Gregor Hrovatin

Ondan sem si naredil kulturni dan. Očitno imam dober želodec in se mi tisti šolski niso tako zagravžali, da ne bi nikoli več hotel prestopiti praga kakšne kulturne ustanove. A nikoli ni prepozno … V Ljubljani sem obiskal razstavo Picassovih del, razstavo Naše telo in Prirodoslovni muzej ter prišel do zaključka, da sem slovensko kulturno ponudbo očitno prerasel.

Prosto po Prešernu 2


o

Zdaj pa je tebe treba bilo,
dete majhnó, a že mavričnó,
meni, srednjeletnici,
zdaj poročeni materi! –

Prijatelj, ki je pred leti kolesaril po Siriji, je pripovedoval, kako ga je pozno popoldne v Homsu nekdo vprašal, kje bo spal. Tega sicer ni rekel, a skozi glavo mu je šinilo: »A ti ni jasno? Čakam, da me nekdo povabi k sebi domov!« Zakaj mu je to šinilo skozi glavo? Ker je takšna vabila prejel že toliko zaporednih poznih popoldnevov, da je to postalo začasno naravno stanje stvari …

Turčija je barbarska diktatura, ki jo po smrti napol božanskega očeta naroda vodijo nazadnjaški trinogi. Je most (pravzaprav tamponska cona) med človeškopravičnim zahodom in brezpravnim (bližnjim) vzhodom, vnetljiva domovina slavnih narodov in pogrešljivih narodnosti. Je filmska, leposlovna in (ljudsko-sodobna) glasbena velesila, katere umetnost črpa iz pestre zgodovine in neverjetnih zgodb o preživetju. Polna je nepozabnih naravnih lepot ter ima čudovito, povečini strmo in razgibano obalo, ki privlači turiste z vsega sveta.

Je, kar je bila Jugoslavija pred 30 leti … Tovariši še pomnimo. Tovariši tudi dobro vemo, koliko smo od cca. 80-ih let prejšnjega stoletja 'napredovali' …

Soproga mariborskega župana so za pusta plesali s prijateljem, zakrinkanim v nacista (vir). Presenečenje? Zame ne. Le kak teden prej sem imel z njimi bližnja srečanja tretje vrste. Za to vrsto ljudi je takšno vedenje predvidljivo in smiselno. Smiselno? Ja: če oblast dojemaš tako, kot jo dojemajo ga. Irena Polak-Fištravec, se je nekaterim čarom nacizma težko upreti – tudi če ga zavestno in besedno zavračaš …

»Goni se v tri pičke mile materine!« sem zarohnel, ko sem si ogledal njegov zadnji film. To se mi je že zgodilo – ko sem prebral knjigo Joanne Rowling Prazen stol. Večina tega, kar velja za Joanne, velja tudi za Quentina. A kar velja za Quentina, velja samo za Quentina …

Nekoč smo si pripovedovali zgodbe. Bili so hudi časi. Raznorazne vojske so ena za drugo vpadale v naše doline in rinile v naše grape. Odnašale so našo živino in pridelke, požigale naša polja in domove, nas pa pobijale in onečaščale. Boljši časi so bili, kadar tega niso počele vojske, ampak malenkost bolj blago vladarji in uradniki. Tudi na vreme in letino se nismo mogli zanesti. Na zdravje se nismo mogli zanesti. Na nič se nismo mogli zanesti. Edino, kar nas je držalo skupaj, edino, zaradi česar nismo živeli iz dneva v dan kot živali, so bile zgodbe.

Prva svetovna vojna se je končala z gripo (sicer bi mogoče še trajala; pri teh norcih nikoli ne veš). Druga selitev narodov se je začela s prostovoljci (in se ne bo končala z žico). Ti že tako vsepovsod prisotni morilci plačila za delo so se vpričo beguncev razmahnili kot virus. Evropske vlade so jih sprejele kot vsako drugo naravno dobrino in jih s pridom izkoriščajo, kjer se le da. Doslej so bili pomembni za nekatere gospodarske panoge, od lanske pomladi pa na njih sloni tako rekoč vse.

Kaj ima Hitlerjeva mladina skupnega s predšolskimi oddelki, šolskimi razredi, veroučnimi skupinami, športnimi društvi, počitniškimi kolonijami, taborniškimi in skavtskimi odredi, vzgojno-varstvenimi zavodi ter podobnimi ustanovami za otroke in mladino? Bolj ali manj vse …

Pes je človekov najboljši prijatelj. Vsekakor, saj v večini primerov niti nima izbire … In kako mu človek to ljubezen vrača?