Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Živimo v času, ko bojda primanjkuje alternative. Ljudje včasih rečejo, da bi bilo čisto drugače, če bi državo vodil kdo drug (namesto teh, ki so nam – mimo volje večine – zavladali sedaj). Morda se ne motijo. Vendar pa je bolj pomembno najbrž čisto nekaj drugega: to, da alternativo še vedno iščejo v političnih strankah, ki so (domnevno) nasprotne vladajočim, oziroma v t. i. opoziciji. Potem se pojavi razočaranje in občutek nemoči. (T. i.) »levica nas je pustila na cedilu« -- kar naj bi bil dokaz, da alternative zares ni. Toda ali v tem primeru alternativo iščejo na pravem kraju? Če naj bi gospodje, ki so sestavljali prejšnjo vlado, pomenili alternativo, kako to, da postaja vedno bolj jasno, da v resnici med njimi in nekdanjo opozicijo, sedanjo pozicijo, ne obstaja nikakršno nasprotje, temveč kontinuiteta, da gre torej za gladek prehod od ene politične opcije k drugi (saj oboji ponujajo nekaj na moč podobnega)? Ob tem govoriti o levici, ko govorimo o gospodih, kot so Pahor, Janković, Golobič – mar ne spominja to na neko že kar slaboumno šalo? Reči, da je Pahor človek levice je žalitev za vse, ki so se v imenu levičarskih idej v preteklosti borili za vrednote, kot so solidarnost, enakopravnost, demokracija (če spomnimo samo na Roso Luxemburg in Antonia Gramscija, ki sta do zadnjega diha vztrajala v svoji brezkompromisni drži v boju za demokracijo – le kje bi kaj takšnega lahko zasledili pri nekdanjem premierju in njemu podobnih?).

Ali alternative v resnici primanjkuje? Ali pa je problem čisto nekje drugje? Morda bi bilo za začetek dovolj že to, da nehamo upati, da bo morda nekega dne končno prišel mimo kak dobronameren voditelj, ki nas bo vse popeljal v lepšo in svetlejšo prihodnost. Iz zgodovine se lahko naučimo, da so voditelji delali v dobro ljudi takrat, ko so bili v to prisiljeni (prisilili pa so jih kajpak ljudje, za katerih dobro je šlo). Ameriški predsednik Roosevelt je to odkrito povedal sindikalistom, ko so se nanj obrnili s svojimi zahtevami. Rekel jim je, da bodo morali vztrajno pritiskati nanj, če bodo hoteli izbojevati pravice, za katere so se zavzemali. To je lekcija, ki je ne bi smeli spregledati niti danes.

V času, ko iz vladnih ukrepov vse bolj veje brezumje, je edino učinkovito orožje, ki ga imamo ljudje, inteligenca. Nasproti uničevalski državni politiki brez kakršnega koli programa, ki bi imel za cilj obče dobro, moramo postaviti politiko kreativnega delovanja. Kdor misli, že pomeni alternativo, če nekoliko parafraziramo Adorna.

V nedavnih komentarjih k aktualnim družbenim dogodkom je Slavoj Žižek večkrat poudaril, da vzrokov za ekonomsko krizo ne bi smeli iskati v delovanju posameznikov ali celo njihovih osebnostnih lastnostih (v smislu: krizo so zakuhali pohlepni posamezniki – če bi le nekoliko omejili svoj pohlep, bi bilo vse čisto drugače), saj takšno mnenje zgreši bistvo; spregleda namreč, da so posamezniki lahko stregli svojim pohlepnim težnjam samo znotraj sistema, ki jim je omogočal (ki jim omogoča), da to storijo in ostanejo nekaznovani. Dokler iščemo rešitev, ki nas bo popeljala iz krize, v tem, da s prstom kažemo na posameznike, ne bomo ničesar zares spremenili – stare pohlepneže bodo nadomestili novi, ki bodo znotraj nespremenjenega sistema delovali natanko tako, kot so prejšnji (drugače preprosto ne gre: če direktor neke korporacije hoče ostati na svojem položaju, sploh ne more drugače, kot da misli na kratkotrajne dobičke, da se loteva analiz stroškov in profitov, ter kalkulira, katera opcija se mu bolj izplača – čeprav je končna odločitev, ki bo čimbolj povečala profit, pogosto v škodo ljudi, ki morajo nato živeti s posledicami teh odločitev [od Vegrada in Mure do delte Nigra ter Viktorijinega jezera]). Toda poanta sedaj ni v tem, da posamezniki, ki so sprejeli te odločitve, niso odgovorni za svoja dejanja. Ne gre za to, da bi lahko rekli: sistem je bil tisti, oni so zgolj naredili, kar so morali (kar je bila sicer pogosta »argumentacija« obtoženih na sodiščih po drugi svetovni vojni – večina teh, ki so bili dejavni deli nacističnega stroja, se ni čutila odgovorne; izgovarjali so se na sistem, pa na firerjeve ukaze ipd.).

Ko nekdo poskuša upravičiti razlike v premoženju ljudi, slišimo tudi tole: »Čisto prav je, da nekateri v kapitalizmu zaslužijo tolikšne vsote denarja, saj so nekako izjemni. Če nekdo pokaže tako izjemne sposobnosti, je prav, da je za njih tudi nagrajen.« To je eden od mitov, ki ga mora razbiti kritična misel. Kakšne izjemne sposobnosti pa je pokazala gospa, ki je bila sicer pred kratkih obsojena na leto in še nekaj zapora (!?), ker se je brez kakršnegakoli pomisleka okoristila z delom zaposlenih, ki so za svoje garaško delo in izčrpavanje prejemali dohodke, s katerimi so lahko le životarili, na koncu pa je omenjena gospa podjetje spravila na kant? Ni res, da mora biti človek, ki v kapitalizmu »uspe« (si nagrabi veliko denarja), izjemen v svoji inovativnosti, pametnosti ali kakšni drugi lastnosti, ki jo sicer hvalimo. Pogosto so ljudje, ki so v kapitalizmu uspeli, izjemni zgolj v tem, da nimajo nikakršnega moralnega čuta, da so brez zadržkov, ki sicer drugim ljudem preprečujejo, da bi ravnali podobno. Razlika med »uspešnimi« in »povprečnimi« je v kapitalizmu nemalokrat v tem, da se slednji odvrnejo od nekaterih dejanj, ker se jim preprosto zdijo moralno oporečna (čeprav bi jim ta lahko prinesla zelo otipljive koristi).

Prehod v moderno zaznamuje tudi neka ideja, ki je na področju politične misli in organiziranja politične skupnosti pomembno prispevala h gibanju razsvetljenstva. Gre za idejo, ki je nastala nekje v času, ko je Locke pisal svoji Razpravi o vladi: vladar mora biti odgovoren svojemu ljudstvu. Vladar vlada legitimno, kadar je v službi ljudi. Skrbeti mora za obče dobro, sicer si ne zasluži biti vladar, ljudstvo pa ima pravico odpoklicati ga, kolikor ne opravlja korektno svoje naloge. Ideja pomeni napredek glede na tisto, ki je veljala pred tem: vladar kot postavljen od boga, njegova avtoriteta pa absolutna. Vladar je imel v času pred moderno popolno pravico razpolagati z življenjem svojih podanikov, zato govoriti o kakršnikoli odgovornosti do njih ni smiselno. Podložniki so imeli pravico živeti samo, kolikor jim je vladar izkazal milost (kar je Foucault imenoval »pravica do življenja in smrti« ali suverenova [gospodarjeva] »pravica usmrtiti ali pustiti živeti«). Današnji oblastniki si prizadevajo ustvariti novi družbeni red, ki morda ne bo daleč od nekakšnega novodobnega absolutizma, kjer bo imel vladar (oziroma vladajoči razred) absolutno oblast (ne bo odgovoren več nikomur drugemu kot morda kakšni bonitetni agenciji), obstoj morebitnih pravic, ki jih bodo še imeli ljudje, pa bo popolnoma odvisen od njegove (samo)volje.

Oblastniki v tej državi se že sedaj pogosto vedejo, kakor da imamo državljani pravice zgolj zato, ker so oni dovolj milostni, da nam jih dopustijo. Torej jim moramo biti za takšno darežljivost in dobroto neskončno hvaležni. Koliko časa bodo državljani in državljanke še pripravljeni molčati in prenašati takšen diskurz, ki ponižuje in tepta njihovo dostojanstvo?

Kako torej še misliti alternativo današnjim hegemonom? Howard Zinn je v nekem intervjuju razmišljal takole: »Mislim, da je prvi korak ta, da se organiziramo in da protestiramo zoper obstoječi red – proti vojni, proti ekonomskemu in spolnemu izkoriščanju, proti rasizmu itd. Toda organizirati se moramo tako, da bodo sredstva ustrezala ciljem, da bomo ustvarili takšna razmerja med ljudmi, kakršna bi morala obstajati v prihodnji družbi. To bi pomenilo, da se organiziramo brez centralne avtoritete, brez karizmatičnega vodje, na način, kakršen v miniaturi predstavlja prihodnjo družbo enakosti. Tako da tudi v primeru, če nam ne uspe doseči zmage jutri ali pa naslednje leto, v tem času ustvarimo vsaj neki zgled. Tako v praksi pridemo do tega, kakšna naj bi bila prihodnja družba in s tem ustvarimo neposredno izpolnitev, pa čeprav nam še ni uspelo doseči našega končnega cilja.«[1]

Če hočemo spremeniti družbo v smeri pravičnejše, bolj egalitarne ureditve, moramo biti pripravljeni na dolgotrajno in potrpežljivo delo; formulo zanj pa je profesor Zinn oblikoval takole: »Working to liberate society piece by piece from within.«[2]

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži