Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Včasih se nam lahko zazdi, da so njene možnosti v resnici minimalne. Npr. ob dejanjih znanih osebnosti, ki na obče zavezujoča moralna načela (se pravi načela, ki zavezujejo slehernega človeka kot umno bitje), delujejo korozivno: dejanja raznih jj-jev in gg-jev, zj-jev ter njim podobnih sama po sebi sicer še ne morejo ogroziti veljave etičnih načel in meril, lahko pa slednje resno ogrozi medla odzivnost drugih, ljudi iz njihove okolice (ki se kaže denimo v tem, da te iste osebnosti nato ohranijo svoj vplivni družbeni položaj in so jim še naprej zaupana mesta, kjer sprejemajo za občestvo pomembne odločitve).

Tisto, kar danes še v mnogo večji meri kot tista moralno sporna (včasih pa tudi izprijena dejanja vplivnih posameznikov) ogroža preživetje etike, pa je neodpornost etike na poblagovljenje ali komodifikacijo čedalje večjega dela vsakdanjih življenj ljudi. O etiki se naenkrat začenja govoriti kot o neki specialni »disciplini«, ki ima kajpak svoje strokovnjake, razsojajoče o etičnih vprašanjih, etika sama pa nastopa kot nepogrešljivo orodje, uporabljano znotraj ekonomskih procesov, ki imajo za svoj cilj maksimizacijo dobičkov. Govori se o etiki v poslovnem svetu, kjer ima vsako podjetje, ki da kaj nase, svoj »etični kodeks« ali pravila vedenja, ki določajo kakšno vedenje je primerno ali neprimerno, medtem ko temeljne premise ostajajo nedotakljive. Etika se naenkrat ne sprašuje več o smotrih ali končnih ciljih naših življenj, saj se v svetu, kjer se zdi, da vse lahko postane blago in predmet tržne menjave, zdi tudi to, da smo o končnih ciljih že izvedeli dokončni odgovor, etiki pa preostane razglabljanje o sredstvih, ki nas bodo popeljali do teh ciljev (saj ti niso več predmet preudarjanja ali razglabljanja, ampak so tisto, kar ve že vsakdo – če pa še ne ve, mu to lahko postane jasno v trenutku, ko se prepusti indoktrinaciji in kupi ekonomski diskurz kot da ta vsebuje dokončne resnice; potem se mu bo nemara zazdelo povsem samoumevno, da končni cilj, h kateremu vsi stremimo, ne more biti nič drugega kot gospodarska rast ali večja konkurenčnost, v času krize pa iskanje izhoda iz le-te ipd.). Problemi za poslovno etiko nenadoma postanejo tile: Kako biti čim bolj prijazen do drugih, ker so drugi potencialne stranke, do teh pa ne gre biti neprijazen, saj je to slabo za posel. Kako razvijati empatijo, saj je ta povezana z zmožnostjo prepoznavanja počutja in doživljanja drugega, to pa je na trgu pogosto bistvenega pomena: dogajanje na trgu je podobno partiji šaha, kjer vsakdo hoče zmagati, da bi pa to bilo mogoče, mora znati predvideti poteze, ki jih bo v prihodnje naredil drugi (tekmec), te pa so odvisne tudi od njegovih čustvenih stanj in emocionalnih odzivov. Če hočete dobro prodati svoj izdelek, morate biti torej dobri v ugotavljanju, kaj nekdo občuti tedaj, ko mu je ta izdelek ponujen itd.

Ko etika naenkrat dobi zgolj še instrumentalno vrednost, ko se je človek odpovedal temu, da izbira stvari, ki so vredne same po sebi, le še stežka govorimo o etiki v pravem pomenu besede. Filozofi in drugi misleci so v preteklosti vložili ogromno napora, da bi pokazali, da morajo biti etična načela obče veljavna in obligatorna, za razliko od posamičnih pravil, ki veljajo le pogojno (npr. pravila nogometa veljajo in so obligatorna samo za ljudi, ki jih nogomet dovolj zanima, da si v igri želijo še sami sodelovati; ko nas nogomet ne zanima več, se lahko tudi na pravila, ki jih predpisuje ta igra, kratko malo požvižgamo). Obstajajo tudi pravila, ki jih sprejmemo, ker nam sledenje le-tem pomaga bolje uresničiti neki zastavljeni cilj (npr. zvečer ne jemo, ker se bliža poletje in nas skrbi, kakšna bo naša postava, ki bo na plaži dana pogledom drugim); takšna pravila nam pomagajo pri sledenju ciljem, ki izhajajo iz naših posamičnih interesov (v katerih govori naše samoljubje – če si sposodimo Kantov izraz). Etična načela ne morejo biti te vrste, saj le-ta ravno omejujejo sebičnost in samoljubje, sledenje tem pa nam omogoča delovati v skrbi za obče dobro (ali kot bi rekel Kant: etična načela izhajajo iz dobre volje, katere cilj je obča smotrnost).

