Gregor Hrovatin

Mnogi trdijo, da ne moreš spljuvati nečesa, česar nisi videl. A kaj, če vsi 'okoliški' podatki, na katere naletiš, nakazujejo, da gre za nekaj pošastnega – tudi tisti, ki so zadevi več kot naklonjeni? Če kupiš ali plačaš vstopnico, da bi se seznanil in osebno opredelil do nečesa izrojenega, si to reč že podprl … In zakaj bi moral trpeti 'pravo' grozoto, da bi prišel do enakega zaključka, kot ti ga nudijo njeni prav tako grozljivi odmevi?

Človeški jezik ima besede in slovnico. Besede imajo pomen, slovnica smisel, oboje skupaj pa tvori sporočilo z vsebino. Verski jezik vsega tega nima. Kdor v verskih sporočilih išče pomen, smisel in vsebino, je bedak. To mu dajo vedeti tudi člani verskih občestev. Verščine naj ne bi razumel, ampak začutil …

Uboga vatikanska zalega! Uboge njene lovke! Spet ji štrene meša nek Frančišek. Že tisti prejšnji je marsikaj iz Biblije upošteval tudi v dejanjih, ne le v besedi, ta sedanji pa jo – o, groza – hoče kar spremeniti. Sicer (na mojo globoko in iskreno žalost) ne vse, ampak 'le' en stih, a to je luknja, ki lahko nastane razpoka, kjer se lahko vsa ta pradavna skladovnica nesmislov (na moje globoko in iskreno nado) sesuje.

Ljudje smo opice. To je jasno kot beli dan. Vidno je s prostim očesom – kot to, da je zemlja okrogla. A ko je Darwin izdal knjigo O nastanku vrst, je bila ta 'revolucionarna' ugotovitev glavni 'dokaz', da je tip popolnoma usekal mimo.

– resnična pijača vseh naših mladosti, ki dela vse, da bi umrli mladi in lepi, torej lepo zaobljeni brez gubic …

Kaj bi se zgodilo, če bi Vesoljci prišli na Zemljo? Bi bili prijazni ali nasilni?

Po odgovor ni treba v vesolje. Dovolj je, da obrnemo vprašanje: »Kaj bi se zgodilo, če bi človeški vesoljeplovci prišli na planet, poln življenja?«

Služba pogosto nima veze z delom. Velik del službenega časa je namenjen razpravljanju o tem, kaj in kako bi bilo treba narediti. Uvod v to razpravljanje je ponavadi predolg govor samovšečnega vodilnega o tem, kaj in kako se je naredilo. Naredilo se je seveda izključno po njegovi zaslugi, kajti, kot tudi pove, bi vsi ostali lahko delali več in bolje, bili bolj uslužni in ubogljivi ter hkrati samostojni in ustvarjalni. Tudi delavci posvetijo veliko časa in truda gledanju sodelavcem pod prste, ko so zraven, in klevetanju, ko jih ni zraven.

Zagrizenost – skrajno, brezobzirno, nespremenljivo, samouničevalno zagrizenost. Poleg njega žene vse naciste, rasiste in ženomrzneže; premore jo cvetober 'vrhunskih' športnikov, umetnikov (nekateri v vojnah radi postanejo kolovodje klavcev) in znanstvenikov (Kdo snuje strupe in orožje?); brez nje ne morejo shajati 'pravi' modrokrvneži, poslovneži in vladarji; zaželena pa je tudi pri vseh ostalih. Brezprizivna zagrizenost je temelj družbenega ustroja, gorivo gospodarstva, bistvo življenja, ki si ima pravico reči »uspešno«.

Sirija je imela trpežne hiše. Treba jo je bilo pošteno zbombardirati, da so se vsaj za silo porušile. Slovenije ni treba bombardirati. Čez 10, 20 let bo tudi brez tega videti kot Sirija …

Ko beremo življenjepise 'velikih' (iz tega ali onega razloga slavnih) ljudi, pogosto naletimo na podatek, s katerimi drugimi 'velikani' so gulili šolske klopi. A vsi ti 'velikani' so danes starci ali mrtvi, novih velikanov pa ni. Po svetu sicer tekajo trume slavnih mladcev, a nihče od njih ni sveta niti zamajal, kaj šele vrgel s tečajev in spremenil tok zgodovine.