Na eni strani imamo 100-odstotne mačote, na drugi pa 100-odstotne bejbe. Večina nas je nekje vmes. Na sredi je meja med spoloma, ki jo pravila družbe določajo zelo ostro, čeprav jo življenjske izkušnje neprestano zanemarjajo. Na nikogaršnji zemlji naj bi se nahajali mehkužneži, istospolneži in možače. O njih je dosti povedanega v vicih, v resnem čtivu in v vsakdanjih pogovorih, a morda bi bilo treba pod drobnogled vzeti tudi dosti bolj družbeno sprejemljive skrajneže in skrajnice na spolni lestvici.
Največje deleže glasov so na dosedanjih volitvah praviloma požele neobstoječa stranka oz. lista, neobstoječ kandidat za predsednika republike in neobstoječ zakon o tej ali oni zadevi. Vedno več volilcev svoje (ne)glasove namenja izkazovanju nezaupanja v vladarje. Manj ljudje zaupajo svojim 'izbrancem', manj naklonjenosti jim (kljub temu) izbrani vladarji vračajo. Čeprav se ljudje zavedajo vpliva vladarjev na svoja življenja, ravnajo kot otroci: mislijo, da se bodo težave rešile, če se bodo delali, da jih ni. Čeprav se zavedajo vpliva vladarjev na svoja življenja, jih ne volijo, misleč: »Jaz bom pustil pri miru vas, vi pa pustite pri miru mene.« Vladarji jih seveda ne pustijo pri miru, ker jih niti ne morejo – vmešavanje v življenja ljudi je namreč njihovo delo. Ker se ljudje za njihovo delo vedno manj brigajo, ga opravljajo vedno bolj po svoje. Temeljno vprašanje vladanja v predstavniški vladavini ljudstva je danes vprašanje zaupanja – in to obojestranskega.
»Vedno imaš na izbiro dve možnosti, in ko eno izbereš, se ti spet odpreta dve možnosti,« mi je sošolec iz srednje šole nekoč predstavil svojo življenjsko filozofijo. Takrat se mi je zdela zanimiva (kakršno se mi je zdelo tudi marsikaj skrajno trapastega), a nič posebnega (kar sem menil tudi za marsikaj edinstvenega). Kljub temu, da ji nisem posvečal pozornosti, me je vse odtlej spremljala. Srečeval sem jo na najbolj nepričakovanih mestih, včasih jasno kot beli dan in drugič zakrito kot Afganistanka. Če sem ji pustil, je vedno znala pocukati za pravi krak gordijskega vozla, da se je vsaj zmehčal ali zmanjšal, če že ne odvozlal (včasih ji nisem pustil, ker sem se hotel sam igrati z njim). Po drugi poti ji je prišlo naproti načelo nasprotij (več o tem) in preden sem se zavedel, sem se spet znašel v dvojiškem dojemanju sveta, ki sem ga v mladih letih opustil, misleč, da je svet vendarle bolj zapleten. Ni.
Narod se je končno zbudil in združil. Namesto notranjega sovražnika – levih in desnih ter njunih ločin in odpadnikov – je dobil zunanjega – bogate. Vse razlike, razprtije, zamere, nestrpnosti in sovraštva, ki so krojili naš vsakdan, so pozabljeni. Spet smo prijatelji, kot nazadnje ob osamosvojitvi, predtem ob koncu druge in prve svetovne vojne, predtem ob koncu vsakega turškega vpada in ob drugih redkih priložnostih. Spet sanjamo o skupnem svetu, kjer bi bili vsi zadovoljni, kajti spet smo za trenutek pozabili, da nas ne druži nič razen prostora in da drug drugega v resnici komaj prenašamo. Saj zato vsi napisi, gesla in govori govorijo o drugih, o bogataših, o 'zunanjem sovražniku', kajti če bi katerikoli izmed upornikov pričel iskreno govoriti o svojih pogledih na 'nas', bi se brž znašel na trasi kakšne granitne kocke ali pa bi mu usta zamašili vsaj s šopkom vrtnic.
Vsake toliko se kdo spomni napovedati konec sveta. Ti napovedovalci so večinoma deležni posmeha, mnogi pa kljub posmehu tudi zaupanja; nekateri celo zaupanja množic. To je ne le dober posel, ampak tudi kariera. Vešč napovedovalec lahko proda več koncev sveta ter za vsakega obdrži nekaj starih in pridobi nekaj novih naročnikov. Naročnina pa je visoka – celotno osebno premoženje, če se da, pa tudi prispevki sorodnikov, prijateljev in mimoidočih. Posmeh zamegljuje pogled opazovalcem, zamaknjeno zrenje pa vpletencem, da ne vidijo resničnih koncev sveta, ki medtem neprestano premetavajo tok zgodovine sem in tja …
Čudno je, da kristjani tako zviška in sumljivo gledajo na dolgolase bradače, ko pa so vsi 'sveti' in ostali nadčloveško cenjeni osebki njihove kulture (ki je bojda tudi moja) dolgolasi bradači, z izjemo Svetega Duha, ki je brezobličen. Dolge lase in brado imata dve tretjini boga, torej Jahve in njegov pankrt Jezus. Hipijevski videz so imeli tudi Jezusov očim Jožef, bratranec Janez, s katerim sta se še v zrelih letih tunkala, in njegovi najožji potepuški prijatelji, s katerimi je delil svoj zadnji pošten zemeljski obrok. Zaradi česanja so čas molitve krajšali mnogi svetniki, med njimi tudi Nikolaj, ki je nehote duhovno zaplodil ZZ top za otroke: Miklavža, Dedka Mraza in Božička. Čisto krščansko: otrokom vcepiš bradače v srce kot najvišji vzor, potem pa jim pričneš vbijati v glavo, da so bradači nesnaga, ki se je je treba izogibati … Tudi misionarji so izkoreninjali obrede žrtvovanja s pravljico o Jezusovem žrtvovanju, ljudžercem pa med pitanjem z božjim telesom in napajanjem z božjo krvjo solili pamet glede ljudožerstva.
Ko so Maribor izbrali za izvedbo Evropske prestolnice kulture, sem bil vesel, da se bo tukaj dogajalo nekaj lepega, dobrega, prijetnega in koristnega. Bil sem prepričan, da bom lahko k temu tudi kaj prispeval, no, da bom hotel prispevati. Na mojo srečo in na žalost mesta so naju postavili pod hladen tuš, še preden se je karkoli zgodilo …
V ljudeh končno vre. Prišli so do točke, ko vedo, da tako ne gre več naprej. Dovolj imajo Tega in hočejo Nekaj drugega. Vzeli so si čas in to napisali na transparente. Za Stvar po nekaj ur tedensko zmrzujejo in obremenjujejo glasilke. Tu se jih zbere nekaj deset, tam nekaj sto, v Mariboru in Ljubljani celo nekaj tisoč. Vsak stoti Slovenec je prišel na trg ali vsaj šel preko njega. Vsak stoti Slovenec je dokončno in v celoti pripravljen na spremembe …
'Klientelizem' je po zaslugi dveh razbojniških, ee, občinskih poglavarjev danes bolj pogosta beseda, kot je bila še pred kratkim 'kriza'. Javna občila med dva klientelizma vtaknejo le še kakšno ime in drobec veznega besedila, tako da bi jih lahko poimenovali kar v Clientello, Clienter, Klientnik, Klientelistične novice, Pop klient in Radio-klientelizija. Devetindevetdesetodstotneži sicer uporabljajo precej bolj sočen nabor besed, a kaj dobimo, če jih prevedemo v spodobnejšo suhoparščino? Dobimo ista imena, enako vezno besedilo in malo več še bolj na gosto posejanih sopomenk za klientelizem …
Zdravljica
o
Prijat'li oddelile so vlade dince nam tesnó,
ki širijo nam žile, srce temnijo in oko,
ki krepé
brige vse,
v potrtih prsih up budé.