Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Pred dobrima dvema mesecema se je zgodila stavka delavk in delavcev v javnem sektorju. Stavkajoči smo tedaj poleg zahtev, ki smo jih naslovili na vlado oz. pristojna ministrstva, javnosti posredovali kar nekaj sporočil, v katerih smo razmišljali o širših razsežnostih našega protesta.

Zaposleni v šolah smo razmišljali o pomenu ohranitve dostopnosti javne šole ter o nalogah le-te. Javna šola, smo zapisali, omogoča enake možnosti izobrazbe za vse – ne glede na narodno pripadnost, veroizpoved, družbeni razred, ekonomski položaj ipd. Med zapisanimi cilji javnih šol so tudi tile: razvijanje kritičnega mišljenja, spodbujanje skrbi za sočloveka in okolje, solidarnost, spodbujanje radovednosti … Na dan, ko se je dogajala stavka, se je v marsikaterem kolektivu zgodil tudi trenutek premisleka in debate, refleksije. Ljudje so razmišljali o poslanstvu šole, o vlogi učiteljev, o pomenu šole v sodobnem svetu, ugotavljali smo, da so cilji in smernice, kakršni so zgoraj našteti in ki naj bi jim sledili v šolskih praksah, vredni in pomembni, pogosto pa je šola, kakršno imamo danes, še zelo daleč od tega, da bi jih dosegala. Izjemnost tega dne je bila tako tudi v tem, da smo se pogovarjali o temah, o katerih je preprosto treba razmišljati, če smo v resnici zainteresirani za idejo razsvetljenstva.

Eno ključnih sporočil stavkajočih je bilo tudi to, da naš protest nikakor ne pomeni samo branjenja zasebnih interesov, torej ni šlo zgolj za boj za plače in naše delavske pravice, temveč je naše delovanje zavezano zlasti skrbi za obče dobro. Stavkali smo zato, ker nam ni vseeno, kakšen izobraževalni sistem bomo imeli v tej državi v prihodnje. Ker nam ni vseeno, kakšna bo šola, ki jo bodo obiskovale generacije, ki prihajajo – zato protest zoper napovedane reforme. Prav tako pa nam ni vseeno, kakšna je šola, v kateri pridobivajo izobrazbo sedanje generacije. Zaradi tega naš protest na dan stavke nikakor ni bil zgolj protest 'zoper', temveč tudi protest 'za'. Takšno je bilo naše sporočilo izpred dveh mesecev.

Ali je torej stavka uspela? Smo dosegli tisto, kar smo si zadali doseči? Kot vemo, so stavki sledila pogajanja med sindikati in vlado, ki so se zaključila s tem, da je vladna stran (za sedaj) umaknila iz napovedi reform tiste najbolj sporne ukrepe. 'Protest zoper' je bil torej v veliki meri učinkovit. Dosežen je bil kompromis, ki je bil sprejemljiv za obe strani. Ob tem je v javnost prišla tudi izjava vodja sindikata SVIZ, da se za jesen obetajo novi poskusi vladne strani, da bi svoje predloge vendarle uveljavila (mimo ali pa kar preko doseženih sporazumov). Kljub trenutnemu uspehu torej ni nobenega povoda za to, da bi verjeli, da so zadeve dolgoročno urejene. Budnost kot pripravljenost na takojšnji odziv je torej vsekakor še vedno zelo na mestu.

Kako pa je z našimi zavzemanji za spremembe, s katerimi bomo bližje zastavljenim ciljem? Ali smo tudi tukaj že naredili kakšen korak naprej? Je v šolah sedaj več solidarnosti, kritičnega mišljenja in angažiranosti za delo za obče dobro? Vprašanje, ki nikakor ni zastavljeno s cinizmom.

Problem, s katerim se soočamo, je namreč naslednji. Na eni strani so oblastniki, ki so nadvse pripravljeni in željni sprememb oziroma reform šolskega sistema. Spremembe oziroma reforme seveda same po sebi niso nič slabega. Bržkone moramo reči, da so nujne (še zlasti, če poznamo nekatere zelo aktualne probleme, ki so povezani s sedanjim šolskim sistemom).[1] Na drugi strani pa so ljudje, ki so vsak dan v šolah udeleženi v procesih vzgoje in izobraževanja (bodisi kot učitelji bodisi kot učenci). Reforme, za katere so zainteresirani zastopniki oblasti danes, so najprej takšne, da poskušajo posegati v delovanje šolskega sistema brez kakršnega koli razmisleka o tem, ali bodo spremembe v resnici prispevale kaj k temu, da bo v šolah več razmišljanja in manj elitizma in tekmovalnosti (za kar bi si moral sicer prizadevati vsakdo, ki zase trdi, da ga zanimajo reforme, ki bodo v obče dobro). Celo nasprotno, ko se človek znebi nekaj naivnosti in lahkovernosti, hitro ugotovi, da bi predlagane reforme vodile v ravno nasprotno smer: segregacijo, ustvarjanja priložnosti za kvalitetno izobrazbo samo za tiste z dovolj debelimi denarnicami, za vse ostale pa nedostopnost in izključevanje.

