Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Danes razmišljanje ali svobodna javna raba uma ponovno postaja stvar preživetja. Delirij je namreč v jedru političnega mainstreama. Na to kaže tudi stavek, ki ga je na ponedeljkovem zaslišanju izrekel kandidat za finančnega ministra: »Znašli smo se v izredno zahtevnih razmerah, ko bi po logiki morali delati nekaj, vendar smo prisiljeni delati ravno nasprotno.« Iz Mramorjevega stavka tako lahko sklepamo, da bo prihajajoča vlada sprejemala odločitve, ki bodo v nasprotju z logiko, tj. zdravo pametjo in torej s tem, kar bi bilo za večino ljudi najbolje.

Torej bo vlada tudi v prihodnje hodila po delirantni poti, ki krizo poglablja, in kot rešitve vsiljevala politike, ki so se že zdavnaj izkazale kot neproduktivne in škodljive. Kolikor bomo torej pustili, da bodo tisti, ki so svoj mandat sicer dobili od ljudstva, v svoji samozaverovanosti in škodljivemu optimizmu še naprej neovirano sprejemali odločitve, s katerimi ne bodo sledili logiki stvari, ampak njenemu nasprotju (kjer vodilo postane služenje temu ali onemu zasebnemu interesu na škodo skupnosti), izhod iz krize ni niti verjeten niti mogoč.

Današnji problem sploh ni pomanjkanje optimizma ali celo pesimizem, kot bi utegnil pomisliti nekdo, ki bi nekritično sprejemal izjave, ki jih ljudje na najvišjih položajih trosijo v javnem prostoru. Tisto, kar je v tem času mnogo bolj problematično, je neke posebne vrste optimizem, ki ga najpogosteje izražajo prav zastopniki političnih in ekonomskih elit.

Vtis takšnega optimizma smo lahko dobili ob poslušanju odhajajoče premierke v intervjuju na nacionalki. V njem je zlasti hvalila pretekle dosežkih svoje vlade, nato pa še z nekakšnim žarom razpredala o tem, kako je prepričana, da bomo na koncu vendarle našli rešitev za problem, ki bo vzniknil, ko se bo ponovno odločalo o poti plinovoda, kjer so v navzkrižju interesi Rusije in EU (sama pa bo morala v prihodnje kot komisarka narediti salto mortale in zastopati ravno nasprotna stališča glede tega vprašanja, kot jih je ob srečanju z ruskim plinskim magnatom še v vlogi premierke), zaradi česar bo prihodnost definitivno svetla.

Njeno povsem nekritično razpredanje, ki je bilo tudi brez kanca občutka za težaven položaj, v katerem so se znašle mnoge družine in posamezniki v tej državi, ko se morajo vsak dan ukvarjati z vprašanji o tem, kako priti čez mesec, sicer ni osamljen primer. Optimizem je v govorih politikov postal že kar zapovedan, čeprav je le težko pokazati, da le-ta v resnici spremlja delovanje k izboljšanju kvalitete življenja državljanov in državljank – pogosto se pojavlja ravno ob odsotnosti kakršnekoli vsebine oz. takrat ko se od nekoga na odgovornem mestu upravičeno pričakuje kak konstruktiven predlog ali čisto konkretno potezo (saj za to so ti ljudje tudi izvoljeni), pa ta z leporečenjem zakriva dejstvo, da v resnici nima pojma, kako se lotiti najbolj akutnih problemov.

Eden najbolj optimističnih politikov tukaj je prav gotovo sam predsednik države. V nedavnem govoru je izjavil tole: »Če bomo pametni, pogumni in dovolj složni, zdaj končno lahko obrnemo stvari v pravo smer. Sčasoma se bo znova dvignil življenjski standard ljudi, okrepilo se bo naše zaupanje v pravne in politične ustanove države in vrnilo se bo spodbudno, optimistično razpoloženje.« Na čem pravzaprav temelji takšen optimizem? Kaj – poleg lepih besed – naj bi tukaj zbujalo verodostojnost? Katere politične rešitve za enega najbolj resnih problemov, kakršen je denimo naraščajoča revščina med prebivalstvom in neizmerno bogatenje manjšine, se obetajo v delovanju prihajajoče vlade? Kakšen razlog za optimizem naj imamo ob dejstvu, da se stopnja brezposelnosti ni bistveno spremenila in se kakšne dobrodejne spremembe še ne obetajo prav kmalu (ob izjavah bodočega finančnega ministra pa je takšnih razlogov nemara še manj)?

Na strani vladajočih je današnji trend optimizem in pretirano samozaupanje, ki bi ga še bolj natančno lahko opisali kot patološki narcizem, kjer smo drugi v njihovih očeh skrčeni na pasivno publiko, ki naj zgolj potrjuje njihov napihnjeni ego (razni boji za komisarsko mesto in samohvale, kdo da je bolj primeren zanj, so znak prav tega pojava).

Morda se komu zdi, da je zato, ker še vedno nimamo recepta, kako naj vzpostavimo demokratično družbo, najbolje da stvari prepustimo tistim, ki so sicer v preteklosti že »zafurali« marsikatero stvar (samo pomislimo, koliko članov parlamenta in celo prihajajoče vlade je tvorilo pretekle »padle« vlade, sedaj pa so spet prejeli mandat za naslednjih nekaj let), saj so vsaj stari znanci na politični sceni (in naj bi torej vedeli, kako se postopa v upravljanju s skupnimi zadevami).

Potreben je nek miselni obrat. Iz Derridajeve ideje demokracije namreč lahko sklepamo, da je demokracija proces, ki je tudi učni: demokracija je dogajanje, prakticiranje ali učenje demokracije. Torej je (demokratično) občestvo treba šele iznajti oz. iznajdevati. Poštena drža zato ni tisti plehki optimizem tipa Pahor ali Bratušek, ampak je vse kaj drugega. Zahteva namreč veliko razmišljanja, intelektualnega dela in eksperimentiranja, preizkušanja načinov, kako ljudje organizirajo vsakdanja življenja v skupnosti. To pa pomeni, da bo mogoča tedaj, ko jo bodo ljudje poskušali živeti in jo udejanjati, jo prakticirati in ko se bodo torej priglasili k debati, ne da bi pri tem oblastnike spraševali za dovoljenje. Ljudi namreč ni mogoče naučiti demokracije in to niti ni potrebno. Neka mera samozaupanja pa je tukaj gotovo na mestu. Najbrž je sicer res, da vsak politični angažma zahteva veliko razmišljanja, študiranja in poglabljanja v mnoga kompleksna vprašanja, a to še ne pomeni, da bi moral biti človek tiho, dokler mu ne bo nekdo dal besede in mu dovolil, da se priglasi k debati. Demokracija ravno ne more biti neko enkrat za vselej vzpostavljeno stanje, ki jo ljudem prinese kakšen od dobrih mož, denimo Dedek Mraz. Derrida je zaradi tega poudarjal, da je demokracija vselej svoja lastna obljuba, je nekaj, kar bo vselej šele prišlo (če se bodo ljudje zanjo trudili, seveda).

Največja ovira na poti demokratizacije in angažmaja pa sploh ni nevednost, saj je že Sokrat vedel, da je prav ta v resnici privilegirano mesto proizvodnje vsake mogoče vednosti. Največja ovira tako duhovnemu ali umskemu napredku posameznika kot tudi napredovanju skupnosti proti občemu dobremu, je nadutost, ki danes vsepovsod veje iz besed najvplivnejših politikov in drugih pripadnikov elit. Ko poslušamo politike najvišjega ranga, od predsednika Evropske komisije, do predsednikov vlad in ekonomistov mednarodnih finančnih ustanov, lahko dobimo vtis, da vsi po vrsti poznajo rešitve, le pustiti jim moramo, da jih bodo uresničili. (In ko ti ljudje potem dejansko dobijo proste roke, se najpogosteje zgodi ravno nasprotno: problemi se potencirajo, saj njihove »rešitve« postanejo tiste resnične težave – zadošča se spomniti t. i. varčevalnih ukrepov, ki so se izkazali za izjemno nevarno in celo smrtonosno rešitev za množico ljudi, in to še zlasti v državah, kjer so le-te najbolj vestno izvajali.) Takšna nadutost se namreč druži z neumnostjo, ta pa ima vselej tudi čisto konkretne (in največkrat pogubne) učinke za ljudi, ki so prisiljeni živeti pod njeno vladavino. Tudi zaradi tega se je treba otresti tistega predsodka, ki pravi, da vladajoči razred vselej ve, kaj dela. (Vse, kar lahko naredimo, naj bi bilo torej to, da ga pustimo pri miru v njegovi zaverovanosti vase ter se pridružimo optimizmu, h kateremu nas poziva). Takšen predsodek podpira tudi mnenje, da je v danih razmerah najbolje pogrezniti se v lastno zasebnost in skrbeti za svoje zadeve, zaradi česar potem ljudstvo ostaja na političnem obrobju kot bolj ali manj nemočen opazovalec.

Proces demokracije torej po nujnosti sovpada z upiranjem vsemu tistemu, kar ga onemogoča (danes je to še zlasti kapitalizem in njegov sadistični imperativ povečevanja in centralizacije profitov). Upiranje je zaradi tega logično, umno, v imenu logike. Brez kritične drže in sistematične rabe dvoma (zlasti še ko se srečamo z izjavami in delovanjem zastopnikov oblasti) pa sploh ne moremo govoriti o demokraciji.

Mnogo bolj kot simulirani optimizem potrebujemo upiranje v imenu logike, tj. umnega delovanja: ta tukaj sovpada z neomajnim zaupanjem v moč inteligence, se pravi v človekove kreativne zmožnosti in moč proizvajanja novih idej (o takšnem zaupanju so razmišljali razsvetljenski filozofi od Sokrata in Platona do Spinoze in Descartesa ter Kanta in Derridaja …), ki bodo kot pomemben del procesa demokracije določale podobo prihodnjega sveta.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži