Gregor Hrovatin

V prid odsotnosti ministrstva za kulturo sem leto nazaj pisal na drugem mestu, in tisti zapis je danes še bolj na mestu, kot je bil takrat. Zdaj, ko sem nekoliko starejši, bolj izkušen in moder, ga lahko še malček razvijem. S tem izkažem tudi kanček dojemljivosti za modne smernice v kulturi, ki zadnja leta narekujejo predvsem nategovanje in prežvekovanje ustvarjalnih del preteklosti. Torej:

Perma-kultura II.

ali

Tako poglobljena razčlemba kulture, jezika in naroda, da od njih nič ne ostane

Cesarjeva nova oblačila

Tedaj pa se je oglasil nek otrok: »Pa saj nima ničesar na sebi!« Mati mu je nemudoma pripeljala zaušnico: »Sram te bodi, kako govoriš! Ah, kaj sem storila, da sem kaznovana s takšnim pamžem?« Fant je skesano uprl pogled v tla, slavnostni sprevod pa je nemoteno nadaljeval svojo pot.

Onnoč sem v sanjah potoval skozi čas. To ni bilo potovanje na tisti prežvečeni način: v srednji vek med like s človeško sredico in kovinskim ohišjem oz. v zadnji vek med like s kovinsko sredico in s človeškim ohišjem. Prizorišče je bila čisto navadna sedanjost brez omembe vrednih kovin. Prav tako moja sredica ni doživljala kakšnih pretresljivih sprememb; ves čas sem bil to jaz s svojim sedanjim duševnim stanjem, z vsem svojim znanjem in izkušnjami. Spreminjala sta se moje ogrodje oz. starost tega ogrodja in pripadajoče prizorišče. Jaz-odrasel sem gledal po neki ulici. Jaz-študent sem se na hodniku prerival z drugimi in nekaj razmišljal. Jaz-dijak sem sedel v klopi, zapleten v besedni spopad z učiteljico, ki ni imela prav. Jaz-učenec sem se pogovarjal s sošolci, in imeli smo prav.