Iluzorno pa bi bilo misliti, da je mogoče v nedogled vzdrževati neki status quo. Živimo v času, ki obeta spremembe. Morda so po trenutku, ko se je zdelo smiselno razmišljati o koncu zgodovine, spet prišli časi, ki bodo vsekakor zanimivi (če uporabimo izraz, s katerim je Eric Hobsbawm označil čase, v katerih je odraščal in preživel svoje odraslo življenje). The times they are a-changin' je pred desetletji zapel Dylan. Zanimivi časi so tudi časi, ki obetajo (novosti). So nasprotje stagnacije ali odsotnosti dogodkov, ki spreminjajo svet. Seveda pa je treba dodati (na kar sta opozorila tako Hobsbawm kot Dylan), da se časi nikakor ne spreminjajo sami od sebe. Ključnega pomena je delovanje ljudi, so njihove odločitve. Odločajo se in delujejo pa različni ljudje, ki sledijo različnim ciljem. Aktualni slovenski oblastniki se vsekakor odločajo in delujejo. Zlasti tako, da poskušajo čimbolj verno slediti zahtevam in direktivam tehnokratov in oligarhov iz Bruslja. Slovenska vlada je zlasti dosledna v uvajanju reform in sprememb, ki bodo čimbolj v skladu z ideologijo neoliberalizma, ki jo jedrnato opiše formula profit pred ljudmi. Če ne bo dovolj močne nasprotne sile, ki jo lahko zasnujejo samo ljudje, organizirani v prizadevanju za obče dobro, bodo oblastniki še naprej spreminjali svet po svoji podobi (ki nikakor ne vključuje nujno tudi dobrega za navadne ljudi). Potem bodo privilegiji privilegiranih samo še bolj utrjeni, življenjske razmere ostalih pa bodo čedalje slabše.

Če so spremembe neizogibne, ni smiselno upati na to, da bodo stvari ostale, kakršne so. Včasih je sicer zelo smiselno nepopustljivo vztrajati pri tem, da se nekatere stvari ohranijo – npr. socialna varnost in temeljne človekove pravice. V svetu, v katerem si pripadniki elit z vsemi štirimi prizadevajo ohraniti obstoječa razmerja moči in se odločajo za spremembe zgolj tam, kjer jim te omogočajo preprečiti, da bi se zgodil radikalnejši poseg v 'normalni tek kapitalizma', pa je zgolj poskus ohranjati to, kar naj bi imeli nekoč, lahko neučinkovito. Obstajajo dobri razlogi za verjetje, da vedno večjemu številu ljudi postaja vse bolj jasno, da brez resnega razmišljanja o alternativah kapitalizmu vsak protest zoper krivice, ki jih ta dnevno generira, nekako izzveni v prazno. Brez razmišljanja o tem, za kakšne spremembe bi si morali prizadevati, da bi bilo v šolah več kritičnega mišljenja in svobodnega raziskovanja in manj instrumentaliziranega pridobivanja znanja (ki je pogosto povsem prilagojeno zahtevam kapitalističnega trga – od bolonjske reforme do vsakodnevnega favoriziranja nekaterih predmetov, ki je včasih zakrinkano pod reklom »to vam bo koristilo kasneje v življenju«), si je težko predstavljati, kako se bo mogoče upirati trendu neoliberalizacije šolstva z vsem, kar ta prinaša (razcvet privatnih šol in stagnacijo oz. propadanje javnih, izobraženost elit in polizobraženost ali celo neizobraženost večine, posledično: nova delitev družbenega bogastva – v korist bogatih, porast socialno šibkih in izključenih, revščina, brezup). Čas je torej za razmišljanja o temeljnih vprašanjih in kolektivno delovanje, ki bo izhajalo iz teh.

Stavko je zaradi povedanega treba nadaljevati. Daleč od tega, da so vsi boji že izbojevani. Zelo verjetno je, da glavnina še čaka. Nadaljevanje stavke seveda ne pomeni to, da prenehamo delati. Pomeni namreč delati drugače, kot smo delali doslej. S še večjo predanostjo, senzibilnostjo in odločnostjo. Z vodiloma, kot sta čut za pravičnost in skrb za sočloveka. Gre za tek na dolge proge in treba se je pripraviti nanj. Na mestu nista niti nekakšen letargičen optimizem (»bo že bolje«) niti brezup (»vse bo samo še slabše«). Morda je še najbolj na mestu tista posebna zadržanost, ki jo je Gramsci izrazil v reklu: »pesimizem razuma, optimizem volje«. Četudi je izid borbe negotov, cilja pa še ni na vidiku, si z vsemi močmi prizadevamo, da bi ga dosegli – a bout de souffle.



[1] Za zgoščeno in domiselno predstavitev teh, predlagam ogled tega videa.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži