Gregor Hrovatin

Kaj je značilno za novopečene bogataše? Da so pohlepni in brezobzirni … Da se ne znajo obnašati in da na letalih, v vlakih in hotelskih sobah za sabo puščajo svinjak … Da umetnost hvalijo, čeprav je ne razumejo, in kupujejo, čeprav jim ni všeč … Da radi nastopajo in žanjejo aplavz … Da so fahidioti, površni in brez zanimanja za vse, kar ni njihovo področje, čeprav o tem radi pametujejo … In kaj še? Da so praviloma prvi rod osnovno, srednje ali visoko izobraženih članov svoje družine …

Vsako ljudstvo, družina in posameznik ima svoja nepisana pravila. Ker so starejša od pisanih in se počasneje spreminjajo, jih ljudje bolj spoštujejo in upoštevajo. So tudi boljša in enostavnejša? Poglejmo!

Domače in svetovne smrti 21. 10. 2013 po izboru STA: V preteklem tednu tri prometne nesreče s smrtnim izidom. V prometni nesreči na področju Mengša umrla ena oseba. V Italiji se spominjajo žrtev brodolomov pred Lampeduso. Streljanje pri srednji šoli v Nevadi zahtevalo dve življenji. Nesreča v zabaviščnem parku v Gvatemali terjala življenji.

Bi radi prenovili stanovanje, a imate premalo denarja? Nič hudega! Izvedite tečaj prenove stanovanja! Poberite tečajnine, nakupite vse potrebno, nato pa vprežite tečajnike! Nimate znanja in izkušenj? Nič hudega! Del tečaja naj bo tudi učenje razmišljanja, kako se zadeve najbolje lotiti. Več glav več ve; če sami ne boste uganili prave, bo morda uspelo kateremu od tečajnikov. Med njimi bo prav gotovo kak deloholičen sam svoj mojster, ki bo z veseljem poprijel za najbolj umazana, nevarna in zahtevna opravila, tako da si vam ne bo treba mazati rok in dihal. In kako zagotoviti, da se bo prijavilo dovolj ljudi? Tu je glavna finta – tečaj mora biti ekološki.

Marsikaj: oboje velja hkrati za nespodobno in zaželeno; oboje se da doživeti skrajno osrečujoče in skrajno ponižujoče; o vsakem pripadniki enega spola govorijo na dolgo in široko, pripadniki drugega pa molčijo; o obojem se govori manj, kot bi bilo dobro in zdravo; oboje je v umetnosti in javnih občilih predstavljeno popolnoma drugače, kot je v resnici; in oboje ima več stopenj, ki se med seboj razlikujejo.

Nekoč so bili bob, fižol, grah in leča. Vsi so jih poznali, jih jedli in po njih prdeli. To je bilo zdravo. Nekega dne pa se je v naše neprepišne doline priklatila soja. Če bi se nam predstavila kot malo drugačen fižol, bi jo brez večjih zadržkov asimilirali na seznam stročnic in danes nihče več ne bi razmišljal, ali je avtohtona ali ne.

Še preden ste dobro prebrali naslov, ste najbrž že imeli odgovor: »Imeti delo, jasno.« No, ni tako jasno …

Če je umetnost ogledalo družbe, je znanost ogledalo njenih razvojnih zmožnosti. Umetnost je v 20. st. razpadla na juho nepovezanih osnovnih delcev, družba pa na juho sebičnih in osamljenih človečkov. Znanosti pa še nikoli ni šlo bolje, razen pri nas – tu cveti zgolj znanost, ki ji zadostujejo garažne razmere: malo ljudi, malo opreme, malo denarja, malo muzike. Je problem denar? Ne, problem so ljudje.

Imamo 211 občin. Najmanjši imata manj kot 400 prebivalcev. Več kot polovica jih ima manj kot 5.000 prebivalcev. In to je narobe. Kaj pa to, da imamo 17 občin z več kot 20.000 prebivalci, od tega dve, ki jih imata več kot 100.000? Ali da ima največja občina več prebivalcev kot skoraj polovica (101) najmanjših občin skupaj? Je to, da pride v povprečju po ena občina na 29. naselij, bolj narobe od tega, da na desetine mestnih četrti nima svojih občin, njihov denar pa se steka v mestna jedra ter velikopotezne gradbene zamisli muhastih županov in njihovih tolp? …

Ko sem se lotil pisanja o diktaturi večine, sem imel v mislih osebni pogled. Kot ponavadi sem pustil mislim prosto teči in vsebini, da se razvija po svoje. Nastal je politični pogled, ki ga nisem imel v mislih. Kar nastal je. Politika se je vmešala v moje pisanje …