Gregor Hrovatin

Bi radi prenovili stanovanje, a imate premalo denarja? Nič hudega! Izvedite tečaj prenove stanovanja! Poberite tečajnine, nakupite vse potrebno, nato pa vprežite tečajnike! Nimate znanja in izkušenj? Nič hudega! Del tečaja naj bo tudi učenje razmišljanja, kako se zadeve najbolje lotiti. Več glav več ve; če sami ne boste uganili prave, bo morda uspelo kateremu od tečajnikov. Med njimi bo prav gotovo kak deloholičen sam svoj mojster, ki bo z veseljem poprijel za najbolj umazana, nevarna in zahtevna opravila, tako da si vam ne bo treba mazati rok in dihal. In kako zagotoviti, da se bo prijavilo dovolj ljudi? Tu je glavna finta – tečaj mora biti ekološki.

Marsikaj: oboje velja hkrati za nespodobno in zaželeno; oboje se da doživeti skrajno osrečujoče in skrajno ponižujoče; o vsakem pripadniki enega spola govorijo na dolgo in široko, pripadniki drugega pa molčijo; o obojem se govori manj, kot bi bilo dobro in zdravo; oboje je v umetnosti in javnih občilih predstavljeno popolnoma drugače, kot je v resnici; in oboje ima več stopenj, ki se med seboj razlikujejo.

Nekoč so bili bob, fižol, grah in leča. Vsi so jih poznali, jih jedli in po njih prdeli. To je bilo zdravo. Nekega dne pa se je v naše neprepišne doline priklatila soja. Če bi se nam predstavila kot malo drugačen fižol, bi jo brez večjih zadržkov asimilirali na seznam stročnic in danes nihče več ne bi razmišljal, ali je avtohtona ali ne.

Še preden ste dobro prebrali naslov, ste najbrž že imeli odgovor: »Imeti delo, jasno.« No, ni tako jasno …

Če je umetnost ogledalo družbe, je znanost ogledalo njenih razvojnih zmožnosti. Umetnost je v 20. st. razpadla na juho nepovezanih osnovnih delcev, družba pa na juho sebičnih in osamljenih človečkov. Znanosti pa še nikoli ni šlo bolje, razen pri nas – tu cveti zgolj znanost, ki ji zadostujejo garažne razmere: malo ljudi, malo opreme, malo denarja, malo muzike. Je problem denar? Ne, problem so ljudje.

Imamo 211 občin. Najmanjši imata manj kot 400 prebivalcev. Več kot polovica jih ima manj kot 5.000 prebivalcev. In to je narobe. Kaj pa to, da imamo 17 občin z več kot 20.000 prebivalci, od tega dve, ki jih imata več kot 100.000? Ali da ima največja občina več prebivalcev kot skoraj polovica (101) najmanjših občin skupaj? Je to, da pride v povprečju po ena občina na 29. naselij, bolj narobe od tega, da na desetine mestnih četrti nima svojih občin, njihov denar pa se steka v mestna jedra ter velikopotezne gradbene zamisli muhastih županov in njihovih tolp? …

Ko sem se lotil pisanja o diktaturi večine, sem imel v mislih osebni pogled. Kot ponavadi sem pustil mislim prosto teči in vsebini, da se razvija po svoje. Nastal je politični pogled, ki ga nisem imel v mislih. Kar nastal je. Politika se je vmešala v moje pisanje …

Vsake toliko zasledimo navdušujoče poročilo o skupinah ljudi, ki svoje poslovne ali zasebne odnose krojijo na drugačen način od 'običajnega'. Ponavadi gre za odločanje v rokah strokovnjakov namesto 'običajnih' politikov, za delavsko kooperativo namesto 'običajnega' podjetja, za tekočo komunikacijo in iskanje rešitev namesto za 'običajno' molčanje in pometanje pod preprogo, za ljubezen in spoštovanje namesto za 'običajno' navado in uveljavljanje svojega prav. Ti 'neobičajni' odnosi imajo nekaj skupnega – nudijo učinkovitejše rešitve z dosti manj truda in so neprimerljivo prijetnejši za vse vpletene. Zakaj so torej neobičajni, tisti manj učinkoviti in prijetni pa veljajo za običajne?

Vseeno je, kje si in kaj počneš; če imaš opravka z večjo skupino ljudi, imaš opravka z deloholiki, gledalci resničnostnih šovov, kadilci, kavopivci, lastniki vedno prižganih in prisotnih pametnih telefonov, mesojedci, nestrpneži, ozkogledeži, pijanci, privrženci glasne glasbe, gneče in kiča, verniki in živčneži s smislom za humor, ki ne presega šal o neznosnih taščah, nerazumevajočih in varajočih se partnerjih ter sramoto delajočih otrocih, ki večinske stereotipe tudi živijo. Dejanje in nehanje skupine se razvija skozi vrednotenje pridnosti, dostop do televizije, čikov, telefonskega signala in interneta, mesa, alkohola in gumba za navijanje glasnosti, rinjenje tja, kamor rinejo vsi, medsebojno osladnost, obiranje vseh, čez katere se da kaj reči, prepričanost v večvrednost te skupine v primerjavi s podobnimi ter onemogočanje miru in tišine z vsemi možnimi in sprejemljivimi sredstvi, v pomanjkanju boljšega tudi s šalami …

Če hočemo vedeti, v kakšnem stanju je dežela, v kateri se nahajamo, se nam ni treba prebijati skozi zapletene ekonomske kazalce. Dovolj je, da si pogledamo pod noge. Če hodimo po nizkem pločniku s položnimi robovi, se nahajamo v prvem svetu. Če smo na visokem pločniku z ostrimi robovi, smo v drugem svetu. Če pločnika ni, gre za tretji svet …