Lojze Podobnik

Pesnik in odgovorni urednik revije Rdeči Veter, ki jo izdaja KPDK Komunist.

Sram me je, da živim z ljudmi, ki sovražijo tiste, ki na begu pred nasiljem in smrtjo iščejo miren kotiček, svoj prostor na zemeljski obli, kjer bi lahko v miru in svobodi dočakali starost in kjer bi lahko njihovi otroci zaživeli človeku dostojno življenje – brez lakote, vojne in ponižanj.

Šentjernejski politični veljaki z županom na čelu so se v lastnem imenu odločili, da krajevna organizacija Zveza borcev Šentjernej letos ne sme uradno sodelovati na prireditvi ob prazniku dela na Javorovici. Njihova odločitev je bila nedemokratična in ni bila v skladu z ustavnimi načeli in voljo vsakoletnih obiskovalcev prireditve na dan 1. maja. Ta odločitev je bila samovolja s politično obarvanim ozadjem.

Republika Slovenija je bolna, vsi udje politične oblasti imajo neozdravljivo bolezen – zelo je hudo: bolni so voditelji, njihovi pomagači, bolno je ljudstvo, vse je bolno in težko ozdravljivo. Bolne so besede, ki so zapisane, izgovorjene po medijih, bolni so vsi, ki so dolžni obveščati, učiti in voditi ljudstvo. Bolna je misel, ki ustvarja dogodke, ocenjuje in določa cilje.

Vedno sem bil optimist in vedno sem v črnih scenarijih videl pot rešitve. Zaupal sem sodobnemu človeku in njegovi zgodovinski poti razvoja. Zdaj pa se je v meni nekaj zgodilo: Izgubil sem optimizem in vero v človeka.

20. december se približuje. Referendum je pred vrati. Mediji so polni strokovnih ocen, ki jih podajajo različno misleči: javne in politične osebe, kvazistrokovnjaki in seveda ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se bo zgodilo s predlaganim zakonom. Ko prebiramo članke in komentarje v časopisih, dobimo občutek, da živimo v blodnjaku in da je z našo družbo hudo narobe. Zopet se delimo na rdeče in še ne vem kakšne, pametne in neumne, verne in neverne, delimo se kot vedno z namenom, da se podtikajo razne neresnice, napenjajo mišice, samo zato, da se doseže zmaga. Kot vedno so v ospredju podtikanja, nezrelost posameznikov, nerazumevanje družbenih potreb in kar je najhuje, da se nekateri nočejo odpovedati tradicionalne miselnosti. Pozablja se na temeljno vprašanje, ki ga postavljajo DRUGAČNI in družba z namenom, da se doseže pravna enakost za človekove potrebe in cilje.

Tolminski žvižgači smo doživeli svoj epilog. Država je za motenje tolminske prireditve zahtevala »krvni davek«, zato je naročila, da organi pregona poiščejo in identificirajo storilce prekrška in jih oglobijo. Policijska postaja Tolmin je brez posebnega truda, brez zbiranja obvestil in materialnih dokazov iz vseh prisotnih žvižgačev izluščila tri Puntarje in jih oglobila z denarno kaznijo 250 Eur. Plačilni nalog so izpisali in izročili kršiteljem šele 20. oktobra 2015, kar pomeni, da so potrebovali 38 dni, da so identificirali in zbrali materialne dokaze za storjeni prekršek. Vsi trije kršitelji so osebe, ki so jih poznali že prej, saj so vsi trije domačini in eden od njih je bil celo nekoč njihov sodelavec. Dvomimo, da so policisti tako neproduktivni pri izvajanju nalog. Lahko pa tudi, saj so bili na prireditvi, pa niso ukrepali. Razlog, zakaj niso, je zavit v meglo, iz katere pa štrli ukaz nadrejene instance.

Tolminski žvižgači, smo skupina ljudi, ki nismo nasilneži izgredniki in huligani, smo civilno gibanje z jasnimi smernicami – smo borci za boljši jutri in veliki nasprotniki kapitalizma, v katerem vidimo zlo za človeštvo, smo za družbeno ureditev, v kateri ni družbenih razredov, izkoriščevalskega kapitala, ki človeku jemlje dostojanstvo: Mi smo Puntarji, kritiki današnjih družbeno-političnih razmer.

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku zasledil citat Carla Sagana – znanstvenika, profesorja, ki ga je zapisal v knjigi Svet demonov, ki se glasi: »Kaj nam pomaga pravica do svobode govora, če nihče ne nasprotuje oblastem, svoboda tiska, če ni nihče pripravljen zastavljati neprijetnih vprašanj, pravica združevanja, če ni nobenih demonstracij, splošna volilna pravica, če na volitve prihaja manj kot polovica volivcev, ločitev cerkve od države, če zidu, ki ju ločuje, ne vzdržujemo redno? Če pravic ne uporabljamo, lahko od njih ostanejo le simboli, le prazne domoljubne besede. Pravice in svoboščine moramo uporabljati, drugače jih bomo izgubili.«

Ustavite se: Nekateri se res ne znajo ustaviti. Med temi je zanesljivo g. Krivic. Pa ni edini. Nekateri se pojavljajo kar naprej, zato prosim urednike, da tiste, ki se pojavljajo več kot dvakrat na mesec, da jih ne objavljajo. Menim, da lahko pisec z dvakratnim obveščanjem javnosti pove, kar mu leži na duši. Zavedati se mora, da nenehno pojavljanje utruja bralce in da se lahko zgodi, da bodo le ti nehali brati časopise. Predlagam, da uredništvo časopisa za take pisce, kot je g. Krivic naredi posebno rubriko, nekakšen podlistek, v katerem bodo lahko pisali svoje komentarje v nedogled. Z njim in njemu podobnimi pisci naj polemizirajo tisti, ki to želijo, nas pa naj ne utrujajo. Jaz bi bral časopis brez g. Krivica.

Intervju: IGOR MLAKAR, puntar

O Puntarjih smo že pisali, predvsem o tem, kako in kje so nastali, kakšne imajo cilje in kje so že delovali. Tudi ti si Puntar od samega začetka. Zanima me, kako ocenjuješ rast tega civilnega gibanja v slovenskem prostoru, kako se na vaše delovanje odzivajo ljudje in akterji in snovalci anomalij v Sloveniji?