Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Anarhizem kajpada nima nič skupnega z metanjem bomb, rušenjem institucij in anarhijo (kot stanjem, ko naj bi vsak posameznik končno delal, kar se mu zahoče, ne da bi se moral pri tem ozirati na druge) – bistvo anarhizma je čisto nekaj drugega. Pomeni namreč mišljenje v strogem pomenu besede: obstaja samo ena vrhovna avtoriteta (kot je zapisal Kant), in to je um.

Razmislek o alternativi pa se sploh ne zapleta v ugibanja, kakršno se je pojavilo v zadnjem času, namreč: kdo od aktualnih slovenskih politikov bi utegnil naslediti vlado, ki jo vodi Janša, v primeru njenega padca. Alternativa namreč ne more biti nekakšen izhod v sili ali najboljša izmed slabih možnosti. Alternativa je usmerjena k dolgoročnim rešitvam, ki bodo zares prispevale k občemu dobremu. Razsvetljenstvo pa je človekova pripravljenost, da se podredi avtoriteti uma, zaradi česar pri razmišljanju ne potrebuje vodstva nikogar drugega. Potrebuje druge ljudi (kot umna bitja), da se z njimi lahko srečuje in razmišlja. Razmišljanje ali svobodna (javna) raba uma je zato anarhistično po svoji naravi. Ne poskuša biti všečno in njegov namen ni, da bi postalo modna smernica za prihodnjo pomlad.

Ne zaupajte politikom in njihovim puhlicam - razmišljajte! Dvom je danes pomemben za preživetje.

Anarhistično občestvo je zaradi tega skupnost ljudi, ki razmišljajo (aksiom anarhizma je zapisal Spinoza v svoji Etiki: človek misli [že po naravi]). Ker razmišljajo, so sposobni ustvarjati medsebojne odnose, ki niso gospostveni, ampak so odprti. Sposobni so ustvarjati institucije, ki ne skrbijo zgolj same zase in niso same sebi namen, marveč so v službi obče dobrega. Anarhistične skupnosti so zaradi povedanega dobro organizirane, njihov namen pa je ustvarjanje kulture, ki širi solidarnost in skrbi za kozmopolitskega duha. Misliti pomeni biti na strani manjšin – tistega dela človeštva, ki se bori za pravičnejše in enakopravnejše odnose med ljudmi.

Glede anarhistične vizije se je Noam Chomsky izrazil takole: »Tisti, ki so se prisiljeni udinjati lastnikom kapitala, da bi preživeli, so oropani ene najtemeljnejših pravic: pravice do produktivnega, ustvarjalnega in izpolnjujočega dela pod lastnim nadzorom in v solidarnosti z drugimi. In pod ideološkimi pritiski kapitalistične demokracije utegnejo izgubiti celo samo zamisel, da bi take pravice lahko eksistirale, ali prepričanje, da jih velja doseči. Eden velikih dosežkov 18. stoletja je, da je ustvarilo ideje in deloma celo temeljne oblike politične demokracije , vštevši varstvo osebnih pravic pred avtoritarno oblastjo. Vendar pa ostaja neizpolnjena namera, da bi demokracijo iz omejenega prostora, v katerem do neke mere deluje, razširili na celotno družbeno in ekonomsko življenje, z resničnim nadzorom proizvajalcev nad proizvodnjo ter investicijami in z odstranitvijo struktur hierarhije in prevlade, ki so prisotne v državnem sistemu, zasebni ekonomiji in v velikem delu družbenega življenja. V večjem delu sveta je treba revolucije 18. stoletja šele doseči, če sploh ne omenimo naloge premagati revščino, lakoto, hlapčevanje domačim ali tujim gospodarjem, in doseči goli minimum znosne eksistence. Konstruktivna prizadevanja, da bi presegli revščino in zatiranje, bodo seveda onemogočali tisti, ki jim vztrajnost revščine in zatiranja prinaša korist, s čimer prispevajo k veliki še vedno trajajoči tragediji moderne dobe. Zametki resničnega socializma ostajajo vizija in namen prihodnjih bojev.« (Iz predgovora k antologiji anarhizma.)

