Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

V včerajšnjem časniku Dnevnik smo lahko prebrali naslov »Nas podcenjujejo ali pa res ne vedo, kaj delajo?« (članek se je nanašal na zmedene napovedi vlade glede prihodnosti gospodarstva naše države in izračune, ki opisujejo razmerje med prihodki in odhodki in ki ne zdržijo osnov matematike). Iz vsebine članka, kot tudi iz spremljanja vladne politike pretekle mesece, bi bil najustreznejši odgovor na zastavljeno vprašanje nemara tale: tako eno kot drugo drži.

Podcenjujejo nas s tem, da nam predstavljajo nasprotujoče si argumente, s katerimi poskušajo upravičevati svoje odločitve. Še mnogo hujše podcenjevanje pa pokažejo z vsakim korakom, za katerega se sploh ne potrudijo z nikakršno argumentacijo več (kar odločijo, naj bi preprosto sprejeli tako kot vreme ali izid na loteriji). Se več razlogov pa je tudi za verjetje, da zadaj za vladnimi »strategijami« in »reformami« sploh ni nikakršnega »masterplana«, nekega skritega in prikritega Načrta, ki naj bi ga poznali samo izbranci, mi navadni ljudje pa ne (saj naj bi bil ta tudi preveč zapleten in zahteva posebno pamet, ki ga lahko doume). Vse bolj se kaže kaotičnost delovanja vlade oziroma njenih zastopnikov. Politika, ki jo zastopajo, pa je nekonsistentna, brez vizije in neke osnovne skrbi za obče blagostanje v državi.

Problem seveda ni v pomanjkanju vednosti. Nihče namreč ne pričakuje, da bo katerikoli človek ali skupina ljudi vsevedna. Problem tudi ni v tem, da vladajoči utegnejo priti v situacijo, v kateri preprosto ne vedo, kako naprej. Tukaj se v resnici šele začne politika v pravem pomenu besede: v takšnem položaju bi se moralo angažirati in vključevati v razpravo kar največje število ljudi, ki jih politične odločitve zadevajo. Demokratični politiki bi v situacijah, v katerih ni vnaprejšnjih rešitev, k razpravi povabili državljanke in državljane. V odprti razpravi z njimi (kajti med temi je veliko različnih strokovnjakov, ljudi z raznovrstnimi izkušnjami in idejami) bi morda prišli do kakšne nove in sveže rešitve, do nove smernice, ki bi utegnila na konstruktiven način razrešiti nastalo zagato, ob tem bi se porajale še nove vizije in pogledi o družbi, ki bi bila bližje idejam pravičnosti, solidarnosti in medsebojnega razumevanja. Demokratična vlada bi poskušala torej angažirati kreativne in razmišljujoče sile iz vrst lastnega ljudstva, da bi poskušali skupaj ustvarjati rešitve, ki bi bile v dobro vseh.

Na žalost za veliko večino slovenskih politikov ne moremo reči, da jim pripada takšen atribut. Velika večina slovenskih politikov je namreč popolnoma brezbrižna do ljudi, do njih goji bolj ali manj prekriti prezir, ali pa jim preprosto dol visi za vse drugo, razen za njihove lastne privilegije (kdaj je kakšen politik nazadnje sodeloval na kakšni okrogli mizi, na forumu ali na debati, kamor bi imel dostop še kdo drug kot »posebni povabljenci«, ki se itak že vnaprej strinjajo o vsem, o čemer nato domnevno razpravljajo)? Problem je torej v tem, da vlada, ki najverjetneje v resnici ne ve, kaj dela, obenem naredi vse, da se ne bi zgodilo kaj takšnega, kot se je pred časom zgodilo na Islandiji (kjer so bili državljani povabljeni celo k oblikovanju nove ustave). V nekem drugem smislu pa vladajoči zelo dobro vedo, kaj vsaj poskušajo narediti. Z vsemi štirimi poskušajo obraniti privilegije privilegiranih oziroma delujejo skladno z zahtevami le-teh (tako kot kaže nedavna odločitev ministra Vizjaka glede predlaganega zakona o osebni asistenci).

Toda takšne ugotovitve nas ne smejo razorožiti, niti pahniti v brezup in javkanje, kako se bliža apokalipsa in kako bodo »oni tam gor« tako ali tako vselej naredili po svoje, kako so nedotakljivi in jim nihče nič ne more. Namen vsake oblasti je namreč natanko ta (kot je opozoril tudi David Hume): zasejati med ljudi brezup in hkrati prikriti to, da je resnična moč na strani ljudstva in ne peščice tistih, ki vladajo. Bolj ko gre oblastnikom predvsem za oblast (in jim je skrb za obče dobro nekaj postranskega, nekaj, čemur se posvetijo samo, kolikor jim koristi), bolj se trudijo, da bi med ljudmi vztrajal vtis o njihovi nepogrešljivosti in nezamenljivosti. Večino svoje energije nato potrošijo za ohranjanje tega vtisa in nadzorovanje ljudi, ob besedi »demokracija« pa jim gredo lasje pokonci.

Potrebno se je organizirati, kot je povedala tudi udeleženka nedavnih protestov zoper zniževanje pokojnin. Ko so ljudje dobro organizirani in združeni v demokratičnem boju za skupno dobro, obstajajo najboljši pogoji za ustvarjanje sveta, v katerem bo mogoče živeti brez vsakodnevnih tesnobnih občutkov ob pomisli, v kakšnem svetu bodo odraščali in živeli naši otroci. In ljudje se že organiziramo. To je pomembno in ne smemo podcenjevati znanja in izkušenj, ki jih prinašamo v naš skupni boj. Čeprav se organiziranje pogosto začne na neki lokalni ravni, pa ne bi smelo ostati omejeno nanjo. Naš boj ima namreč mnogo širše razsežnosti. Danes se po vsem svetu pojavljajo ideje in zamisli, zahteve in vizije, ki so vse usmerjene v gradnjo novega sveta, v katerem bo več miru, sožitja in pravičnosti ter manj nasilja in krivic.

Nastaja mednarodna organizacija IOPS (International Organization for Participatory Society), v kateri sodelujejo ljudje v skupnih razpravah o pravičnejšem svetu, o svetu, kjer bodo ljudje tudi zares upravljali in odločali o svojih življenjih in kjer bo različnost (kultur, življenjskih praks, svetovnih nazorov) resnično vrednota, enakopravnost, pluralnost in solidarnost pa načela, ki bodo v temelju določala delovanje družbe. Eden od njenih ustanovnih članov je tudi profesor Noam Chomsky. V besedilu, v katerem je razmišljal o pomenu organizacije, je zapisal: »Skorajda ne mine dan, ko ne bi slišali pozivov, pogosto pa tudi pritoževanj, ki jih izrekajo ljudje, ki so globoko zaskrbljeni glede človeških stisk in usode našega sveta, in ki so resnično željni nekaj narediti glede tega, kar povsem upravičeno zaznavajo kot neznosno in zlovešče, obenem pa se počutijo povsem nemočne, ker se vsak posamični trud – pa naj bo ta narejen še s tako predanostjo – zdi, kot da je odkrušil zgolj drobec gore, kot da smo z njim položili obliž na rakavo rano in nismo zares segli do izvira nepotrebnega trpljenja in še hujših groženj, ki nam pretijo. Takšen odziv je povsem razumljiv, pogosto pa vodi v obup in resigniranost. Vsi poznamo edini možni odgovor, za katerega pričajo tako izkušnje kot zgodovina, pa tudi preprosta refleksija o dejstvih sveta: združevanje ljudi z namenom, da bi ustvarili in razjasnili dolgoročne vizije in cilje, skupaj z neposrednim angažiranjem in aktivizmom, ki ju oblikujejo te smernice in ki prispevajo k poglobitvi našega razumevanja tega, za kar upamo, da bomo dosegli. IOPS je uspelo zaigrati prave akorde in če bodo ljudje priložnostim, ki jih ta odpira, sledili z zadostno količino energije in sodelovanja, vneme, skromnosti in željnosti, nas ta lahko popelje daleč po poti proti poenotenju mnogih iniciativ tukaj in po vsem svetu in njihovemu združevanju v močno in učinkovito silo.«

Cynthia Peters pa je dodala: »O tem slišite vsak dan. Vsakič znova se pojavi nova resna kriza. Te ne prihajajo v nekakšnem enakomernem teku, ampak se zdi, da se množijo na geometričen način. Še več drakonskih politik, ki imajo posledice, ki ogrožajo življenja, še več korporativnega nadzora, več zaporov, več bomb, več pogrebov. Kako naj nam ob tolikih požarih, ki jih je potrebno pogasiti v našem vsakodnevnem delu za organiziranje, uspe najti čas še za lotevanje tem, ki imajo večji obseg, in kakršne so: dolgoročne strategije, vizije in gradnja družbenih gibanj? IOPS ustvarja prostor za nas, ki poskušamo opraviti esencialno delo ustvarjanja družbenih gibanj in zamišljanja ter iskanja boljšega sveta. Brez teh elementov bomo nadaljevali delo v osami. S poživitvijo in plemenitenjem IOPS s svojo prisotnostjo boste tako izrazili kot tudi prejeli solidarnost od mnogih drugih – širom sveta in v isti situaciji, kot ste sami: do vratu potopljeni v vsakdanji boj, hkrati pa usmerjajoči svojo ustvarjalnost in energijo proti revolucionarni družbeni spremembi. To je več kot zgolj biti v dobri družbi. Pomeni namreč tudi trden temelj za začetek nekega drugačnega sveta, ki postaja mogoč.«

Zainteresirana bralka in bralec bosta več o omenjeni organizaciji, katere član je tudi pisec teh vrstic, našla na spletni strani: http://www.iopsociety.org/

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži