Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Prvi dogodek. - »Mislim, da bi moral začeti brati marksizem,« reče oče svojemu sinu, medtem ko se sprehajata po knjižnici (sin bo šel jeseni v prvi razred osnovne šole). Oče to izjavi skorajda mimogrede, nekoliko zamišljeno, a ni zaznati, da tega ne bi mislil čisto resno.

Drugi dogodek. - Pogovor pri uri filozofije. Mladenka, ki jo sicer odlikuje cela vrsta vrlin (je pametna, empatična, vedoželjna …) v nekem trenutku reče: »Zakaj se moramo vseskozi in toliko časa ukvarjati z nekimi problemi in vprašanji, na katere ne poznamo gotovega odgovora? Saj je vendar človeštvo doslej očitno preživelo – ne da bi se večina ljudi posebej ukvarjala s filozofijo. Na koncu je bilo vselej v redu in tudi tokrat bo tako. Nam gre v tem trenutku dobro, zakaj bi si oteževali življenje z razmišljanjem o nekih problemih in vprašanjih brez jasnih in enoznačnih odgovorov?«

Je res, da nam gre čisto dobro, tudi če ne razmišljamo in se torej večinoma časa ukvarjamo s svojimi zadevami in si znotraj meja svoje zasebne eksistence poskušamo stvari narediti čim bolj prijetne zase? Ali je človek res na svetu zlasti za to, da »se ima fajn«, ali pa obstajajo tudi dolžnosti, ki jih mora sprejeti in jih vzeti nase, in ki so povezane z njegovim življenjem v skupnosti z drugimi?

Morda se zdita zgornji vprašanji redundantni ali celo trivialni, a dovolj dolgo že delam z mladostniki, da vem, kako je med njimi razširjeno mnenje, da je beseda »dolžnost« danes neustrezna, saj zveni preostro, neljubo ali pa se zdi preprosto odveč izgovarjati jo. Človek naj bi imel danes možnosti, da nekaj naredi v svojem življenju, njegove dolžnosti pa segajo samo tako daleč, kolikor mu izpolnjevanje le-teh omogoča, da si bo kasneje bolj udobno postlal svoj lastni kotiček.

Kako drugačno tedaj zveni izjava tistega očeta, ki sem ga slišal včeraj, ko sem s hčerko obiskal knjižnico. Najprej sem se vprašal, če je moja zaznava pravilna, saj se mi je takšna izjava zdela skorajda nemogoča. Ko sem se prepričal, da se nisem zmotil, sem začel podrobneje opazovati dogajanje okrog sebe.

A oglejmo si podrobneje samo izjavo. Na začetku stoji besedica »mislim«, kar nikakor ni nepomembno. Nato govori o neki dolžnosti, ki se navezuje na branje (razumevanje besed, sveta …). Na koncu stoji besedica »marksizem«. Oče torej sporoča sinu obenem več stvari. Ker misli, mu postavi nek jasen in nedvoumen zgled. Misliti je dobro. Branje ali poskus razumevanja sebe in sveta, v katerem smo se znašli, je tudi dobro, vendar pa je tudi nekaj, česar človek ne bi smel zanemariti. Torej ni zgolj stvar okusa ali preference, ali bo nekdo razmišljal ali ne, temveč je razmišljanje povezano s sledenjem nekemu smotru, cilju ali telosu, ki ga ima pred sabo človeško bitje (kot je vedel povedati Aristotel: v trenutku, ko v svojem življenju počnem nekaj, za kar verjamem, da je smiselno, že sledim nekemu smotru; in ko začnem uporabljati razum, sledim nekemu občemu smotru, ki mu je zavezan vsak človek). Na koncu pride še razmislek, ki je vreden obsežnejšega komentarja.

