Gregor Hrovatin

Meso je baje zdravo. Daje moč. Nasiti te. Ima okus, ki ga 'trava' nima … To so trditve zapriseženih mesožerov, ki jih med pogovori o prehranskih navadah drdrajo tako vestno, kot da so jim bili za zgled najbolj pridni otroci nacizma in komunizma. Ali pa verniki, saj je vseeno. V vseh naštetih primerih so dejstva nepomembna …

Predstavljajte si, da ste otrok nasilnih staršev. Nekateri si niti ne rabite predstavljati, ker ste. In zdaj, ko ste v koži tega otroka, dobro premislite in ugotovite: ali bi raje živeli v deželi, kjer ste lastnina svojih staršev in je kristalno jasno, da vam ne bo pomagal živ krst, ali pa bi raje živeli tukaj, kjer obstaja cel kup ustanov, ki naj bi vam pomagale, a v najslabšem primeru moralno podprejo vaše starše, v malo boljšem vašo stisko načrtno prezrejo, v dobrem pa vas iz vašega pekla prestavijo v enega ali več drugih? Če imate srečo, je kateri od teh peklov vsaj znosen. Da naletite na eno ali več oseb, ki jim bo res mar za vas, pa je skoraj primerljivo z zadetkom na lotu.

V tej deželi se ne splača biti le velik, ampak tudi majhen zločinec. Če kaniš kot polnoletni barabin pretepati pedre, se ti splača narediti veliko lumparijo, ko si še mladoleten. Vzeli ti bodo DNK, prstne odtise in zbrali druge podatke o tebi, ki jih po preteku zakonskega roka seveda ne bodo uničili, ker jim lahko pridejo prav. Za čas zakonskega roka se moraš potuhniti in 'odrasti', nato pa lahko mirno premlatiš pedra, posiliš lezbijko ali napraviš kaj podobnega. Če ne boš pustil drugih sledov razen tistih, ki jih policija ne sme več hraniti, te bodo na njihovi podlagi verjetno ujeli in morda zaprli, a te bodo zaradi procesne napake (hrambe podatkov, ki jih ne bi smeli več hraniti) izpustili in ti izplačali odškodnino. Če za delanje velikih pizdarij nisi imel jajc pred polnoletnostjo, ampak šele kasneje, boš pač najebal, kajti takrat so možnosti za procesne napake manjše.

Že mnogokrat sem doživel, a me kljub temu vsakič znova pretrese, ko naletim na popolno nerazumevanje osnovnih načel prava in računovodstva. Ko vidim, da več kot plebiscitarna večina ljudi, mladih in starih, izobraženih in neukih, nima pojma, za kaj pri teh dveh rečeh sploh gre, se sprašujem, kdo je z drugega planeta. Ko pa vidim, da večina izklopi možgane takoj, ko jim nekdo poskusi razjasniti kak preprost vidik na primeru, ki jih živo zadeva, in še naprej laj(n)ajo svoje, mi je jasno, da jim ni pomoči.

Evropsko gledališče je spregledana veja krščanstva. Spregledana zato, ker gledališča niso zastavljena in vodena kot verske skupnosti, ampak kot podjetja. Spregledana tudi zato, ker gledališki 'obredi' za 'občestvo' pogosto nimajo verskih vsebin ali pa so celo v nasprotju z njimi. Spregledana kljub temu, da tako neomajnih, samopožrtvovalnih, zagrizenih in zaslepljenih 'duhovnikov' nima nobena druga verska skupnost, krščanska ali kakšna drugačna. In spregledana kljub temu, da jo vodi enako brezumje in se samopojasnjuje z enakim praznobesedičenjem kot vera …

Ko sem živel v študentskem domu, sem se spraševal, zakaj kak bivši študent nikoli ne pride obujati spominov na čase, ko je tam živel; da bi – po možnosti s steklenico v roki – potrkal na vrata in vprašal, če si lahko ogleda svojo bivšo sobo, kjer je preživel toliko odbitih trenutkov. Odgovor mi je bil jasen tisti hip, ko sem študentski dom zapustil; v Bloku IV v Rožni dolini ni bilo ničesar, kar bi si želel še kdaj videti ali podoživeti. Zakaj? Verjetno iz istega razloga, ki pri bolnikih, norcih, zapornikih in taboriščnikih ne budi hrepenenja po tem, da bi še kdaj vdihnili postan zrak sobic, kjer so pustili najbolj nora leta svojih življenj …

Bi raje živeli pod diktaturo nazadnjaškega ali naprednjaškega psihopata? Rabite čas za razmislek? Ne rabite! Odgovor je jasen – pod nazadnjakom.

Predvolilni slogani so izjemno poučno čtivo – še posebej za volilce, ki nimamo časa in nismo dovolj neumni, da bi se poglabljali v vse tisto praznorečje nadouspavajočih kandidatov za uničevalce svojih življenj. Treba jih je le znati brati, pa povedo bistvene podatke o osebkih, ki so si jih izmislili, o paramafijskih združbah, ki za njimi stojijo, in o tem, kaj nas čaka, če jih izvolimo.

Zakaj obstaja nočno življenje? Noč je najbolj neuporaben čas dneva. Temno je in mrzlo. Proti jutru je tudi vlažno. Trgovine so večinoma zaprte; če ti manjka kaj bistvenega za ohranjanje v budnem stanju, je to zelo težko nabaviti. Ulice in parki so prazni in nevarni, poti izven naselij pa tudi neosvetljene. Noč ni čas za sproščene sprehode. Kjer so ljudje, gre večinoma za neznosno gnečo neznosnih pijancev, ki povzročajo neznosen hrup, med katerimi se počutiš znosno le, če si eden od njih (gl. kolumno Diktatura zabave). Kjer ni 'zabave', gre za gručice in posameznike, ki ždijo. Zabava ali ždenje v temi pa je najvišja stopnja svobode, h kateri stremimo in ki jo lahko dosežemo v najsvobodnejši izmed vseh družb, kar jih je kdaj bilo …

Odkar imamo krizo, o nasilju na delovnem mestu skoraj ni več govora. Kdor že govori o njem, prizna, da je v porastu, to pa je tudi vse. Tudi o družinskem nasilju ni več govora, razen v črnih kronikah. Nazadnje se ga je omenjalo, ko smo se prekljali okoli družinskega zakonika, a je pogovor hitro prešel na pedre in lezbijke, od tam pa v varne tirnice partizanstva in domobranstva, kamor slejkoprej zaide vse, o čemer bi se bilo v naši državi nujno pogovoriti. Če jih kdo vpraša, strokovnjaki priznavajo, da je tudi družinsko nasilje v porastu. A zdaj, v času krize, se pogovarjamo predvsem o gospodarstvu in o tem, kako ga potegniti iz živega blata. Kako potegniti iz živega blata odnose, očitno ni pomembno vprašanje. Pa bi moralo biti, kajti eno brez drugega se ne bo zgodilo.