Gregor Hrovatin

Majhni otroci imajo luštkane igrače: plišaste, mehke, kosmate, nasmejane, pisane živalice in človečke. Ko prerastejo plenice, dobijo fantki naenkrat v roke trde, gladke, mrke in hladno pobarvane pošasti in vojake; dekliške igrače pa niso več luštkane, ampak so kičaste: plastične, depilirane lutke, bleščeče opremljene z vsemi barvami, ki niso mrke in hladne. Temu sledijo tudi risanke in računalniške igrice. V enih se imajo vsi radi in rešujejo majhne zaplete v skupno veselje. Druge predstavljajo svet poln nevarnosti, v katerem se ni moč zanesti na nikogar razen nase. Tretje (ki jih je kdo ve zakaj manj) pa so mešanica enega in drugega, ki z bleščečimi zobmi in razkošnimi pričeskami jemlje vid. Kot da otroci pri treh ali štirih letih doživijo korenito duhovno preobrazbo iz angelčkov v (kičaste) peklenščke, ki ji morajo slediti tudi igrače …

Nekoč je bilo preprosto. Ljudje so bili najprej otroci, ko so prišli v puberteto, pa so postali odrasli. Svet je slonel na ramenih najstnikov. Z (zrahljanih) tečajev je padel šele, ko so ga zavzeli starci. Nekoč so pri 30-ih, 40-ih umirali. Danes pri 50-ih, 60-ih vladajo svetu. In vladajo mu povsem drugače, kot bi mu vladali 30 ali 40-letniki, kaj šele najstniki …

Zdravstvo je prešlo vse meje. Z zdravljenja poškodb in bolezni se je razširilo na 'zdravljenje' staranja in umiranja, kot da je prvega mogoče ustaviti, drugega pa preprečiti. A to mu ni bilo dovolj; kot rak se je razširilo na 'zdravljenje' vseh oblik človeškega obstoja, ki se mu zdijo manj običajne, med njimi celo nosečnosti. Napihuje jih do pokanja in mrcvari do neprepoznavnosti … To že dolgo ni več zdravstvo, ampak je zdravstvizem – prepričanje, da lahko z natančnim rezanjem ali zmernimi količinami strupov rešimo vsako odstopanje telesa ali duha od povprečja, torej od 'normalnosti'.

Kako živi rejniška družina, v kateri sta koroška otroka? … Kako gledajo televizijo? … Kako berejo časopise? … Stara starša sta v vseh javnih občilih; kako ju skrijejo pred njima? …

Kaj je huje: imeti premalo podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih, ali imeti preveč podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih?

Avtizem je skrivnostno duševno stanje, ki ljudem para živce: avtistom, ker jih obvladuje, svojcem, ker obvladuje njihova življenja, strokovnjakom pa, ker ga ne morejo obvladati. Avtizem buta brez prestanka in se ne pusti zgrabiti za roge.

Je avtist človek? … Je avtist bolan? … Je avtist nor? …

Svoboda govora je zanimiv pojav. Kjer je ni, se vladarji na vse kriplje trudijo, da je še naprej ne bi bilo. Po njihovem stegovanje jezika ni prekršek ampak zločin. Za preprečevanje, odkrivanje in kaznovanje dolgojezičnosti zapravijo ogromno domiselnosti, časa, truda in denarja. Očitno se na smrt bojijo tega, da bi ljudje govorili, kar mislijo in čutijo.

Ko ljudstvo tega ne more več zadržati zase, besedno in še kako drugače izbruhne v prevrat ter si izbori svobodo govora. Novi-stari oblastniki jo hočeš-nočeš sprejmejo in uzakonijo. In glej ga, zlomka – kar naenkrat se je ne bojijo več. Če ljudje bentijo čez njih, se vedejo, kot da tega ni. Če jim gredo ljudske misli in občutki na roko, ljudi vzpodbujajo, naj si z besedami dajo duška. Svobode govora se tudi sami izdatno poslužujejo proti svojim tekmecem. Kjer lahko vsak nekaznovano govori, kar mu pade z jezika, postane svoboda govora sredstvo vladarjev za ohranjanje oblasti.

Desničarji so prostaški, nasilni, škodoželjni, goljufivi, nedosledni, neiskreni in lažejo, da se iskri. V njihovem videzu in vedenju ni ničesar prijetnega in privlačnega. Ko pridejo na oblast, sejejo strah in izvajajo neizmerno škodljive ukrepe, ki vsem razen peščici izbrancev takoj otežijo življenje, mnogim pa ga spremenijo v moro. Ko oblast izgubijo, se nekaj mesecev iz vseh omar vsipavajo okostnjaki, njihovi predpisi in nastavljenci pa še leta na mnogih področjih onemogočajo kakršenokoli izboljšanje.

In vendar so večini ljudi desničarji bolj všeč kot levičarji. Nanje se lepijo kot zbegani psi na nepredvidljive gospodarje, kot prestrašene ženske na nasilne partnerje, kot trpinčeni otroci na neljubeče starše. Kakorkoli levičarji priljudno govorijo, dosledno ravnajo in prijetno izgledajo, nimajo v ljudskih očeh nobenih možnosti proti najbolj nesramnim, zagamanim in odurnim desničarjem. Najmanjši moralni spodrsljaj kateregakoli levičarja je dokaz, da levičarji niso zaupanja vredni, tak človek pa postane politično mrtev, četudi ni naredil ničesar protizakonitega. Na drugi strani pa so dokazani prekrški, kazniva dejanja, gospodarska opustošenja držav in zločini proti človeštvu za desničarje prej stopničke njihovega političnega vzpona kot ovire za njihovo priljubljenost.

Dan Zemlje … Čim obstaja dan nečesa, veš, da je tisto nekaj v kurcu. In nihče noče spremeniti svojega odnosa do tega. Tisti, ki (želijo dajati vtis, da) jim tak dan nekaj pomeni, hočejo zgolj, da bi svoj odnos spremenili drugi …

Zemlja je torej v kurcu, in to precej po zaslugi človečkov. Človečki pa si ne morejo kaj, da se ne bi oklicevali za krono stvarstva. V vsem, kar počnemo, smo menda najpametnejši, najmočnejši, najvztrajnejši, najbolj domiselni, prilagodljivi in iznajdljivi, skratka najboljši. Takšni mislimo, da smo, ko Zemljo uničujemo, in takšne se vidimo, ko jo rešujemo …

Med nedavnim potovanjem v Turčijo me je presenetilo, kako zelo je življenje tam podobno življenju tukaj. Slovenci in Turki nimamo kaj dosti skupne zgodovine, pa še tisto smo večinoma pisali vsak na svoji strani bojnega polja. Imamo ne le različni veri, ampak tudi različni predhodni veri. Jezika sodita v različni družini; še romščina nam je bližja od turščine. Mi smo bili zadnjih 1.000 let pretežno stalno naseljeni poljedelci in obrtniki, med njimi pa je bilo veliko pastirjev, trgovcev in vojakov. Oboji imamo sicer podobno gorato pokrajino, a precej različno vreme in pridelke. Naš dan se vrti okoli alkohola, njihov okoli hrane. In vendar se mi je zdel Istanbul dosti bolj domač kot Berlin.