Zakaj torej oče reče sinu, da bi moral začeti brati marksizem? Je oče indoktriniran, morda ima oprane možgane, ali pa je jugonostalgik? Takšna ugibanja bi se kaj hitro utegnila nekomu vsiliti v zavest, saj smo zlasti še v tej državi navajeni, da se marksizem kaj hitro povezuje z bivšim režimom, z aparatčiki, totalitarno moro ipd. Toda naj že takoj povem, da me takšne razlage sploh ne zanimajo. Izjava tistega očeta pa me navdušuje.

Ko sem ju opazoval, očeta in sina namreč, sem hitro opazil, da je njun odnos sproščen in da oče nikakor ne deluje kot nekakšen fanatik. Sinu je mirno in nevsiljivo prebral nekaj pravljic, ko se je deček tega naveličal, pa ga je pustil, da je odšel v glasbeno poslušalnico, sam pa je sedel in ga čakal.

Njegova izjava mi je postajala vse bližja in celo domača. Je bila tudi vzgojna? Po mojem mnenju zelo. Sina v tem času zanimajo pravljice, pripovedke, ki so tudi zgodbe o ljudeh in tem, kar se jim dogaja v skupnosti. Pravljice govorijo o razlikah, npr. med lepim in grdim, pravičnim in nepravičnim, pogumom in strahopetnostjo, poštenostjo in zahrbtnostjo. Torej so to zgodbe o nas samih. Takšna zgodba je tudi marksizem (če s tem izrazom razumemo pisanje Karla Marxa in njegovih sodelavcev ter nadaljevalcev). Marksizem tukaj pomeni teorijo (in ne ideologije). V tem pogledu je branje marksizma logično nadaljevanje branja pravljic. Kaj pa je jedro marksizma, če ne razmišljanje o pravičnejšem svetu, o človekovem dostojanstvu in njegovi naravi, o vlogi dela in kreativnosti, o pogumu za to, da človek zgodovino poskuša tudi ustvarjati (in ne zgolj trpeti njenih učinkov na svoji koži)?

Branje marksizma in branje pravljic sta zdravilo proti brezupu in to danes morda potrebujemo bolj kot kdajkoli v preteklosti. Človeka danes zlahka zapade v malodušje – kdor je včeraj gledal predvolilna »soočenja« na pop tv, bo hitro ugotovil, da je temu res tako. (A več o tem drugje.) Pripoved namreč nikakor ni zgolj o tem, kakšen svet domnevno je in kako se nič kaj dosti ne da narediti, da bi bil drugačen. Ravno nasprotno je res: razmišljanje je vselej o neki možnosti, ki pravi, da bi bil svet lahko čisto drugačen (boljši, pravičnejši, z več solidarnosti) – če bi se le nekdo potrudil in ga poskušal narediti takšnega. Junak pravljic je pogosto navadni, vsakdanji človek, ki premore dovolj poguma in odločnosti, da nekaj naredi. (Ljubiteljem pravljic in marksistične literature na tem mestu priporočam čudovito pravljico v verzih Mala Marjetica in gozdni mož, ki jo je napisala Vida Brest. Ta je ena najlepših pripovedi o prijateljstvu, solidarnosti, junaškem srcu in upanju.) Marx je poudarjal enako: nosilec revolucionarnih sprememb je delavec oz. človek, ki mu je narava dala zmožnost za razmišljanje, in ki prevzame pobudo ter skupaj z drugimi začne spreminjati same pogoje življenja v skupnosti in dela za njeno ustvarjanje.

Obstajata torej dobra in slaba vzgoja. Dobra vzgoja navdušuje otroke za razmišljanje o svetu, njegovo raziskovanje ter za zamišljanje novih in drugačnih svetov. Dobra vzgoja opogumlja in postavlja zglede, ki kažejo na to, da je mogoče presegati danosti sveta – še posebej takrat, ko te vzdržujejo obstoječa razmerja moči, ki podpirajo neenakost, krivico in izkoriščanje človeka po človeku, kot bi še dodal Marx; le-te lahko presegajo posamezniki, ki si upajo oz. imajo pogum za razmišljanje, čutenje, empatijo, upanje in ljubezen. O tem govori kar lepo število pravljic. (Npr. filmska pravljica Charlesa Chaplina Otrok /The Kid, 1921/) Slaba vzgoja pa, nasprotno, sporoča tole: ne razmišljaj preveč, to ni dobro, delaj tako, kot vsi drugi, pri tem pa si poskušaj kaj pridobiti zase; zabavaj se, saj je življenje prekratko, da bi se ubadal s stvarmi, ki niso neposredno povezane s tabo in s koristjo zase; ne razmišljaj o junaštvih – ta so možna samo v pravljicah, te pa so tako ali tako narejene samo za to, da zabavajo otroke …

Če se za trenutek zadržimo pri drugem primeru. Ob njem sem se vprašal, kaj počnem tedaj, ko pri pouku od mladih pričakujem, da bodo razmišljali. Jih silim v nekaj, kar sami nočejo? Ali počnem kaj, česar se ne sme? Imajo nemara res pravico, da se jih pusti pri miru? Kot v primeru očeta iz zgodbe z začetka zapisa: Ali ima pravico reči sinu, naj bere (in celo kaj naj bere)? Ali nima vsak človek pravice, da živi po svoje – in razmišlja, če se pač za to odloči, če mu tako sede in če mu to prinaša neko zadovoljstvo (če pa raje počne kaj drugega, pa je tudi to čisto v redu)?

O nevarnostih nemišljenja in izgube zgodovinskega spomina je bilo že veliko povedanega. O škodljivosti pozabljivosti ali družbene amnezije (kot bi rekel Russell Jacoby) pa tudi. A zdi se, da učenje poteka izjemno počasi. Zdi se, da se bo v prihodnjih tednih ponovil še en dogodek, kakšnemu smo priče že kar nekaj časa: novi (najverjetneje pa celo isti ljudje kot v nedavni preteklosti) bodo zasedli odgovorne položaje in počeli iste (ali verjetno še hujše) neumnosti in napake kot poprej. Ceno za to bo plačalo ljudstvo. A ni prav verjetno, da bodo morali odgovornost prevzeti tisti dejansko odgovorni. Najverjetneje bodo ti nekako poniknili, ob naslednji priložnosti pa se bodo spet ponudili kot edina prava izbira, ljudstvo pa – kolikor si še vedno ne bo dajalo opravka z razmišljanjem, ampak se bo raje ukvarjalo s »prijetnejšimi« zadevami – jim bo dalo še en mandat, v katerem bodo nadaljevali s svojim lomastenjem po skupnih dobrinah in plenjenjem le-teh.

Nekdo bi rekel, da so si ljudje tedaj sami krivi. Vsak človek je odgovoren za svoja dejanja – če torej ne razmišlja in s svojim molkom preprosto pusti, da drugi (tudi v njegovem imenu) delajo škodo, je to potem njegov problem. Stvar seveda nikakor ni tako preprosta, saj nekdo s svojim nemišljenjem in molkom daje tiho soglasje in s tem omogoča, da razmerja moči ostajajo nespremenjena. Škodo slabih političnih odločitev bodo torej utrpeli tudi drugi ljudje, zanamci itd.

Ko torej oče sinu reče, da je napočil čas, da začne prebirati marksizem (ta je lahko tudi oznaka za kritično teorijo družbe nasploh), mu sporoča tudi to, da se bo moral v življenju vesti odgovorno. Razmišljati bo moral o svojih odločitvah, za to pa bo potreboval konceptualna ali pojmovna orodja. Brez teh se bo težko znašel, čeprav je morda še mnogo bolj pomembno to, da ohranja in razvija naravno zmožnost za razmišljanje. Skratka da ohrani odprtega in uporniškega duha (in da ne pozabi, da sta besedi upanje in upiranje sorodni). Njegovo branje marksizma naj torej vsekakor vključuje tudi ukvarjanje z zgodbami, kot sta na primer film Giuseppeja Tornatoreja Legenda po imenu 1900, in pa nepogrešljiva Pika Nogavička Astrid Lindgren.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži