Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Povod za nastanek tega zapisa je neki dogodek, ki se je zgodil pred kratkim pri uri filozofije v gimnaziji. Šlo je za pogovor, v katerem so bili udeleženi dijaki tretjih letnikov in avtor pričujočega članka. Med pogovorom se je ena od dijakinj glasno uprla nekemu mnenju o mladih, ki smo ga nemara vsi že kdaj slišali in ki je na kratko povzeto v naslovu. Na pobudo dijakinje smo prebrali intervju z italijanskim filozofom Galimbertijem, ki je pred časom vzbudil mnogo zanimanja tudi v naših krajih (ob izidu prevoda njegovega dela Mladi in nihilizem). Eden od komentarjev ob prebranem, ki ga je izrazila dijakinja, je bil, da se s takšnim pisanjem o mladih zgolj utrjuje stereotip, ki mladim pripisuje nekatere lastnosti, zaradi se oblikuje podoba sodobnega najstnika kot povsem predanega zlasti trenutnim muhavostim, iskanju ugodja, drogam, spletnim klepetalnicam, televizijskim šovom ipd.