Gregor Hrovatin

Če so komarji napaka matere narave, so slovenski filmi napaka očija družbe. Čisto vse prvine (scenarij, režija, kamera, slika, zvok, prizorišča, obleke, igra in montaža) so v najboljšem primeru (redko) nemoteče, v najslabšem (običajno) pa obupne. Vprašanje ni, ali je res tako hudo, temveč zakaj je tako hudo.

Človeštva niso iztrebile kuge, gripe in sifilisi … Niso ga ugonobile poplave, suše, neurja, zmrzali in pripeke … Niso ga zdesetkali kamni, puščice, puške in bombe … Niso ga prečistila žrtvovanja, verske čistke, mučenja čarovnic, znanstvenikov in nevernikov … Niso ga pokopale prenaseljenost, umazanija, skrajna revščina in razkošje, da se razpočiš … Zdravila s stranskimi učinki, škropiva, gnojila, prehranski dodatki, nenaravna kozmetika, s strupi prepojena umetna oblačila, smrad iz dimnikov in izpušnih cevi ter domače in tovarniške odplake čudnih barv nam ne morejo do živega …

Mnogi trdijo, da ne moreš spljuvati nečesa, česar nisi videl. A kaj, če vsi 'okoliški' podatki, na katere naletiš, nakazujejo, da gre za nekaj pošastnega – tudi tisti, ki so zadevi več kot naklonjeni? Če kupiš ali plačaš vstopnico, da bi se seznanil in osebno opredelil do nečesa izrojenega, si to reč že podprl … In zakaj bi moral trpeti 'pravo' grozoto, da bi prišel do enakega zaključka, kot ti ga nudijo njeni prav tako grozljivi odmevi?

Človeški jezik ima besede in slovnico. Besede imajo pomen, slovnica smisel, oboje skupaj pa tvori sporočilo z vsebino. Verski jezik vsega tega nima. Kdor v verskih sporočilih išče pomen, smisel in vsebino, je bedak. To mu dajo vedeti tudi člani verskih občestev. Verščine naj ne bi razumel, ampak začutil …

Uboga vatikanska zalega! Uboge njene lovke! Spet ji štrene meša nek Frančišek. Že tisti prejšnji je marsikaj iz Biblije upošteval tudi v dejanjih, ne le v besedi, ta sedanji pa jo – o, groza – hoče kar spremeniti. Sicer (na mojo globoko in iskreno žalost) ne vse, ampak 'le' en stih, a to je luknja, ki lahko nastane razpoka, kjer se lahko vsa ta pradavna skladovnica nesmislov (na moje globoko in iskreno nado) sesuje.

Ljudje smo opice. To je jasno kot beli dan. Vidno je s prostim očesom – kot to, da je zemlja okrogla. A ko je Darwin izdal knjigo O nastanku vrst, je bila ta 'revolucionarna' ugotovitev glavni 'dokaz', da je tip popolnoma usekal mimo.

– resnična pijača vseh naših mladosti, ki dela vse, da bi umrli mladi in lepi, torej lepo zaobljeni brez gubic …

Kaj bi se zgodilo, če bi Vesoljci prišli na Zemljo? Bi bili prijazni ali nasilni?

Po odgovor ni treba v vesolje. Dovolj je, da obrnemo vprašanje: »Kaj bi se zgodilo, če bi človeški vesoljeplovci prišli na planet, poln življenja?«

Služba pogosto nima veze z delom. Velik del službenega časa je namenjen razpravljanju o tem, kaj in kako bi bilo treba narediti. Uvod v to razpravljanje je ponavadi predolg govor samovšečnega vodilnega o tem, kaj in kako se je naredilo. Naredilo se je seveda izključno po njegovi zaslugi, kajti, kot tudi pove, bi vsi ostali lahko delali več in bolje, bili bolj uslužni in ubogljivi ter hkrati samostojni in ustvarjalni. Tudi delavci posvetijo veliko časa in truda gledanju sodelavcem pod prste, ko so zraven, in klevetanju, ko jih ni zraven.

Zagrizenost – skrajno, brezobzirno, nespremenljivo, samouničevalno zagrizenost. Poleg njega žene vse naciste, rasiste in ženomrzneže; premore jo cvetober 'vrhunskih' športnikov, umetnikov (nekateri v vojnah radi postanejo kolovodje klavcev) in znanstvenikov (Kdo snuje strupe in orožje?); brez nje ne morejo shajati 'pravi' modrokrvneži, poslovneži in vladarji; zaželena pa je tudi pri vseh ostalih. Brezprizivna zagrizenost je temelj družbenega ustroja, gorivo gospodarstva, bistvo življenja, ki si ima pravico reči »uspešno«.