Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Če sledimo razmišljanju klasičnih avtorjev, kot so Rousseau, Locke in Spinoza, potem moramo reči, da demokracija nikakor ni samo to, da ima v nekem občestvu vsakdo svoje mnenje, ki ga lahko brez pridržkov kadarkoli pove, ne da bi ga zato nekdo preganjal ali kaznoval. To je sicer lahko del demokratičnih družbenih odnosov, ni pa to že demokracija sama. Lahko si namreč zamislimo situacijo, ko ljudje vsak dan izražajo svoja mnenja, pa ta nimajo nobenega resnega vpliva na to, kakšne odločitve bodo sprejeli ljudje, ki jim je uspelo zasesti oblastne položaje (vsaka podobnost z aktualnostjo ni naključna).

Ko oblastniki brez podpore ljudi, se pravi navkljub njihovim mnenjem, sprejemajo odločitve, ki bodo dolgoročno vplivale na to, kako bodo ljudje živeli, ni več mogoče govoriti o demokraciji. Govorimo lahko o plutokraciji (vladavini premožnih) ali pa oligarhiji (vladavini manjšine, ki pogosto uporabljajo oblastne vzvode za dosego svojih sebičnih ciljev), ki sta obe nezdružljivi z demokratično organizacijo družbenih odnosov. Oblastnika, ki ravna mimo volje ljudstva oziroma vidi v njem predmet manipuliranja, pa bolje opiše izraz samodržec kakor demokrat (pa čeprav ima stranka, ki jo vodi, v svojem imenu izpeljanko iz besede demokracija).

Občestvo, ki mu vladajo ljudje, ki le še navidezno ravnajo skladno z voljo ljudi – dejansko pa se njihov interes za ljudi in njihova stališča razblini takoj, ko ti oddajo svoj glas na 'svobodnih' in 'demokratičnih' volitvah (navednice so v obeh primerih žal nujne, saj svoboda izbire nujno pomeni, da človek lahko izbira med različnimi političnimi opcijami, kar danes drži vse manj) –, zapade v stanje, ki ga je Alexis de Tocqueville imenoval mehki despotizem. Zadnjega prepoznamo po tem, da po videzu prijazni in nasmejani oblastniki (ki jim gre – tako pravijo – seveda samo za to, da bomo vsi na boljšem) skrbijo zlasti, da se ohranjajo obstoječa razmerja moči: tista namreč, ki njim omogočajo ohranjati se na oblasti in uživati vse privilegije, ki gredo zraven. Značilnost te vrste oblasti pa je tudi ta, da se mehki despotizem kaj kmalu lahko prevesi v vladanje s 'trdo roko' – kadarkoli so pač ogroženi interesi in privilegiji privilegiranih (v sodobnem svetu finančnih elit, ki državni aparat vse bolj uzurpirajo za svoje namene). Zveni znano?

Kako pa je potem mogoča demokracija? Eden od ključnih pogojev zanjo so demokratična družbena gibanja. Demokracija je družbeno gibanje. Ni nekaj statičnega, ni vzpostavljeno stanje stvari. Demokracija je v resnici praksa demokracije, njeno vsakodnevno izvajanje. Za to pa je potrebno angažiranje ljudi (pa ne samo nekaterih, da ne bo pomote, ne obstajajo nikakršni 'eksperti za demokracijo'), njihova predanost oziroma zvestoba skupni stvari, katere telos je obče dobro (obširneje o tem sem pisal v prejšnji kolumni). Demokracija je v tesni povezavi s tem, kar je Antonio Gramsci imenoval la lotta continua – borba brez konca, boj za demokracijo, ki ga je treba začenjati vedno znova in ima zgolj nadaljevanja. Treba je nadaljevati prizadevanja ljudi, ki pomenijo svetle zglede na tej poti: Rosa Parks, Martin Luther King, Harvey Milk, Sophie in Hans Scholl, Howard Zinn, Emma Goldman, Sokrat, Immanuel Kant …

Demokratično občestvo je tisto, v katerem so gibanja za emancipacijo v razcvetu. Jacques Derrida pa je o demokraciji razmišljal kot o obljubi demokracije. Obljubi koga in komu? Kaj pomeni dati obljubo demokracije?