Poslovna etika ni etika v pravem pomenu besede, saj je v službi posamičnih interesov, narejena pa je iz pogojnih zapovedi (hipotetičnih imperativov): če hočeš biti uspešnejši v poslu, potem deluj na način x … Obstoj poslovne etike sam po sebi še ni problematičen, problem nastane tedaj, ko poslovna etika postane model etike na sploh: prijateljstva, ki trajajo, dokler je v njih prisoten medsebojni poslovni interes, ljubezenska razmerja, ki so predstavljena kot nekakšna obojestranska pogodba (drugi je partner v odnosu, ki naj bi služil zlasti samoizpolnitvi in vsestranskem razvoju osebnosti obeh udeležencev), prijaznost do bližnjih, ki se napaja iz tistega »nikoli ne veš, kdo ti bo v življenju lahko še koristil« …

O možnosti preživetja etike danes pa se je smiselno vpraševati tudi, kadar po družbenem prostoru ne svinjajo in rovarijo moralne pokveke, ki smo jih omenili na začetku, pa tudi tedaj, ko so ljudje v splošnem kar dobro zaščiteni pred kvarnimi posledicami »poslovne etike za vsakdan«. Zgodi se, da se tudi oseba, ki sicer sprejema in konsistentno zastopa nekatere temeljne vrednote, kot so: solidarnost, odprtost, pravičnost, skrb za drugega itd., zapade v nekakšno skepso, ki bi v primeru, ko bi trajala dovolj dolgo, lahko celo omajala njeno etično držo, ali pa ji v ključnem trenutku odvzela tiste tako pomembne odločnosti in celo neomajnosti, s katero nekdo vztraja v zavzemanju za tisto, kar je iz lastne reflektirane izkušnje izpeljal kot etično pravilno. Skepsa, ki jo danes poznamo pod imenom etični relativizem, se najprej lahko pokaže celo kot neka poštenost – v priznavanju, da na področju etike ne gre že kar vnaprej zatrjevati resničnosti in pravilnosti moralnih prepričanj (ko bi to nekdo zatrjeval zgolj zaradi tega, ker so ta prepričanja uveljavljena in so del kulture, ki ji ta oseba pripada). Skepsi te vrste sem bil priča pred kratkim, ko smo se ob neki priložnosti pogovarjali o pomenu delovanja ljudi, ki se na začetku 60-ih let prejšnjega stoletja, odpravili z avtobusi na jug ZDA, in v različnih mestih namenoma prekršili zakonodajo, ki je zapovedovala fizično ločevanje prostorov, kamor so imeli dostop bodisi samo belci bodisi samo temnopolti. Politični aktivisti, ki so bili pogosto belopolti in iz privilegiranega dela ZDA, so dobili ime freedom riders. Ko smo torej razpravljali o namenu in pomenu njihovega delovanja, je ena od sogovork izrazila tale pomislek: Ves čas v razpravi smo predpostavljali, da se popotniki za svobodo borijo za pravično stvar in da le oni delujejo družbeno odgovorno. Na drugi strani so bili zagovorniki obstoječih zakonov, ki so svoje nasprotovanje »vožnjam svobode« ravno tako predstavili kot prizadevanje za pravičnost (z njihovega vidika je pravičnost pomenila ohranitev in uboganje obstoječih zakonov). Kako torej lahko z gotovostjo rečemo, da so imeli nasprotniki diskriminacije vendarle prav in da je bila njihova borba za pravičnost moralno nesporna (in torej delovanje njihovih nasprotnikov moralno sporno in le navidezno prizadevanje za pravičnostjo)? Zastavljeni problem se seveda dotika težavnega filozofskega vprašanja, ki je tole: kje je tista zadnja utemeljitev naših moralnih načel? Ali nekaj takšnega sploh obstaja, ali pa je nemara vsako moralno prepričanje zgolj izraz nekega posamičnega mnenja, ki nikakor ne more trditi, da je moralno vzvišeno nad nekim drugim mnenjem? Če ne privzamemo, da naša moralna načela izvirajo od nekega absoluta, ki je nezmotljiv in vseveden (mi pa mu moramo preprosto zaupati oz. vanj verovati), potem se zdi, da je edina preostala možnost relativizem. Drugače rečeno, če ne predpostavimo, da obstaja Bog, ki daje prav našim moralnim prepričanjem, potem se zdi, da ima lahko prav kdorkoli. Ob odsotnosti nekega temelja, ki bi veljalo ne glede na posamična mnenja in stališča, bi nemara morali priznati, da pravzaprav nihče ne more imeti bolj prav od kogarkoli drugega – stališče vsakega je lahko pravilno, saj je dejansko stališče, ki ga je nekdo privzel (in je to tisto, kar naj bi potrjevalo veljavnost tega stališča): to, kar zastopajo zagovorniki enakosti in nasprotniki diskriminacije, je prav – a le z njihovega gledišča; kar zastopajo njihovi nasprotniki, pa je tudi prav – s tega drugega vidika. Nihče naj potemtakem ne bi imel niti zmožnosti niti pravice razsojati o tem, kar naj bi bilo prav za vse in torej obče zavezujoče.

Ali je to torej edina preostala možnost? Kolikor bi bila, ali ne bi bil to tisti najhujši udarec etiki: skrčenje sleherne moralne sodbe na mnenje, ki zavezuje le tistega, ki bi se z njim utegnil strinjati? K sreči je mogoče misliti drugače: ateizem v etiki kot vztrajanje pri tem, da etika ni utemeljena na religiji, ne vodi nujno v relativizem. (Čeprav je v svetu potrošništva slednji pogosto videti kot najbolj privlačna opcija: etična načela naj bi si torej vsakdo lahko izbral tako, kot mu pač »sede«; kot ima potrošnik pravico do izbire, tako naj bi veljalo potem tudi v tem primeru: ko moralni agens in potrošnik sovpadeta, je prizadevanje za enakost zanj potem videti ena od opcij, ki jo je nekdo pač izbral, ker je to najbolj ustrezalo njegovemu življenjskemu stilu; čisto lahko (»z vso pravico«) bi lahko izbral kaj drugega, ali pa bi »artikel«, kolikor mu ta ne bi več dobro služil, lahko tudi zamenjal in bi kot temeljno vrednoto nato postavil neenakost – ne da bi mu to lahko nekdo potem oporekal.) Ta druga možnost je razmišljanje, ki gre takole: za to, da bi obstajala univerzalna etična načela (glede na katera bi lahko z neko gotovostjo lahko rekli, da je neko delovanje pravilno, drugo pa pač ni) ni treba, da ta veljajo od nekdaj in v vseh prostorih. Čisto mogoče je, da so ta začela veljati v nekem določenem času, v določenem prostoru: sama njihova pojavitev v času in prostoru tem načelom (npr. načelu enakosti v našem primeru) njihovi obči veljavnosti sploh ne oporeka. Zakaj bi bilo zavzemanje za enakost pravilna izbira z moralnega vidika, nasprotovanje tej pa napačna? Ker dejansko obstaja neko obče merilo, glede na katero lahko presojamo o kvaliteti dejanj z moralnega vidika. Gre za to, kakšne so posledice za ljudi, ki so del neke situacije, v kateri so ta načela postala določujoča. Obče merilo, o katerem govorimo, je človeško trpljenje: če je sledenje nekemu načelu povzročilo trpljenje, ki ga ni mogoče z ničemer upravičiti (trpljenje, ki ga proizvaja delovanje neke skupine ljudi, ki hoče doseči dobro zase, brez ozira na dobro drugega), potem je to načelo slabo in ga je treba opustiti. Načelo neenakosti je povzročilo mnogo trpljenja neki skupini ljudi (čeprav so to načelo poskušali opravičevati s tem, da privilegiranemu delu prebivalstva prinaša veliko dobrega). Zagovorniki načela neenakosti bi utegnili poskušati argument preobrniti v svoj prid, češ da bi ravno opustitev neenakosti in vpeljavo enakosti povzročila novo trpljenje zagovornikom neenakosti: ti naj bi trpeli, ker bi bili prisiljeni ljudi, ki jih označujejo kot sebi neenake (in jih nemara tudi doživljajo kot takšne), poslej imeti za sebi enake. Toda protiargument je na majavih nogah: le kdo bi lahko prepričljivo pokazal, da je trpljenje človeka, ki je prisiljen opustiti nek predsodek (kar takšno stališče, kjer so ljudje zaradi povsem arbitrarnih lastnosti ločeni na tiste večvredne, boljše pripadnike občestva, ki imajo več dostojanstva in pravic, in one manjvredne, z malo ali nič priznanega dostojanstva, nedvomno je), enako trpljenju človeka, ki so mu zanikane temeljne pravice in praktično nima nobene možnosti živeti dostojno življenje?

Etika tako postane odgovornost za drugega: dobro drugega ne sme biti pomembno zgolj kot del neke računice (ko bi bil nekdo za dobro drugega zainteresiran samo toliko, kolikor bi to njemu samemu prinašalo določeno korist). Odgovornost za drugega kot interes za dobro drugega, ki ga ne žene koristoljubje, saj pomeni hoteti drugemu dobro zaradi njega samega, prizadevati si, da bo drugemu dobro, ker je eksistenca neprecenljivo, enkratno bitje, kot je v svojih razmišljanjih o Levinasovi etiki zapisal Zygmunt Bauman (Alone Again: Ethics after Certainty). Etika ima v današnjem svetu možnosti za preživetje samo kolikor je nekdo pripravljen takšno odgovornost vzeti zares in v njej brezpogojno vztrajati.

Za nadaljnje razmišljanje toplo priporočam ogled filma, ki ga lahko najdete tukaj.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži