Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Kdor je v zadnjih dneh spremljal občila, je lahko zasledil tudi tole sporočilo: nekdanji premier (in vodja ene od »opozicijskih strank«) je izjavil, da bo storil vse, da bo prepričal svoje strankarske kolege in kolegice, naj še enkrat premislijo in vendarle podprejo zapis t. i. »zlatega fiskalnega pravila« v ustavo. Dve največji opozicijski stranki sta namreč s svojim nasprotovanjem preprečili, da bi to storili že sedaj. To pomeni, da sta opravili svojo nalogo, ki je v zastopanju nekega drugačnega stališča, kot je vladno. Člani obeh strank so argumentirali takole: ob tako pomembni odločitvi si je treba vzeti čas za razmislek, preden se ukrepa. To je vsekakor zelo smiseln in razumen argument. In Pahor? Treba je ukrepati za vsako ceno, tudi če je odločitev nepremišljena. Bolj kot nepremišljenost (ki je za Pahorja sicer značilna) je zaskrbljujoče to, da je vtis, da Sloveniji vlada ena sama stranka, vse močnejši. Vodja opozicijske stranke s svojim delovanjem deluje v prid ukinitvi opozicije in pluralizma (ki je sicer nujni pogoj za parlamentarno demokracijo) in približevanju enostrankarskemu režimu. Drugo ime zanj poznamo. Pahor dela vse, da bi se tak režim dokončno udejanjil.

Če je politika vsaj od Aristotela naprej pomenila skrb za obče dobro, potem je v današnjih časih v parlamentu bore malo politike. Tam se dogaja vse kaj drugega in morda je že čas, da ljudi, ki tamkaj dnevno krojijo naše usode, nehamo imenovati politiki ali predstavniki ljudstva in končno rečemo bobu bob, kot pravi star slovenski pregovor.

Omenjenim gospodom in gospem pa nikakor ne bi škodilo, če bi prebrali kakšno Aristotelovo delo. Na primer Politiko. In si nato vzeli čas za dolg in natančen premislek o tem, kar so prebrali. Šele ko bi dokazali, da so to storili in so pripravljeni vzeti to, kar Aristotel pove o namenu politike, zares, bi si nemara zopet zaslužili svoje nekdanje ime.

In o čem bi se lahko še poučili ob branju filozofovih spisov?

Morda o tem, da je Aristotel človeka razumel kot politično žival in da ta trditev temelji na dejstvu, da smo ljudje govoreča bitja. Ljudje imamo govor in to nas razlikuje od drugih živali. Čeprav je danes pogosto slišati, da tudi živali uporabljajo znake, s katerimi komunicirajo in da je človeški govor kot način komunikacije v tem podoben živalskim »govoricam«, pa je Aristotel vztrajal pri naslednjem: reči, da ima človek govor, nikakor ni isto kakor reči, da človek komunicira. Ko živali komunicirajo, sledijo naravnim vzgibom oziroma nagonom. Njihova komunikacija je zaradi tega povsem določena, tj. kodirana. Človek, ki ni bitje nagonov, ne komunicira, ampak govori. Ker njegova eksistenca ni določena z nagoni, je odprtost. Kljub temu lahko govorimo o tem, da ima človekova eksistenca (in z njo govorica) telos, namen ali smoter. Da se je človekov govor razvil, je bilo potrebno mnogo dejavnikov, ki sami zase verjetno nikoli ne bi privedli do tega, da bi človek spregovoril (npr. izoblikovanost govornih organov, pokončna drža, življenje v prvobitnih skupnostih). Ključni za razvoj govora so bili seveda možgani, ki so se morali sami najprej razviti in doseči določeno kompleksnost. Ko pa so bili ti pogoji izpolnjeni, ko je govor torej postal mogoč, je postalo mogoče še nekaj drugega. Razmišljanje o samem telosu ali namenu govora. Telos govorjenja, kot ga opredeli Aristotel, pa je tale: preudarjanje, razglabljanje oziroma razpravljanje o dobrem in pravičnem. Ljudje govorimo zato, da bi lahko pretresali pojme kot sta dobro in pravično, in to je tisto, kar nas loči od drugih živali: nobeni živali ni treba vedeti ničesar o tem, kaj pomenita omenjena pojma, da bi lahko preživela. Za človekovo preživetje pa je bistveno, da se ukvarja s pojmoma dobrega in pravičnega, saj ima po Aristotelu tudi človekovo življenje sámo telos. Telos človekove eksistence je tako življenje, ki bo najbolj v skladu s tem, kar je za človeka bistveno, in sicer, da je umno bitje. Človek se torej najbolj približa svojemu bistvu, kadar razmišlja. Človek z razmišljanjem že dosega smoter ali namen bivanja.

Zmožnost za razmišljanje pa je tudi pogoj demokracije. Če razmišlja eden, drugi pa naj bi mu sledili kot ovce, ne moremo govoriti o demokraciji. Danes nastaja vtis, da se zastopniki oblasti ponujajo kot edini, ki imajo kaj pametnega povedati. Edini, katerim so še pripravljeni prisluhniti, so finančniki (v resnici so prisiljeni prisluhniti le-tem, saj so jim vedno bolj poslušni). Kdor ni na strani zastopnikov oblasti, ni razumen, zahteva nekaj nemogočega, je kapriciozen in zadrt. Ni pripravljen na kompromise in nekdo bi ga moral končno poučiti ali pa celo prisiliti, da bi bil nekoliko bolj razumen. S tem nastaja nova delitev ljudi: na razumne in tiste, ki to niso. In razumen je človek le tedaj, kadar se strinja s tem, da je treba denimo izvesti varčevalne ukrepe na čimbolj brezkompromisen način, da je treba zapisati »zlato pravilo« v ustavo, da je treba »zategovati pas« ipd. Kdor se ne strinja, si sploh ne zasluži, da bi ga imeli za razumnega, torej se ni treba ukvarjati s tem, kar ima za povedati. – Takšen je bil večinoma odziv vlade na proteste zoper njene ukrepe. Odziv, ki je bil v osnovi protidemokratičen.

Enoumje pa ne prevladuje zgolj v parlamentu. Zadošča gledanje informativnih oddaj na nacionalni tv, pa se o tem zlahka prepričamo. Na dan stavke so v »Odmeve« povabili tri goste: zastopnika policijskega sindikata (ki mu je bilo odmerjeno natanko dve minuti za nekaj kratkih pojasnil), predsednika sindikata Pergam in ravnatelja OŠ Prule, ki je bil predstavljen kot eden vidnejših nasprotnikov stavke izmed zaposlenih v šolstvu. Sledilo je bolj ali manj predvidljivo onesnaževanje javnega prostora z večinoma slabo argumentiranimi trditvami in zavajajočimi vprašanji, za katere sta bila zaslužna zlasti Merc in voditeljica Odmevov. Slednja se je tudi očitno posmehovala predsedniku Pergama in se na neprofesionalen in sramoten način odkrito postavila v položaj nasprotnika, ki napada, namesto da bi opravila svojo novinarsko nalogo. Ko namesto novinarja nastopi trobilo in glasnik propagande, je govorjenje o neodvisnosti medija, v katerem se ta pojavlja, višek cinizma.

Če torej politike kot skrbi za obče dobro v parlamentu kronično primanjkuje, je prišel čas, da končno zaživi tam, kamor že po svoji naravi spada: med ljudmi, v vsakdanjem življenju. Takšen je namreč tudi pomen politike po Aristotelu: kolikor se ukvarjamo z zadevami skupnosti in nam gre pri tem za dobro življenje, že delujemo politično. Zato se je čisto neproduktivno pritoževati nad poslanci in vlado, češ da ne opravljajo svojih nalog. Mnogo bolj plodno je resno razmisliti o tem, kako delovati v prid samoorganiziranja skupnosti, kako prispevati k novim družbenim gibanjem, ki bodo ustvarjala alternativo globalnemu redu, ki je povsem podrejen kapitalistični logiki (in katerega hlapci so tudi vladajoči v tej državi). Zares demokratična bodo šele takšna gibanja, ki bodo temeljila na javni rabi uma in širjenju svobodne besede. Znotraj takšnih skupnosti bodo imele ključno mesto vrline, ki jih Aristotel imenuje preudarnost, praktični razum in pravičnost. Tedaj bomo upravičeni govoriti o tem, da živimo v demokratičnem svetu. Demokracija živi tam, kjer so ljudje maksimalno angažirani in soudeleženi pri upravljanju skupnih zadev. To pa se lahko zgodi le tedaj, ko je vlada pod strogim in nenehnim nadzorom ljudi, ki jim je vladano, od zastopnikov ljudstva pa se zahteva absolutna odgovornost. To pomeni, da kolikor ne opravljajo svojih nalog korektno (kolikor torej ne skrbijo več za obče dobro), ne zaslužijo več, da bi še zasedali mesto v parlamentu in morajo oditi.

Nenehna in neprizanesljiva kritika oblasti, gledanje oblasti pod prste in skrb za to, da bo le-ta delala v obče dobro, maksimalna vključenost državljanov in državljank – to je pogoj demokracije, ne pa tarnajoča in oportunistična »opozicija«, ki se tu in tam plaho oglasi, pa še to le takrat, ko ima sama od tega koristi.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži