Gregor Hrovatin

Vsake toliko se kdo spomni napovedati konec sveta. Ti napovedovalci so večinoma deležni posmeha, mnogi pa kljub posmehu tudi zaupanja; nekateri celo zaupanja množic. To je ne le dober posel, ampak tudi kariera. Vešč napovedovalec lahko proda več koncev sveta ter za vsakega obdrži nekaj starih in pridobi nekaj novih naročnikov. Naročnina pa je visoka – celotno osebno premoženje, če se da, pa tudi prispevki sorodnikov, prijateljev in mimoidočih. Posmeh zamegljuje pogled opazovalcem, zamaknjeno zrenje pa vpletencem, da ne vidijo resničnih koncev sveta, ki medtem neprestano premetavajo tok zgodovine sem in tja …

Čudno je, da kristjani tako zviška in sumljivo gledajo na dolgolase bradače, ko pa so vsi 'sveti' in ostali nadčloveško cenjeni osebki njihove kulture (ki je bojda tudi moja) dolgolasi bradači, z izjemo Svetega Duha, ki je brezobličen. Dolge lase in brado imata dve tretjini boga, torej Jahve in njegov pankrt Jezus. Hipijevski videz so imeli tudi Jezusov očim Jožef, bratranec Janez, s katerim sta se še v zrelih letih tunkala, in njegovi najožji potepuški prijatelji, s katerimi je delil svoj zadnji pošten zemeljski obrok. Zaradi česanja so čas molitve krajšali mnogi svetniki, med njimi tudi Nikolaj, ki je nehote duhovno zaplodil ZZ top za otroke: Miklavža, Dedka Mraza in Božička. Čisto krščansko: otrokom vcepiš bradače v srce kot najvišji vzor, potem pa jim pričneš vbijati v glavo, da so bradači nesnaga, ki se je je treba izogibati … Tudi misionarji so izkoreninjali obrede žrtvovanja s pravljico o Jezusovem žrtvovanju, ljudžercem pa med pitanjem z božjim telesom in napajanjem z božjo krvjo solili pamet glede ljudožerstva.

Ko so Maribor izbrali za izvedbo Evropske prestolnice kulture, sem bil vesel, da se bo tukaj dogajalo nekaj lepega, dobrega, prijetnega in koristnega. Bil sem prepričan, da bom lahko k temu tudi kaj prispeval, no, da bom hotel prispevati. Na mojo srečo in na žalost mesta so naju postavili pod hladen tuš, še preden se je karkoli zgodilo …

V ljudeh končno vre. Prišli so do točke, ko vedo, da tako ne gre več naprej. Dovolj imajo Tega in hočejo Nekaj drugega. Vzeli so si čas in to napisali na transparente. Za Stvar po nekaj ur tedensko zmrzujejo in obremenjujejo glasilke. Tu se jih zbere nekaj deset, tam nekaj sto, v Mariboru in Ljubljani celo nekaj tisoč. Vsak stoti Slovenec je prišel na trg ali vsaj šel preko njega. Vsak stoti Slovenec je dokončno in v celoti pripravljen na spremembe …

'Klientelizem' je po zaslugi dveh razbojniških, ee, občinskih poglavarjev danes bolj pogosta beseda, kot je bila še pred kratkim 'kriza'. Javna občila med dva klientelizma vtaknejo le še kakšno ime in drobec veznega besedila, tako da bi jih lahko poimenovali kar v Clientello, Clienter, Klientnik, Klientelistične novice, Pop klient in Radio-klientelizija. Devetindevetdesetodstotneži sicer uporabljajo precej bolj sočen nabor besed, a kaj dobimo, če jih prevedemo v spodobnejšo suhoparščino? Dobimo ista imena, enako vezno besedilo in malo več še bolj na gosto posejanih sopomenk za klientelizem …

Zdravljica

o

Prijat'li oddelile so vlade dince nam tesnó,

ki širijo nam žile, srce temnijo in oko,

ki krepé

brige vse,

v potrtih prsih up budé.

Kot večina človeških dejavnosti se tudi suženjstvo skozi čas razvija in izpopolnjuje. Občasno spremeni ime in videz. Sužnje (pa ne le njih, ampak tudi učenjake) to tako očara, da potrebujejo stoletja, preden jim pride do zavesti, da gre za isto dobro staro suženjstvo. A bolj kot težnja ljudi po zasužnjevanju drugih je osupljiva težnja ljudi po tem, da bi bili zasužnjeni. Začelo se je z za silo preskrbljenimi sužnji, vkovanimi v verige, da ne bi pobegnili. Danes imamo 'svobodne' sužnje, ki se malodane z verigami priklepajo na gospodarje, da bi jim ti dali možnost delati – zastonj.

Ne razumem, zakaj govorniki na množičnih zborovanjih proti oblasti tako kričijo. Prav, jezni so; vodenje države, občine ali podjetja jim ni všeč in bi radi, da bi bilo drugačno. Zato kričijo. In kaj kričijo? Tudi vsebina kričanja se mi zdi čudna; kričijo namreč na voditelje-ljudi, ki jih ni zraven, zborovalce, ki so, pa zgolj včasih omenijo v tretji osebi. Kot da govorijo oddaljenemu psu ter pričakujejo, da jih bo poslušal in se zaradi njihovega kričanja odzval kot človek … Pes na takšne jesiharje gleda s čudenjem in posmehom in prav nič ne dvomim, da oblastni trdobučneži počnejo takisto …

Kateri je največji greh predsednika Republike Slovenije, zaradi katerega mu je občutno padla podpora? Je morda koga žalil ali mu grozil? Ga je kak mariborski radar ujel pri divjanju? Je ponaredil svoj doktorat? Je omalovaževal svoje volilce? Ne, nič od tega. Če bi počel te reči, bi mu – sodeč po odzivih Slovencev na takšno vedenje – podpora kvečjemu narastla. Ne, ta grozni Türk je svojo grozansko plačo (Lahko kdo zasluži toliko denarja, ne da bi bil lopov?) namesto v hiše, vikende, avte in jahte vložil v – kar prsti se mi zatikajo, ko skušam to napisati – udobno in prijetno življenje. Ne, tak človek pa res ne more biti predsednik Slovenije! Lahko je predsednik katerekoli druge države na svetu, ampak Slovenije ne!

S čim svečeniki opravičujejo nujnost svojih podjetij za prodajanje megle? Vsak s svojim poznavanjem in doumevanjem tega, kar naj bi se skrivalo za kopreno smrti. Od v meglo zavitih pradavnih začetkov so spacali skupaj nepregledno množico različic in jih bodo pacali še globoko v prihodnost, zakrito z meglo. Vsaka od njih naj bi bila edina pravilna, ponavadi so tudi dokaj natančne in pogosto so tako obupno zapletene, da se človeku zamegli pred očmi.