Gregor Hrovatin

Stara in zgubana … Počasna in nerodna … Včasih debelaVčasih pozabljivaVčasih navadna … Nič več seksi … – In to v velikem planu … Brez zaljubljanja, prepiranja, pretepanja in divjanja z avtom … Kdo ima večja jajca?

Kratka, a delovna in globokih odnosov polna obdobja sem doživel v več kot 60 skupinah bolj ali manj različnih ljudi. Imel sem vse odtenke sodelavcev in vodij – od čudovitih preko povprečnih in malo-eno-malo-drugo do obupnih – v vseh mogočih razmerjih.

Ko gre za človeka in skalo, je menda vse jasno. Energije in avre in vse te čudne reči delajo golaž iz nečesa, kar je v osnovi strogo ločeno. Vsak kerlc, ki je pripravljen nekomu razbiti gobec, ker ga je pogledal, ve, kje se sam konča, oni z gobcem pa začne. In vsaka babnica, ki nekaj da nase, preden gre med ljudi, ve, kje se konča ona in začne, kar je dala nase. Samo suhci s predolgimi gobci, debelimi očali in gnezdi na glavah kvasajo o pretoku energij, o energijskih telesih in skoraj povsem praznem prostoru, iz katerega sta sestavljena tako skala kot kerlc, pa kljub temu ne moreta drug skozi drugega.

Nasilje prinaša cel kup koristi in skoraj nobene škode – vsaj pri nas ne. V svinčenih časih so ti – če si pijan razgrajal po hiši, mlatil ženo in otroke butal v zid – policaji na iztreznitvi alkohol izbili iz glave s klofutami. A to je bil čas nesvobode in državnega zatiranja, ki smo ga presegli. Zdaj lahko pijan divjaš po cesti, ustrahuješ množice in butneš policaje v prepad, pa te bodo izpustili – pred iztreznitvijo. Živela svoboda in demokracija!

Slepec naj bi videl več prav zato, ker je slep. To zveni neumno, ampak do neke mere drži. Slepci prav gotovo 'vidijo' marsikaj, kar videči prezremo. Res pa je tudi, da mi vidimo marsikaj, česar oni ne morejo. Lahko, če se potrudimo, opazimo tudi večino tega, kar po zaslugi svoje slepote zaznajo oni? …

Poglejmo pamet! Pametni se slepo zanašajo nanjo, tepci pa raje uporabljajo iznajdljivost. Pamet nas pripelje globje, neumnost pa dlje. Izumitelji so v glavnem pametni, vodje pa …

Bolj delodajalci pritiskajo na delavce, slabše ti delajo. Zakaj se torej tako trudijo, da bi jim zagrenili življenje?

BAJKE:

V izmišljenem času v izmišljeni deželi obstajajo izmišljeni delovni običaji. Izmišljeni delavci delajo za izmišljene delodajalce 4, 5 ali 6 dni na teden. V enem tednu oddelajo 37,5 ur in imajo 2,5 ur odmora. V ostalem času so, kjer želijo biti, razen v službi, in počnejo, kar želijo, razen delajo za službo. Delodajalci jim lahko naložijo največ 2 naduri na dan, 8 na teden, 20 na mesec in 170 na leto – pa še to le takrat, kadar je izjemoma, nujno in nepredvideno povečan obseg dela ali ogrožena varnost ljudi in stvari.

Če hočeš vedeti, kaj se dogaja, moraš iti v gostilno. Tam izveš vse. To velja kot pribito, odkar obstajajo gostilne, in bo veljalo, ko Fejsbuka in Tviterja že zdavnaj ne bo več.

Počitniški tabori za invalide so neprimerljivi s čemerkoli, kar ni počitniški tabor za invalide. Kdor bi rad obiskal Restavracijo ob koncu Vesolja, lahko na takšnem taboru doživi približek, boljši od nedosegljivega izvirnika. Vsak invalid prihaja s svojega planeta. Tudi večina pomočnikov prihaja s svojih planetov. Kdo je tu nor? Vsi so nori. Ni prostora za običajne. Običajni se tam počutijo, kot se sicer nori počutimo med njimi – skrijejo se v kot in čakajo, da bo minilo. Običajnost v teh časovno-prostorskih mehurčkih preneha delovati. Ladja na neverjetnostni pogon je na invalidnem avtopilotu.

Končno se je napad zgodil v ne-glavnem, ne-pomembnem, ne-sploh in ne-oh evropskem mestu! To pomeni, da se lahko zgodi vsem. A zgodil se bo le nekaterim. Le nekatera mesta se bodo vpisala v zgodovino. Le nekateri preživelci bodo dočakali svojih pet dni slave. Le oni bodo lahko svetu oznanili, kako so žurali in potem bežali in kako je bilo grozno. Le njihovi someščani bodo lahko zatrjevali, da je to grozno, a ne bo spremenilo njihovega načina življenja – da bodo kvečjemu živeli še bolj tako, kot so živeli doslej …