Gregor Hrovatin

Zima, vroča kot poletje; na jug se pticam ne mudi;

lipa odene se v cvetje – čas, da se Matjaž zbudi.

Pretegniti se ne more – brada ga navzdol tišči.

Meč izdre in jo odseka – meč na koščke se zdrobi …

Nekoč so v deželi za troglavo goro živeli oče, mati, sin in hči. Dežela je bila lepa in rodovitna, in družina je dobro živela. Imeli so se radi, bili so veseli in radi so peli.

Nekega dne pa so oče, mati in sin zapeli, a hči se jim ni pridružila.

»Je s teboj kaj narobe?« jo je vprašal oče.

»Ne,« je odgovorila hči.

»Zakaj pa ne poješ z nami?« jo je vprašala mati.

»Ni mi do petja,« je odvrnila hči.

Oče, mati, hči in babica so sedeli na skalnem robu. Babičine stare, trudne oči so potovale po okoliških hribih in grapah, reki v dolini in gorah v ozadju. To je bil njen svet – edini svet, ki ga je poznala. »Nekje tam daleč je morje,« je vnukinji pokazala s prstom, »in tam živijo morska ljudstva. Za gorami,« je pokazala v drugo smer, »so obsežne ravnine, kjer živijo ravninska ljudstva. Srečevala sem te ljudi, ki so se že na majhnih klancih trudoma vzpenjali in spuščali, na trgovskih poteh skozi našo deželo. Nekje tam daleč, nepredstavljivo daleč,« je spet pokazala proti morju, »pa so menda velika mesta – kot bi hiša do hiše prekrila vso dolino in še več, z več ljudmi, kot sva jih jaz in ti skupaj videli v življenju. Tam živijo mestna ljudstva.«

Sami so bili pripadniki gorskega ljudstva – ljudstva, ki živi v hribih in grapah, ob rekah v ozkih dolinah in poleti obiskuje gore. »To je moj dom,« je rekla babica zadovoljno, »in nikjer drugje si ne želim živeti. Tu ne potrebuješ ladij; čolnič, da prideš čez reko, je čisto dovolj. Tudi ravnin ne maram; tam so močvirja in megle, povsod je enako in sploh ne veš, kje si. Tu, v gorah, se ne moreš izgubiti, ne moreš biti tuj. Vedno je kje kak vrh, ki ga poznaš – tvoj vrh.«

Zakaj protest zoper razpis Demokracije in Novih obzorij za domoljubno pravljico? Zakaj ne izziv?

Čestitamo! Pred vami je kakovosten vsestranski izdelek, ki vam bo nudil obilo zabave in dobrega počutja. Žepni Mauthausen je najboljši znani pripomoček za krepitev samozavesti, trdnosti in odločnosti. Gre za enega najstarejših proizvodov civilizacije – za gonilo, ki je v ozadju vseh izjemnih človeških dosežkov. V Žepnem Mauthausnu je več kot 10.000 let nepretrganega razvoja, izboljšav in prilagoditev na različne družbene in zemljepisne razmere v domala vseh naseljenih kotičkih sveta.

Ubogi starši polnoletnih dijakov, ki nimajo več nadzora nad šolanjem svojih 'otrok'! Ubogi prfoksi, ki so tako izgubili še en vzvod zastraševanja dijakov! Ubogi nezreli dijaki, ki bodo zdaj čisto zavozili!

Če vas je naslov spomnil na film Pogovoriti se morava o Kevinu (2011), je to njegov namen. Učno gradivo je množični morilec šolarjev. Ubija domišljijo, ustvarjalnost, raznolikost mišljenja, učenja, spopadanja z izzivi in izpolnjevanja nalog. Puščobno, enolično, nesmiselno in neživljenjsko učno gradivo ustvarja sovražnike šole, izobrazbe in omike. Ustvarja topoumneže, ki hočejo nehati misliti, ker je to preveč bedno. Ustvarja bedake, ki hočejo gospodarja in pod njegovim vodstvom uničiti vse, kar jih bega – kar je v tej družbi raznolikega in lepega.

… karavana sovraštva pa gre naprej …

»Človeška neumnost ne pozna meja,« pravi pregovor. Pravzaprav jih pozna – neumni so vedno tisti drugi: predniki, tujci, sosedje, mrzli sorodniki in drugi družinski člani, nikoli pa mi. Predniki so balzamirali krokodile, tujci častijo krave, sosedje kosijo ob nedeljah, mrzli sorodniki (ne) volijo SDS, drugi družinski člani težijo za vsako figo, mi pa se sredi vseh teh neumnosti zgolj trudimo preživeti.

»Kaj je to: počitnice?« vpraša invalid, in lahko mu povemo. Mogoče si jih bo potem lahko predstavljal, doživel pa jih ne bo …

Malokateri invalid gre na počitnice – je preveč zapleteno in predrago. Če gre, gre z očkom in mamico – tudi če je star 50 let. Ko očka in mamice ni več, bratcu in sestrici pa ni do tega, ne gre več na počitnice.