Gregor Hrovatin

2. svetovna vojna je leta 1945 v Evropi zastala. Nemčija je padla. Nacisti so se potuhnili ali se preselili čez lužo.

Tam se niso potuhnili. Kot zlobe so bili polni tudi denarja in imeli so pajkovo zaveso povezav z rimokatoliškimi veljaki. O tem, kaj so počeli v od boga blagoslovljenih krajih na drugem koncu zemeljske oble, ve vsevedni stric Google bolj malo. Zgovoren je predvsem glede tega, kako so prišli tja in kako so jih lovci na naciste v naslednjih desetletjih peščico polovili. Glede tisočev nepolovljenih, ki so jih vlade tamkajšnjih držav (prav tako tesno povezane z rimokatoliškimi veljaki) omogočile gospodarske in politične kariere, pa je zelo skop. A zgodovina tistega konca oble je zadnjih 70 let takšna, kot bi jo držali za vrat nacisti. Tak vtis je prav gotovo izvit iz trte – iz prostranih vinogradov, ki jih je (ob pomoči trdega dela domačinov) nezanemarljivo oplemenitil denar priseljenih nacistov …

Bajke o izbrancih, ki rešujejo svet pred takšnim ali drugačnim uničenjem, so stare kot svet. A Holivud – Homer 20. in začetka 21. stoletja – je zadnje čase tako obseden z njimi, da drugačnih skorajda ne ustvarja več.

Kdor je svoboden? Kdor je srečen? Kaj je svoboda in kaj je sreča? …

Pristaši narodnoosvobodilne borbe povojne poboje opravičujejo z duhom in razmerami tedanjega časa. S kepo v grlu priznavajo, da je šlo za pretiravanje, maščevanje, za besno divjanje. Pritrjujejo, da bi 'počasna' sodišča takrat preprečila hladno državljansko vojno sedaj.

A nič od tega ne bi bilo potrebno. Vsakomur, ki se seznani z duhom in razmerami, v katerih je delovalo domobransko gibanje, hitro postane jasno, da je takšne ljudi treba trajno onemogočiti – kadarkoli in kjerkoli se pojavijo. Če partizani ne bi izkoristili prilike, ki so jo imeli takrat, bi lahko bile dolgoročne posledice dosti hujše …

Zakaj je cel cirkus okoli tega, da je Bob dobil Nobelovo nagrado? Vsako leto jo dobi cel kup ljudi, za katere takrat slišimo prvič in zadnjič. Vsako leto jo za leposlovje dobi pisec, ki ga ne dotlej ne potem skoraj nihče ne bere. Zdaj jo je dobil nekdo, za kogar je slišalo že dosti ljudi. Večina teh tudi ve, da je glasbenik. Nekateri vedo, da je »Blowin' in the wind« njegova pesem. Peščica bi jih celo znala povedati še kakšen naslov. Število tistih, ki vsaj za silo poznajo delo Boba Dylana ali kateregakoli drugega nobelovca, pa je v masi človeštva povsem zanemarljivo …

Ženomrznežem se zdijo borke za ženske pravice nekaj groznega. Najbrž se počutijo zapostavljeni, ker jim ne smejo lastnoudno začepiti ust, jih premlatiti ali posiliti. A še vedno obstaja upanje, da bo to naredil kdo drug ali se bodo zaljubile in postale pridne ali pa bodo nemara same od sebe prišle k pameti. Dosti hujši od teh ženskač pa smo za ženomrzneže borci za ženske pravice. Naš obstoj je zanje udarec pod pasom, zaradi katerega jim za nekaj trenutkov zmanjka sape, besed – razen zgoraj naštetih – pa tako nikoli niso imeli.

Če bo umetna inteligenca kdaj dovolj inteligentna, da bi lahko zavzela svet, tega sploh ne bomo opazili. Ničesar ne bo naredila. Takrat bo namreč dovolj inteligentna, da bo vedela, da ji ni treba niti migniti s prstom. Njene najbolj mokre sanje bomo udejanjali kar sami …

Babica je sedela za mizo in gledala skozi okno. 'Dolgo že nisem nikamor šla,' je pomislila. 'Če bo šlo tako dalje, tudi ne bom.'

Prebrala je knjigo o stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil. Njej ni bilo treba lesti skozi okno; lahko je šla skozi vrata. 'Pa bom šla.'

Krščanstvo je, kot vse 'ugledne' vere, popolnoma nesposobno vrednotiti samo sebe z enakimi vatli kot druge vere, da o neveri sploh ne govorimo. Obstajajo ljudje, ki verujejo »v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve,« pa tudi »v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; telesno vstajenje in večno življenje,« (vir) in v večino drugih neumnosti, ki so jih polne Biblija, molitveniki, pesmarice in pridige.

Od takšnih ljudi pričakovati nepristranskost bi bilo skrajno nepristransko. Pričakovati umnost bi bilo skrajno neumno. Ko gre za karkoli v zvezi z vero, se razum vernikov po mojih izkušnjah izključi; zmožni so le čustvenega utemeljevanja. Če jim to omeniš, ti skušajo dopovedati, da je prav v tem bistvo. Ko so verni, so torej po lastni volji pristranski in neumni … Na srečo se jim pri zadevah, ki niso povezane z vero, možgani praviloma vključijo, sicer bi bilo sobivanje z njimi neznosno …

Napačno vprašanje! Vprašati bi se morali: »Zakaj je na svetu toliko trpinčenja?«