Gregor Hrovatin

Še pomnite, tovariši? Še pomnite, česa ste si želeli v svinčenih časih komunizma; po čem ste hrepeneli?

Nekaj dni preden so ptički, pajki in črvički s svojim plesom končno pričarali nekaj dežju podobnega (zabitih debelomožganarjev 'lepo' vreme ni niti malo onesrečevalo; malodane so plesali za podaljšanje), so na poročilih objavili kratko vestičko o Jedrski elektrarni Krško. Povedali so, da vodostaj Save zaenkrat ni tako nizek, da bi ogrozil delovanje elektrarne.

Prosim?!!!

Kako bi izgledalo, če bi starši in učitelji preživeli dan v koži otrok? Poglejmo! … Potrebovali bi nekaj policijskih ali vojaških specialcev, nekaj povprečnih, torej dolgočasnih in neživljenjskih univerzitetnih profesorjev poljubne smeri, nekaj prostovoljcev, najbolje otrok, in stavbo, recimo kak ograjen hotel, kjer bi se vse skupaj dogajalo.

Nazadnjaško mišljenje ima lastnosti nindža bojevnikov: je nevidno, zmuzljivo, prilagodljivo in nevarno. Ko že misliš, da si ga stisnil v kot in se bo predalo, ti nasuje peska v oči in z lepljivimi čevlji spleže čez zid. Če ga skušaš dotolči, boš imel vedno več vohunov v svoji vojski. Če ga pustiš pri miru v upanju, da bo tudi ono tebe, te bo zadavilo v spanju. Nindže je znanost že obdelala; skrivnostno ni več skrivnostno. Čas je, da tudi nepojasnljivo postane pojasnjeno …

Za otroško igro velja, da je vanjo vloženo dosti več čustev kot pameti, da njena pravila nastajajo sproti in da je igrajoči nikoli nočejo končati. Kljub temu je igra otrok čudovita in koristna priprava na njihovo odraslo življenje … ko do njega pride. Pa poglejmo, kako daleč smo s tem v Sloveniji …

Pri izpadih mnogoštevilnih takšnih nad maloštevilnimi drugačnimi me zmeraj zbode v oči neverjeten čustveni naboj, s katerim izvajajo svoje besedne ali beseda-je-meso-postalne pogrome. Če se odločiš trpinčiti svoja ušesa s poslušanjem njihovih blodenj, ugotoviš prav to – da gre za blodnje brez repa in glave, za trditve brez osnove in – kar je najbolj presenetljivo – da ti nikakor ne uspe najti razumnega povoda za tako osebno živčkanje.

1.0 – Čustvena odtujenost od narave

Najprej je bila narava. Kot njen del smo se razvili ljudje in se še razvijamo. Naši predniki pa so se že zdavnaj odločili, da ljudje nismo del narave, ampak nekaj drugega, posebnega, edinstvenega.

Za posameznike do neke mere drži rek: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.« Za narode bi lahko veljal: »Povejte mi, kakšne šole imate, in povem vam, kakšni ste.« Naš izobraževalni ustroj bi lahko strnili v: »Dosti papirjev, malo muzike,« in to je tudi zgornje število besed, ki si jih zasluži. O angleškem lahko rečemo kakšno besedo več, a še zdaleč ne zato, ker bi si jih zaslužil, temveč zato, ker si jih zaslužijo njegove srhljive posledice …

Včasih se splača kakšno reč prevesti v materinščino, preden se začneš z njo ukvarjati. Tega sem se naučil že pred leti med posedanjem po vseučilišču. Tam se je dalo naučiti vse mogoče, če si le nisi pustil sprati možganov s tem, kar si se moral naučiti.

Predpostavimo, da ste pripravna oseba, da postanete borec za boljši svet. Imate čut za pravičnost, krivica vas prizadene, tudi če ni storjena vam, ste sočutni (ali vsaj tako menite) in pripravljeni pomagati (karkoli že razumete pod tem pojmom; morda ste zgolj še en krivičnež). Ker je krivic na svetu neskončno mnogo, se je nemogoče boriti enakovredno proti vsem. V boj za boljši svet zato najverjetneje stopite, ko vas popade sveta jeza zaradi točno določene krivice ali žrtve. Zadeva je osebna: krivica se je zgodila vam, vašemu bližnjemu ali nekomu tretjemu, čigar zgodba vas gane.