Dati obljubo demokracije pomeni tudi zavezati se skupni stvari, prepoznati, da je od dejanj/odločitev posameznih članov občestva (vključno z mano), ki so zmožni začeti družbeno gibanje in vztrajati v njem, odvisno, ali bomo živeli v bolj demokratičnem svetu. Demokratično družbeno gibanje pa je neločljivo od odpiranja prostorov besedovanj (ali javne rabe uma) in tvorjenja mrež ali povezav med ljudmi oziroma posameznimi gibanji, ki jih tvorijo.

V sodobnem svetu, ki ga je mogoče opisati tudi z izrazom tekoča moderna (če se navežemo na Zygmunta Baumana), je javne prostore skorajda do zadnjega kotička kolonizirala zasebnost: bodisi v obliki zasebnih izpovedi, ki tvorijo velik del t. i. pogovornih oddaj (v katerih se ustvarja vtis, da je edina vredna stvar, o kateri se je mogoče pogovarjati, prav zasebnost posameznikov – drobne prigode in pripetljaji iz njihovega vsakdana) bodisi v obliki nagovorov zastopnikov te ali one politične opcije (ki je pogosto še eden od načinov, kako se javni prostor uporabi/zlorabi za prepričevanje ljudi, da bi podprli uveljavitev nekih zasebnih interesov, ali pa da tej vsaj ne bi stali na poti). Odpiranje javnih prostorov je tudi boj za javno besedo, odprti prostor pa je zlasti prostor svobodne izmenjave idej (ali tega, kar je John Stuart Mill imenoval a marketplace of ideas).

Z namenom odpiranja novih prostorov smo se v šoli, kjer sem zaposlen, dijaki in učitelji odločili ustanoviti forum, kjer se bomo srečevali in se pogovarjali v živo - forum, ki bo natanko takšen prostor za izmenjavo idej. (Drobna opomba: forum danes sicer pogosto razumemo kot virtualni prostor na medmrežju, medtem ko bodo naši forumi potekali tako, da se bomo srečevali na način, kot so ga poznali že Stari, ko so se dobivali na simpozijih.) Nastaja s pobudo posameznic in posameznikov, ki smo soglasno ugotavljali, da danes manjka priložnosti, ko bi se pogovarjali o vsem tem, kar pomembno določa naša vsakdanja življenja, pa pogosto za takšne pogovore ni mesta znotraj že uveljavljenih prostorov in praks. Na forumu zato lahko sodeluje vsakdo, ki je voljan razmišljati. Pripravljenost razmišljati je nujni in zadostni pogoj za to, da forum lahko zaživi. Forum je tudi prostor absolutne enakosti: v njem ni prostora niti za običajne hierarhije niti za egotrip. Enakost je v pripoznanju enakosti inteligence – vztrajanje v tem, da smo ljudje inteligentna bitja ali bitja zmožna razmišljati. Naša vizija je, da bomo v prihodnje organizirali čimveč takšnih srečanj, s čimer bi radi prispevali k negovanju in širjenju kulture dialoga in dejavnega državljanstva.

In še praktični nasvet, ki je napovedan v naslovu. Kaj torej še lahko naredite sami, da bi bilo več demokracije? V okolju, v katerem prebivate vsak dan, ustanovite forum. To lahko naredite v svojem delovnem okolju (v podjetju, na šoli, univerzi, v kmečki zadrugi …) ali kje drugje: v svoji četrtni skupnosti, v športnem klubu, na tretji univerzi ipd. Ko se boste srečevali, razmišljajte: o čemer koli, na kakršen koli način in kolikor vas je volja. Potem se povežite še z drugimi. Tvorjenje mrež je namreč nujno, saj družbeno gibanje ne more preživeti brez teh. Ko bodo nastajale mreže demokratične kulture ljudi, ki bodo združevali svoje ideje, znanje in vizijo o pravičnejši družbi, se bo hkrati ustvarjala tudi pomembna alternativa, ki bo delovala kot protiutež. Zaradi te bodo odnosi med ljudmi pravičnejši, več bo solidarnosti in medsebojne pomoči, oblastnikom pa še na kraj pameti ne bo prišlo, da bi z ljudmi kdajkoli še ravnali kot z neumno in neotesano sodrgo, ki jo lahko kadarkoli izkoristijo za svoje lastne sebične namene.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži