Gregor Hrovatin

Počitnice ne služijo samo temu, da se spočijemo od dela ali učenja. Potrebne so tudi, da pridemo k sebi od praznikov. Res pa se ljudje, ki med prazniki najbolj dosledno praznujejo, med počitnicami prav tako naprezajo. Nekateri pač ne znajo izpreči: služba in fuš, pripravljanje, praznovanje in pospravljanje …

Praznovanje ni veselje. Praznovanje je napor. In pogosto spor … Praznikov se veselijo le otroci. Odrasli so najbolj veseli v postelji zadnji večer, ko je vse pospravljeno, ko so gostje odšli in ko sledi običajen delovni dan.

Znanost se cepi kot drevo življenja. Za nestrokovnjake obstajata dve glavni veji, naravoslovje in družboslovje, za strokovnjake pa malo več. Vse te veje se delijo na vede, vede na področja, področja na panoge, panoge na … Vsak malo bolj zagnan in častihlepen predavatelj tekom življenja izumi svojo znanost. Ta po njegovi upokojitvi 'izumre' ali pa jo njegovi učenci proslavijo in slejkoprej razcepijo v nove znanosti.

Čas bi že bil, da bi znanosti priznale, da druga brez druge nimajo za burek, in bi začele podirati medsebojne pregrade, namesto da toliko truda vlagajo v gradnjo novih. Življenje je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje molekula DNK. Znanost pa je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje resnica …

Kaj imata skupnega vojna in birokracija? Vojna je praktična birokracija, birokracija pa je teoretična vojna.

Kakšna je razlika med vojno in filmi Montyja Pythona? Vojna je resnična, a izgleda, kot da si jo je nekdo izmislil. Pythonci pa so si svoje filme izmislili, a so bolj resnični kot večerna poročila.

Temelj kapitalizma je gospodarska rast. Gospodarska rast ni več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih kot lani. Gospodarska rast je izključno več dobička kot lani. Povzroči jo lahko marsikaj, med drugim tudi povečanje proizvodnje (več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih) …

2. svetovna vojna je leta 1945 v Evropi zastala. Nemčija je padla. Nacisti so se potuhnili ali se preselili čez lužo.

Tam se niso potuhnili. Kot zlobe so bili polni tudi denarja in imeli so pajkovo zaveso povezav z rimokatoliškimi veljaki. O tem, kaj so počeli v od boga blagoslovljenih krajih na drugem koncu zemeljske oble, ve vsevedni stric Google bolj malo. Zgovoren je predvsem glede tega, kako so prišli tja in kako so jih lovci na naciste v naslednjih desetletjih peščico polovili. Glede tisočev nepolovljenih, ki so jih vlade tamkajšnjih držav (prav tako tesno povezane z rimokatoliškimi veljaki) omogočile gospodarske in politične kariere, pa je zelo skop. A zgodovina tistega konca oble je zadnjih 70 let takšna, kot bi jo držali za vrat nacisti. Tak vtis je prav gotovo izvit iz trte – iz prostranih vinogradov, ki jih je (ob pomoči trdega dela domačinov) nezanemarljivo oplemenitil denar priseljenih nacistov …

Bajke o izbrancih, ki rešujejo svet pred takšnim ali drugačnim uničenjem, so stare kot svet. A Holivud – Homer 20. in začetka 21. stoletja – je zadnje čase tako obseden z njimi, da drugačnih skorajda ne ustvarja več.

Kdor je svoboden? Kdor je srečen? Kaj je svoboda in kaj je sreča? …

Pristaši narodnoosvobodilne borbe povojne poboje opravičujejo z duhom in razmerami tedanjega časa. S kepo v grlu priznavajo, da je šlo za pretiravanje, maščevanje, za besno divjanje. Pritrjujejo, da bi 'počasna' sodišča takrat preprečila hladno državljansko vojno sedaj.

A nič od tega ne bi bilo potrebno. Vsakomur, ki se seznani z duhom in razmerami, v katerih je delovalo domobransko gibanje, hitro postane jasno, da je takšne ljudi treba trajno onemogočiti – kadarkoli in kjerkoli se pojavijo. Če partizani ne bi izkoristili prilike, ki so jo imeli takrat, bi lahko bile dolgoročne posledice dosti hujše …

Zakaj je cel cirkus okoli tega, da je Bob dobil Nobelovo nagrado? Vsako leto jo dobi cel kup ljudi, za katere takrat slišimo prvič in zadnjič. Vsako leto jo za leposlovje dobi pisec, ki ga ne dotlej ne potem skoraj nihče ne bere. Zdaj jo je dobil nekdo, za kogar je slišalo že dosti ljudi. Večina teh tudi ve, da je glasbenik. Nekateri vedo, da je »Blowin' in the wind« njegova pesem. Peščica bi jih celo znala povedati še kakšen naslov. Število tistih, ki vsaj za silo poznajo delo Boba Dylana ali kateregakoli drugega nobelovca, pa je v masi človeštva povsem zanemarljivo …

Ženomrznežem se zdijo borke za ženske pravice nekaj groznega. Najbrž se počutijo zapostavljeni, ker jim ne smejo lastnoudno začepiti ust, jih premlatiti ali posiliti. A še vedno obstaja upanje, da bo to naredil kdo drug ali se bodo zaljubile in postale pridne ali pa bodo nemara same od sebe prišle k pameti. Dosti hujši od teh ženskač pa smo za ženomrzneže borci za ženske pravice. Naš obstoj je zanje udarec pod pasom, zaradi katerega jim za nekaj trenutkov zmanjka sape, besed – razen zgoraj naštetih – pa tako nikoli niso imeli.