Gregor Hrovatin

Krščanstvo je, kot vse 'ugledne' vere, popolnoma nesposobno vrednotiti samo sebe z enakimi vatli kot druge vere, da o neveri sploh ne govorimo. Obstajajo ljudje, ki verujejo »v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve,« pa tudi »v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; telesno vstajenje in večno življenje,« (vir) in v večino drugih neumnosti, ki so jih polne Biblija, molitveniki, pesmarice in pridige.

Od takšnih ljudi pričakovati nepristranskost bi bilo skrajno nepristransko. Pričakovati umnost bi bilo skrajno neumno. Ko gre za karkoli v zvezi z vero, se razum vernikov po mojih izkušnjah izključi; zmožni so le čustvenega utemeljevanja. Če jim to omeniš, ti skušajo dopovedati, da je prav v tem bistvo. Ko so verni, so torej po lastni volji pristranski in neumni … Na srečo se jim pri zadevah, ki niso povezane z vero, možgani praviloma vključijo, sicer bi bilo sobivanje z njimi neznosno …

Napačno vprašanje! Vprašati bi se morali: »Zakaj je na svetu toliko trpinčenja?«

Če sodimo človeštvo po njegovem odnosu do zvezd, izpade skrajno trapasto. Še preden smo se začeli igrati civilizacije, smo jih verjetno zgolj gledali in se veselili njihove svetlobe, zaradi katere ponoči ni bila črno črna tema. To je bilo pravzaprav še najmanj trapasto …

Moški > ženske > nedoločeni > obojespolniki … Odrasli > otroci … Stari > mladi …

Imenitni > navadni … Bogati > revni … Izobraženi > neuki … Pametni > neumni … Delodajalci > zaposelni > pogodbeniki > brezposelni … Poročeni > vdovski > samski … Verni > drugoverni > neverni …

… ali kako te lahko osnovnošolska matematika reši pred bankrotom.

Previdnost je mati modrosti. Torej je treba biti previden tudi glede modrosti? Glede lastnih nič ne rečem, na ljudske pa se ni dobro zanašati. Uporabne so približno toliko kot Deset božjih zapovedi (ki sem jih že seciral). Z nami so, odkar vemo zase. Preveč z lahkoto jih jemljemo. Ne sprašujemo se o njih. In kaj je z njimi narobe? Preveč splošne so, zato so površne in izključujoče – tako kot ljudstvo, iz katerega izvirajo. Tako površne in izključujoče so, da bi jim bilo bolje reči neumnosti …

A se nam v Mariboru res tako slabo godi? Poglejmo! Vsako leto gostimo enega največjih evropskih festivalov in (če vreme da) dve znameniti tekmi za svetovni pokal v smučanju. Poleg tega je tukaj sedež najboljšega dekliškega pevskega zbora na svetu, dom nepremaganega svetovnega prvaka v kickboksu in zadnje počivališče dobitnika šestih olimpijskih medalj.

Če hočeš vedeti, komu služi denar, mu moraš slediti. Privedel te bo do tistih, h katerim se steka. Oni vestno skrbijo, da ga obračamo. Sami ga zbirajo in 'plemenitijo', ne obračajo. Njim denar služi. Nam ne služi, ampak mi služimo njemu. Ker ga obračamo, teče. Ker teče, teče k njim …

Če hočeš vedeti, komu služi EU, moraš prav tako slediti denarju. Privedel te bo do tistih, h katerim se steka. Poslušaj jih, kaj govorijo! Skoraj vsi so za EU. Skoraj vsi zlivajo ogenj in pepel čez Angleže, ki so proti. Užaljeni so in jezni: kot z nadzorom obseden starš ob odselitvi otroka; kot plantažnik ob odpravi suženjstva; kot delodajalec ob delavčevi odpovedi, ker je dobil boljšo službo …

Majhni otroci imajo luštkane igrače: plišaste, mehke, kosmate, nasmejane, pisane živalice in človečke. Ko prerastejo plenice, dobijo fantki naenkrat v roke trde, gladke, mrke in hladno pobarvane pošasti in vojake; dekliške igrače pa niso več luštkane, ampak so kičaste: plastične, depilirane lutke, bleščeče opremljene z vsemi barvami, ki niso mrke in hladne. Temu sledijo tudi risanke in računalniške igrice. V enih se imajo vsi radi in rešujejo majhne zaplete v skupno veselje. Druge predstavljajo svet poln nevarnosti, v katerem se ni moč zanesti na nikogar razen nase. Tretje (ki jih je kdo ve zakaj manj) pa so mešanica enega in drugega, ki z bleščečimi zobmi in razkošnimi pričeskami jemlje vid. Kot da otroci pri treh ali štirih letih doživijo korenito duhovno preobrazbo iz angelčkov v (kičaste) peklenščke, ki ji morajo slediti tudi igrače …

Nekoč je bilo preprosto. Ljudje so bili najprej otroci, ko so prišli v puberteto, pa so postali odrasli. Svet je slonel na ramenih najstnikov. Z (zrahljanih) tečajev je padel šele, ko so ga zavzeli starci. Nekoč so pri 30-ih, 40-ih umirali. Danes pri 50-ih, 60-ih vladajo svetu. In vladajo mu povsem drugače, kot bi mu vladali 30 ali 40-letniki, kaj šele najstniki …