Gregor Hrovatin

Ob besedi psihopat večina najprej pomisli na kakšnega ostroličnega zlikovca brez čustev in brez las iz filmov ali pa na Breivika in njemu podobne ostrolične zlikovce brez čustev in brez las iz informativnih ali dokumentarnih programov na televiziji. Na drugo žogo se tej sliki pridruži še kak napol lasat in nekoliko bolj zalit poslovnež, lahko tudi politik, ki množice pobija posredno, počasneje in ne čisto do konca. S črno-sivolaso večkratno vdovo dopolnijo sliko zgolj najvztrajnejši, ki nočejo biti pristranski do žensk. In tu se naša predstava o psihopatih konča …

Pred službo

MATI: Zdaj pa dovolj! Vstani! Mleko je že skuhano.

HČI: Če pa spim.

MATI: Iti moramo! Ne bo časa.

HČI: Pa zakaj vedno to?

MATI: To se jaz tudi sprašujem.

Obstaja cel kup neumnosti, po katerih se ljudje razlikujemo od živali. Mnogi so sicer prepričani, da so te posebnosti dokaz neke silne naprednosti, zaradi katere nas je greh uvrščati med živali. A če poskusimo nanje gledati neprizadeto, moramo priznati, da so pogosto nesmiselne in neuporabne. Živali, ki shajajo brez njih, se imajo z dosti manj truda dosti bolje.

Po vsem svetu velja, da ženske podpirajo najmanj tri vogale pri hiši, če se jo moškim ljubi postaviti; ponekod tudi to počnejo ženske. Skrb za otroke je tako in tako ženska stvar; moški v najboljšem primeru svoje sinove naučijo pobijati in še kakšne obrti. V nasprotju s preostalim živalstvom, kjer so lepi samci, morajo človeške samice skrbeti ne le za svojo lepoto, temveč tudi za urejenost svojih moških; ti poskrbijo le za naravni vonj po potu in očarljiv kadilsko-pivski zadah. Zahvala moških za vso to skrb so redne batine, poniževanja in posilstva. In človekinje, ki vse to počnejo in trpijo, veljajo za močne ženske.

Kadar je govora o dolgu, nam raznorazni strokovnjaki vedno postrežejo z nepredstavljivimi številkami. Te številke lično razporedijo med besede v neoprijemljive povedi, ki se navezujejo na same sebe. Novinarji jim pri tem držijo štango. Star slovenski običaj je, da se modrost izšolancev meri s stopnjo njihove nerazumljivosti. Toda, a se moramo sprijazniti s tem, da je zadeva za navadnega smrtnika pretežka? Ne vem, kako je z vami, ampak jaz se ne bom!

Odnos človeške družbe do oblečenosti je najbolj očiten dokaz njene bolnosti. Tudi najustreznejša vzgoja otrok ne more mimo tega, da v tem oziru ustvari nevrotike, v splošnem pa se pričakuje, da bodo do tega pojava razvili družbeno sprejemljiv psihotičen odnos.

Zdrava kmečka pamet velja v naši napol podeželski napol državi za najvišjo stopnjo modrosti. V precej bolj pomeščanjeni tujini istemu namenu služi zdrava pamet. Tudi tisti, ki z nemogočimi pravili zapletajo življenje soljudem, se sklicujejo nanjo, kadar kdo drug zapleta življenje njim (pri nas v skladu z narodnim izročilom več ali manj vsi počnemo oboje). A kaj nam bo odgovorila zdrava kmečka pamet, če jo vprašamo: »A si res tako neovrgljivo zdrava?«

Kdo so učitelji? Široko razgledani in globoko izobraženi ljudje z uravnovešenimi osebnostmi in zglednim vedenjem? Ne, to bi samo morali biti … So predvsem ljudje, ki večino življenja do upokojitve preživijo na dveh krajih: doma in v šoli. Tako družinski člani kot učitelji smatrajo, da je pravo njihov naravni sovražnik ter da sami znajo in zmorejo bolje.

Na srečo nam ni uspelo postati svetilnik Evrope, sicer bi prav gotovo imeli vsaj eno noštvo, ki bi se bolj ali manj redno pojavljalo v Ligi prvakov. In ne le to; na oblasti bi se nedvomno našel kak junak, ki bi uspel privleči evropsko ali celo svetovno prvenstvo v nogometu na naše domače pragove. Mednarodni huliganski raj bi bil bogatejši za še eno zadolženo zaplato zemlje, posejano z rečmi, ki se jih da uničiti, ter ljudmi, ki se jih da nadlegovati, ustrahovati in pretepati. Ker se pri nas vse reči razvijajo z zamikom, bi bili sedaj, ko je evropski huliganizem v zatonu, verjetno priljubljeno pribežališče za njegove ostanke.

Skozi zgodovino se je pojavilo nešteto izredno obetavnih novotarij. Če so bile okoliščine ugodne, so vzcvetele, osrečile in duhovno obogatile družbo. Skoraj vse pa so najkasneje v drugem ali tretjem rodu prevzele najhujšo izmed oblik, ki se jih je dalo predvideti na začetku. Nekatere so se kasneje nekoliko poboljšale, a nikoli tako, da bi jih lahko imeli za bolj dobre kot slabe.