 let smo priče neskončno razvlečenih in razčlenjenih različic obeh trditev. V tem besednem boju (besedno močnejše) feministke na srečo zmagujejo. Danes so bedni in zastareli izpadi šovinistov le še voda na njihov mlin. Ženskam ni več treba biti zgolj matere in gospodinje ali kurbe ali nune. Po drugi strani pa se od moških še vedno pričakuje, da so moški. Naš boj za pravico do nebojevitosti, šibkosti, nespretnosti, neumnosti, čustvenosti in nežnosti se ni še niti začel …

Proti koncu 20. st. je vladalo prepričanje, da bodo stroji nekega dne pričeli misliti s svojo glavo. Kot da ne gre drugače, smo pričakovali, da bo ta glava mislila na podoben način kot naše – da nas bo poskusila zasužnjiti ali iztrebiti. Knjige in filmi so nam čarali svet poslednjih bojev človeštva.

A boja ni bilo in ga ne bo. Medtem ko stroji še vedno ubogajo na vsak naš migljaj, sami vedno bolj mislimo kot stroji, ravnamo kot stroji, se zasužnjujemo in samouničujemo kot stroji – postali smo sami svoji stroji, ki mislimo s svojo glavo …

14 sprva na Vest.si (8. 10. 2010–3. 5. 2011) in ponovno tukaj (20. 1.–15. 2. 2014) ter 100 tukaj (30. 1. 2012–24. 2. 2014):

Diktatura večine (7), Družba (16), Gospodarstvo (14), Modrovanje (8), Nasilje (15), Šport (1), Umetnost (13), Vladanje (10), Vzgoja (11), Zgodovina (13), Znanost (5) +

Se pač nerad ponavljam, pa četudi gre za povzetek. Glede na čas, v katerem živim, bi se najbrž moral. Največji misleci našega časa so največji prav zato, ker so v nedogled ponavljali dve ali tri misli – tako dolgo, da so se prijele in jih naredile nesmrtne. Obrtniki, športniki, umetniki in znanstveniki poglabljajo vsak svoji dve ali tri luknje na neskončnih njivah proizvodnje in storitev, športa, umetnosti in znanosti, slepi tako za ostale luknje kot za razglede na površini. Na videz edini mojstri za vse so vladarji, ampak tudi oni so zgolj (večji ali manjši) mojstri za ohranjanje oblasti. Jaz sem mojster za pisanje; še bolj pa se ne mislim omejevati …

Po čem je znan Balkan? Po vojnah in vmesnih obdobjih čakanja, da se konča ta neznosni mir. No, nam, prebivalcem tamponskega gričevja, ki Evropejce ločuje od teh divjakov, je znan tudi po glasbi. Natančneje, znan nam je po pesmih o nepozabni, neutrudljivi, nepremagljivi nesrečni ljubezni do bivše(ga) drage(ga).

'Nesrhljivke'

»Japonska jedrska nesreča ni nič posebno hudega niti za Japonsko, kaj šele za nas v Evropi.«

»Izlitje nafte v Mehiškem zalivu ne bo povzročilo trajnejših posledic.«

»Gospodarska kriza bo kratka in ne bo resneje vplivala na življenja ljudi.«

»Gensko spremenjena hrana je neoporečna.«

»Vojne, naravne nesreče in druge težave prebivalcev Tretjega sveta nas ne zadevajo.«

»Podnebnih sprememb ne povzroča človeška dejavnost, ampak narava sama.«

Motnje v delovanju telesa (razen možganov)

Če nas nekaj boli, je rešitev enostavna. Obiščemo zdravnika in mu to povemo, nato pa zadevo bolj ali manj prepustimo strokovnjakom.

Če se nekoliko poškodujemo, je rešitev še bolj enostavna. Pokličemo eno izmed obeh znanih trimestnih številk (morda še drugo, če prva ni prava) in povemo, kje smo, nato pa zadevo prepustimo strokovnjakom.

Če se zelo poškodujemo, je rešitev še bolj enostavna; vse je prepuščeno strokovnjakom.

Večina ljudi, ki mi kaj pomenijo, je bila v svojih službah deležna nasilja. Najpogosteje je bil to mobing, šele v zadnjih letih kaznivo trpinčenje na delovnem mestu. V najboljšem primeru so jih delodajalci in/ali sodelavci praktično seznanili zgolj z nekaterimi od njegovih 45 posameznih sestavin. Nekateri so službo zaradi tega zamenjali, drugi so jo izgubili, eden je umrl v prometni nesreči na poti v službo, pri enem pa se je (a ne zaradi tega) premestila oseba, ki je mobing začela izvajati, in potem je bil mir. V vseh teh primerih gre za ljudi, ki uporabljajo glavo za mišljenje in so v toku evolucije izgubili nekatere sestavine črednega nagona (Jasno; zakaj bi se sicer družil z njimi …).

Umetniki bi naj bili rahlo otročji večni radovedneži, sposobni videti stvari iz različnih zornih kotov, ki se radi igrajo in preizkušajo novosti. Športniki pa veljajo za gromozanske, samo v zmago usmerjene kupe mišic, ki garajo in živijo kot roboti. V resnici je ravno obratno, le da športniki niso otročji, umetniki pa ne gromozanski kupi mišic …