Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Prišli bodo in vam uničili vaša življenja. Zasedli bodo ozemlje, kjer ste si postavili hišo, vdrli bodo v vaše domove. Ukradli vam bodo službe in ugrabili vaše otroke. Preplavili bodo vaš narod, dokler se ne bo njegova identiteta izgubila in čez nekaj generacij dokončno izginila. Potem, ko vam bodo vzeli otroke, bodo uničili prave družine. Prihajajo namreč Oni, Tujci, Razdiralci vsega, kar je kleno in domače, Uničevalci tradicij in vsega avtohtonega, naravnega in pristnega. Zato se moramo združiti in narediti vse, da jim ne bo uspelo. Treba je zgraditi ograje, jih napasti z vsemi sredstvi, preden oni napadejo nas.

Na naše pismo »Vrtca Savska ne damo!« je v bil v decembrski številki Modrih novic objavljen tudi odgovor župana občine Domžale, gospoda Tonija Dragarja (dostopno na http://www.modre-novice.si/arhiv-novic/ - št. 193, str. 18). V tem pismu se odzivamo na njegove besede.

Ko se v demokraciji začne razraščati vladavina mnenja, kjer se zdi, da je vse lahko karkoli, in temu prilagojena svoboda brez vsakršne omejitve (ko se zdi, da je vse – vsaka beseda ali mnenje – dopuščeno v imenu »svobode govora«) resnična tiranija ni več daleč. O tem je obširno razmišljal tudi Platon v svoji znameniti Državi.

Starši otrok, ki obiskujejo Enoto Savska Vrtca Domžale, protestiramo zaradi občinske namere, da se omenjena enota v prihodnjih dveh letih zapre, hkrati pa tudi zaradi načina izvajanja ukrepov Občine Domžale (ki jih v vodstvu Vrtca Domžale očitno podpirajo) v zvezi s to odločitvijo.

V odzivu na petkove teroristične napade v Parizu so se voditelji držav poenotili v poudarjanju, kako moramo biti državljani sedaj enotni v skupnem boju in kako pri tem ne smemo popuščati. Odzivi so bili pričakovani, pričakovano pa je bilo tudi to, da nečesa v teh nagovorih ne bomo slišali.

»Ja kje je pa mama?« so začudeno spraševali, ko sem pripeljal enomesečno hčerko na pregled k zdravnici. »Doma,« jim odgovorim, na kar jim oči skorajda padejo iz jamic. »Pa saj ne da bi bilo kaj narobe ...« hitijo dodajati, »samo malo nenavadno je, da pride oče sam.«

Ponovno so prišle pohvale Sloveniji iz Bruslja. Je to dobro ali slabo?

Odziv na kolumno Antona Komata "V imenu očeta" (Slamnik, št. 6, junij 2015) in ugovor vsem, ki še vedno zagovarjajo telesno kaznovanje otrok.

Kdor ima vsaj kanček vesti, je moral ob dogodkih, ki so se zgodili v zadnjih tednih (in ki so postali nekakšen indikator (ne)solidarnosti in (ne)demokratičnosti – pa tudi odkritega sovraštva in cinizma – različnih političnih strank oz. njihovih zastopnikov), začutiti vsaj nelagodje, če že ne kakšen bolj določen občutek, kot sta na primer jeza in sram. Dogodki, o katerih govorim, so povezani z usodo t. i. migrantov iz severno- in osrednjeafriških držav, ki iščejo zatočišče v Evropi – in pa z reakcijo voditeljev držav članic EU in zastopnikov institucij EU na drugi strani. Kdor torej še ni popolnoma izgubil moralnega občutka in potonil v brezbrižnost, ki prežema institucije, ki naj bi sicer skrbele za blaginjo in naj bi širile duha solidarnosti (ideja EU se je med drugim napajala tudi iz idej blaginje, miru in solidarnosti), je mogel, ali raje: moral občutiti jezo ob izjavah ljudi, ki stojijo na čelu teh institucij in domnevno zastopajo naše interese.

V časih, ko je na pohodu neoliberalno enoumje (ali bolje: brezumje - to se kaže še zlasti v tem, kako se vedejo ljudje, ki so najbolj dosledni zagovorniki neoliberalizma, v rokah pa držijo vzvode moči /med današnjimi voditelji in predsedniki torej večina/ - vedejo se neodgovorno in pogosto povsem v nasprotju z zdravo pametjo), se zdi, da je odgovor emfatičen Ne. Ljudje naj danes ne bi imeli več dolžnosti, saj smo z vidika neoliberalizma zlasti potrošniki ali bitja izbir.