Gregor Hrovatin

Za posameznike do neke mere drži rek: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.« Za narode bi lahko veljal: »Povejte mi, kakšne šole imate, in povem vam, kakšni ste.« Naš izobraževalni ustroj bi lahko strnili v: »Dosti papirjev, malo muzike,« in to je tudi zgornje število besed, ki si jih zasluži. O angleškem lahko rečemo kakšno besedo več, a še zdaleč ne zato, ker bi si jih zaslužil, temveč zato, ker si jih zaslužijo njegove srhljive posledice …

Včasih se splača kakšno reč prevesti v materinščino, preden se začneš z njo ukvarjati. Tega sem se naučil že pred leti med posedanjem po vseučilišču. Tam se je dalo naučiti vse mogoče, če si le nisi pustil sprati možganov s tem, kar si se moral naučiti.

Predpostavimo, da ste pripravna oseba, da postanete borec za boljši svet. Imate čut za pravičnost, krivica vas prizadene, tudi če ni storjena vam, ste sočutni (ali vsaj tako menite) in pripravljeni pomagati (karkoli že razumete pod tem pojmom; morda ste zgolj še en krivičnež). Ker je krivic na svetu neskončno mnogo, se je nemogoče boriti enakovredno proti vsem. V boj za boljši svet zato najverjetneje stopite, ko vas popade sveta jeza zaradi točno določene krivice ali žrtve. Zadeva je osebna: krivica se je zgodila vam, vašemu bližnjemu ali nekomu tretjemu, čigar zgodba vas gane.

Otroci so poredni, ker so lačni ljubezni. Poskusili so jo dobiti že na vse prijetne načine, ki so se jih domislili, a če pri hiši ljubezni ni, je ni. Ker je ne dobijo – hudič v sili tudi muhe žre –, se prično prehranjevati s pozornostjo. To vedno uspe. Zmerjanje, nadiranje, soljenje pameti, grožnje in udarci staršev ali skrbnikov so zmeraj čustveni, pa če so vzrok ali posledica porednosti otrok. Res se s temi oblikami 'vzgoje' otroci ne morejo nasititi, jim pa omogočajo, da se kljub odsotnosti ljubezni ohranijo pri življenju in ne povsem bolni pameti.

V prid odsotnosti ministrstva za kulturo sem leto nazaj pisal na drugem mestu, in tisti zapis je danes še bolj na mestu, kot je bil takrat. Zdaj, ko sem nekoliko starejši, bolj izkušen in moder, ga lahko še malček razvijem. S tem izkažem tudi kanček dojemljivosti za modne smernice v kulturi, ki zadnja leta narekujejo predvsem nategovanje in prežvekovanje ustvarjalnih del preteklosti. Torej:

Perma-kultura II.

ali

Tako poglobljena razčlemba kulture, jezika in naroda, da od njih nič ne ostane

Cesarjeva nova oblačila

Tedaj pa se je oglasil nek otrok: »Pa saj nima ničesar na sebi!« Mati mu je nemudoma pripeljala zaušnico: »Sram te bodi, kako govoriš! Ah, kaj sem storila, da sem kaznovana s takšnim pamžem?« Fant je skesano uprl pogled v tla, slavnostni sprevod pa je nemoteno nadaljeval svojo pot.

Onnoč sem v sanjah potoval skozi čas. To ni bilo potovanje na tisti prežvečeni način: v srednji vek med like s človeško sredico in kovinskim ohišjem oz. v zadnji vek med like s kovinsko sredico in s človeškim ohišjem. Prizorišče je bila čisto navadna sedanjost brez omembe vrednih kovin. Prav tako moja sredica ni doživljala kakšnih pretresljivih sprememb; ves čas sem bil to jaz s svojim sedanjim duševnim stanjem, z vsem svojim znanjem in izkušnjami. Spreminjala sta se moje ogrodje oz. starost tega ogrodja in pripadajoče prizorišče. Jaz-odrasel sem gledal po neki ulici. Jaz-študent sem se na hodniku prerival z drugimi in nekaj razmišljal. Jaz-dijak sem sedel v klopi, zapleten v besedni spopad z učiteljico, ki ni imela prav. Jaz-učenec sem se pogovarjal s sošolci, in imeli smo prav.