Gregor Hrovatin

Imamo 211 občin. Najmanjši imata manj kot 400 prebivalcev. Več kot polovica jih ima manj kot 5.000 prebivalcev. In to je narobe. Kaj pa to, da imamo 17 občin z več kot 20.000 prebivalci, od tega dve, ki jih imata več kot 100.000? Ali da ima največja občina več prebivalcev kot skoraj polovica (101) najmanjših občin skupaj? Je to, da pride v povprečju po ena občina na 29. naselij, bolj narobe od tega, da na desetine mestnih četrti nima svojih občin, njihov denar pa se steka v mestna jedra ter velikopotezne gradbene zamisli muhastih županov in njihovih tolp? …

Ko sem se lotil pisanja o diktaturi večine, sem imel v mislih osebni pogled. Kot ponavadi sem pustil mislim prosto teči in vsebini, da se razvija po svoje. Nastal je politični pogled, ki ga nisem imel v mislih. Kar nastal je. Politika se je vmešala v moje pisanje …

Vsake toliko zasledimo navdušujoče poročilo o skupinah ljudi, ki svoje poslovne ali zasebne odnose krojijo na drugačen način od 'običajnega'. Ponavadi gre za odločanje v rokah strokovnjakov namesto 'običajnih' politikov, za delavsko kooperativo namesto 'običajnega' podjetja, za tekočo komunikacijo in iskanje rešitev namesto za 'običajno' molčanje in pometanje pod preprogo, za ljubezen in spoštovanje namesto za 'običajno' navado in uveljavljanje svojega prav. Ti 'neobičajni' odnosi imajo nekaj skupnega – nudijo učinkovitejše rešitve z dosti manj truda in so neprimerljivo prijetnejši za vse vpletene. Zakaj so torej neobičajni, tisti manj učinkoviti in prijetni pa veljajo za običajne?

Vseeno je, kje si in kaj počneš; če imaš opravka z večjo skupino ljudi, imaš opravka z deloholiki, gledalci resničnostnih šovov, kadilci, kavopivci, lastniki vedno prižganih in prisotnih pametnih telefonov, mesojedci, nestrpneži, ozkogledeži, pijanci, privrženci glasne glasbe, gneče in kiča, verniki in živčneži s smislom za humor, ki ne presega šal o neznosnih taščah, nerazumevajočih in varajočih se partnerjih ter sramoto delajočih otrocih, ki večinske stereotipe tudi živijo. Dejanje in nehanje skupine se razvija skozi vrednotenje pridnosti, dostop do televizije, čikov, telefonskega signala in interneta, mesa, alkohola in gumba za navijanje glasnosti, rinjenje tja, kamor rinejo vsi, medsebojno osladnost, obiranje vseh, čez katere se da kaj reči, prepričanost v večvrednost te skupine v primerjavi s podobnimi ter onemogočanje miru in tišine z vsemi možnimi in sprejemljivimi sredstvi, v pomanjkanju boljšega tudi s šalami …

Če hočemo vedeti, v kakšnem stanju je dežela, v kateri se nahajamo, se nam ni treba prebijati skozi zapletene ekonomske kazalce. Dovolj je, da si pogledamo pod noge. Če hodimo po nizkem pločniku s položnimi robovi, se nahajamo v prvem svetu. Če smo na visokem pločniku z ostrimi robovi, smo v drugem svetu. Če pločnika ni, gre za tretji svet …

Kadar bentimo čez državo, imamo zmeraj polna usta tistega piškavega (v resnici dosti manj kot) 1 %, ki nas izkorišča in peha v vedno večjo bedo. Nič pa ne znamo povedati o ljudeh iz naših vrst, ki prosijo, da bi lahko bili izkoriščani. Na puntarskih plakatih bi lahko mirno pisalo tudi: »Za oves dela konj, prostovolj'c zastonj.« »Vladarji nam jemljejo davke, prostovoljci pa delo.« »Delo = vrednota; plačilo = sramota. Hvala, prostovoljci!« »Prostovoljec = vesoljec. Vrni se na svoj planet!« Kakšen skrajnež bi lahko dodal tudi: »Včasih smo tepli stavkokaze, zdaj moramo tudi delo-kaze (delovne nakaze),« in: »Prostovoljce na kolce!« Pravzaprav bi bilo v tej puntarski dobi nujno izvesti punt proti prostovoljcem in prostovoljstvu.

Saj ni res, pa je: kleni Slovenci izbris še vedno opravičujejo z istimi izgovori kot takrat, ko so o njem začeli govoriti, torej ga opravičevati. Kdor je enkrat izbrisan, je za vedno izbrisan. Kdor je enkrat zadrt, je za vedno zadrt …

Naslov te kolumne sodi v skupino kratk(oumn)ih vicev, v družbo z nemško površnostjo, skandinavsko toplino, italijansko umirjenostjo in balkansko strokovnostjo. H kolateralni škodi slovenskega naj-bi-bil-humorja sodi tudi razlaga vica … A kot znajo biti Nemci površni, Skandinavci topli, Italijani umirjeni in Balkanci strokovno podkovani, znamo biti tudi Slovenci smešni. In kot marsikaj dobrega in slabega, česar »ni nikjer drugje kot pri nas,« je tudi naš humor edinstven.

Je. Pravzaprav je to matematikino naravno stanje. Nemogoča je matematika, ki ni ustvarjalna in igriva …

Otroci in invalidi so spolna bitja. To je čisto preprosto dejstvo, ki pa ga večina ljudi ne more pogoltniti. Še huje – zavrača ga tudi večina ljudi, ki s temi spolnimi bitji dela in se dnevno srečuje z njihovimi spolnimi izpadi, ee, z njihovim izkazovanjem spolnosti.