Lojze Podobnik

Pesnik in odgovorni urednik revije Rdeči Veter, ki jo izdaja KPDK Komunist.

Da te ni sram gospod,

ki si bil nekoč tovariš,

da te ni sram

biti PRINC TEME.

(L.P.)

Na spletu sem zasledil karikaturo, ki prikazuje enega od pomembnih gospodov v naši deželi, strankarskega veljaka in nekoč vodilnega ministrskega šefa. Seveda ima ta oseba ime in priimek, vendar pa ga ne bom imenoval – ne zato, ker me je strah posledic, temveč se mi zdi, da je umetnik dovolj nazorno ustvaril karikaturo, iz katere se da identificirati upodobljenca. V pomoč prepoznavnosti pa je bil vsekakor podnapis, ki je krasil likovno stvaritev. Pisalo je: »Jastreb, mrhovinar iz družine ptic ujed. Je napadalen, zamerljiv, sovražen do vseh, ki niso iz njegove jate.«

Ko so se kolesarji vozili po Ljubljani

in s transparenti zahtevali pravico,

vedno so naleteli na dramatično krivico.

Veliki despoti so Hojsa naščuvali,

da policija bila je zelo aktivna.

Olaj izvajal je Janševo komando

in naganjal »ljudske« policiste,

da so nad protestniki izvajali prisilo.

Ko sprejemamo odločitev

ocenjujemo in analiziramo

med dobrim in zlim,

se spodbujamo,

da odkrijemo pravo pot

in vedno smo v dilemi

kaj je tisto pravo,

ki nam bo dalo zadovoljstvo.



Obstajajo dvomi,

kar nekaj vprašanj,

ki zavirajo odločitev,

dramijo razum,

izkušnje in znanje,

tvorijo zaključke,

ki niso po naši meri

in niso tisto, kar hočemo.



Čutimo, da je razum ovira,

da ne daje prave odločitve:

preveč je preračunljiv

in odvisen od strahov,

družbenih pravil,

preveč je ovit v kalupe,

železne okove,

ki nam jemljejo svobodo.



Ukrajinske stepe pregazil je Sabaka,

mesta so porušena, ostala je le praznina,

njih ruševine so nepojmljiva bolečina,

v njih se čuti sovražna ruska duma,

ki jezno in brezčutno gazi bratsko ljudstvo.

Zopet so na politično sceno vstopili podtaknjenci – politični mešetarji, ki skušajo z ustavno pobudo zmesti, že tako razdvojeno slovensko ljudstvo. Ne bom se spuščal v pravno-formalnost tega zavržnega dejanja, kajti očitno je, da sta Vili Kovačič in Luka Perš lansirani lutki, ki sta vodeni od stranke, ki trenutno sedi na prestolu države. Vsekakor gre za podlo dejanje, ki bo na nek način oblatilo volitve.

ALBERTO:

Človek,

človek sem jaz,

človek si ti,

človek je on,

ljudje smo mi.

Klic človeka v meni, tebi, njemu, njim je:

Dvigni se in deluj!

V obdobju zdajšnje vlade je bilo devet interpelacij. Prvo interpelacijo zoper ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška so v opoziciji vložili dobra dva meseca po imenovanju nove vlade, nato pa so sledile še interpelacije zoper sedem drugih ministrov. Med njimi sta bila kar dvakrat na zagovor v državni zbor poklicana ministrica za šolstvo Simona Kustec, ta je interpelacijo obakrat tudi prestala, in enako minister za notranje zadeve Aleš Hojs. Če izvzamemo interpelacijo zoper ministrico za kmetijstvo Aleksandro Pivec, ta je pred obravnavo odstopila, pa je bilo vseh osemsedem do zdaj obravnavanih interpelacij neuspešnih. Se pa ob tako velikem številu interpelacij lahko vprašamo, ali se opozicija zaveda, da si s tem dela škodo? V zgodovini Slovenije so bile uspešne le tri.

To je današnje Slovenija: Protestniki se pomikajo po ljubljanskih ulicah. Zamaskirani policisti jih stiskajo za ograjo, legitimirajo in globijo posameznike, nekatere odstranjujejo iz ulic, trpajo jih v policijska vozila. Množice se ne umirjajo, stopnjuje se jeza in hujše nasilje je tik pred izbruhom. V zrak poletijo granitne kocke, petarde, predmeti … Neupoštevanje ukazov … Topovi zopet brizgajo vodo in pršijo plinske bombe. Na ulicah ni miru. Protestniki glasno kričijo: Lopovi, lopovi! Dol z vlado! Janša lopov! Na transparentih so izpisane jasne zahteve: Stop diktaturi! Oblast ljudstvu! Volitve zdaj! Smrt janšizmu, svoboda narodu.

V osrčju vsakdana

se bohoti virus,

zažira se v otopela telesa

in ta nevidni sovražnik

nam mrači um.



Na področju covid politike se dogaja pravi kaos in razumljivo je, da ljudje ne vemo, kaj je prav in kaj je narobe. Obstajajo mnoga vprašanja, ki še vedno nimajo odgovorov, obstajajo »krivci«, ki so zaradi nepravilnih odločitev povzročili preveliko število mrtvih in obstajajo strokovnjaki, ki imajo nasprotujoča si mnenja in se ne upajo (ali ne smejo) soočiti v javnih medijih. Obstajajo pa tudi junaki, ki so se spopadali z »nevarno« boleznijo in pa t.i. »vojni dobičkarji«, ki so na lahek način prišli do svežih milijonov, nekateri globalno tudi do milijard. V zdravstvu in sorodnih službah so menda bili tudi takšni, ki so si (brez občutka krivde) delili dodatke k plači, do katerih niso bili upravičeni.