Anarhizem iz naslova je torej po svojem bistvu vprašanje (odtod »vprašanje anarhizma«). Ne gre za politični program oziroma dogmo, ki jo ponuja ta ali ona politična stranka, ki si prizadeva priti na oblast. Gre za idejo, ki je hkrati vprašanje: odgovor nanj je lahko samo ustvarjanje novih situacij ali možnosti za življenje, ki bodo nastajali v zvestobi ideji univerzalne človeške emancipacije in solidarnosti. K temu velja še dodati idejo o večnem miru, kot jo je v svojih razmišljanjih formuliral Kant: mir, ki ni zgolj obdobje med dvema vojnama oziroma bolj ali manj kratkotrajno zatišje, v katerem se ljudje nekoliko odpočijejo od medsebojnih spopadanj in uničevalnih konfliktov, hkrati pa že nabirajo moči in kujejo strategije za nove spopade. Ideja o večnem miru je misel o obdobju miru, ki je onkraj vojne: to pomeni situacijo, v kateri ljudje svoj um uporabljajo zlasti za to, da poskušajo ustvarjati pogoje za pravičnejši svet, v katerem bo več enakopravnosti in medsebojnega razumevanja. Nagovori današnjih politikov, ki ljudi poskušajo prepričati, da so najprej in zlasti zasebniki ali bitja zasebnih interesov, ki jim bo seveda najbolje služila prav tista stran, katere del so oni sami (če ji bodo le pomagali priti na oblast), že predstavljajo določeno grožnjo ideji o večnem miru (saj bodo ljudje-zasebniki mnogo bolj spodbujani k temu, da interese, ki so jim bili pred tem predstavljeni kot njihovi lastni, poskusijo uveljaviti tudi za ceno nasilnih konfliktov s tistimi, ki ne delijo istih interesov [kar sta vedela na primer Rousseau in Locke]).

Anarhizem pomeni alternativo takšnemu razumevanju politike ali delovanja, ki zadeva občestva. Alternativa kajpak ni v tem, da se morajo ljudje odpovedati svojim zasebnim interesom, svojo zasebnost pa v celoti postaviti v službo skupnosti (kot smo videli v Orwellovi pripovedi 1984). Anarhizem ne oporeka pravici ljudi, da živijo svoja zasebna življenja. Anarhizem vztraja pri razcepu, ki ga je Kant zapisal v svojem spisu o vprašanju razsvetljenstva. Razcep je med javno in zasebno rabo uma: zadnja pomeni tisti način razmišljanja, ki je nujen za preživetje nas kot posameznikov. Kant problem nedoletnosti umesti v pomanjkanje javne rabe uma: kadar ljudje živijo svoja življenja kot zasebniki in je raba uma usmerjena zlasti v razmišljanje o tem, kako bodo poskrbeli zase in svojo eksistenco, razpravljanje o obče dobrem pa prepuščajo drugim (se pustijo voditi drugim: »Misliti mi ni treba, če le lahko plačam druge, ki bodo mislili namesto mene«). To se pokaže, ko ljudje denimo rečejo, naj se politiki ukvarjajo z upravljanjem države, saj jih zato plačujemo. V tej izjavi je že prisotno prepričanje, da so nekateri ljudje plačani za to, da se namesto nas ukvarjajo z vprašanji, ki zadevajo občestvo (mi pa se medtem lahko lagodno predajamo užitkom zasebnosti).

Kolikor se posameznik razume zlasti kot zasebnik (se pravi bitje zasebnih interesov), politiko pa kot način oziroma instrument, ki naj mu služi, zasebna raba uma sleherno možnost za javno razpravo vpotegne vase, na široko se odprejo vrata za to, da politika poslej postane zlasti spektakel, ki mu nihče več ne verjame, saj se o zadevah, pomembnih za življenje skupnosti, odloča daleč od vsakdanjih življenj večine ljudi (instrument politike pa nekako nevprašljivo postane tisti, ki ga zastopniki oblasti uporabljajo sebi v prid – če torej slehernik razume politiko na instrumentalen način, torej kot tisto, ki naj služi najprej njemu kot zasebniku, ostane kaj malo vzvodov za to, da bi preprečili, da politične elite uporabljajo vzvode moči za uveljavljanje svojih zasebnih interesov; eno torej vodi k drugemu, vendar na nesimetričen način: tisti, ki so bližje središču politične moči, imajo nedvomno večje koristi od teh, ki so od tega bolj oddaljeni; sleherniku zato ostanejo boljkone prazni upi in sanjarjenja, da bo tokratna politična elita nekoliko bolj prizadevna v skrbi za dobro skupnosti; upi in sanjarjenja, ki jih sčasoma nadomesti resignacija in apatija, saj politiki, ki se vedejo kot zasebniki, nikdar ne izpolnijo svojih obljub). Ko je politika kot odločanje o občih zadevah in razpravljanje o vprašanjih, ki zadevajo življenje slehernika kot pripadnika skupnosti, razumljena kot stvar, s katero se ukvarjajo izključno zastopniki oblasti, nedoletnost že postaja stanje občestvenega duha. Javna raba uma po Kantu pomeni toliko kot »poklicanost vsakega človeka, da misli sam«.

Anarhizem temelji na ideji, da v življenju slehernega človeka pride trenutek (ta trenutek je prehod v odraslost), ko postane poklican za to, da samostojno uporablja um, ki mu je dan po naravi (odrasel človek bi se moral torej vesti v skladu s tem). Ne gre torej zgolj za to, da človek lahko misli (če se tako odloči). Gre namreč za neko dolžnost: »človek misli« zato ni izjava, ki objektivno in nevtralno ugotavlja neko stanje ali lastnost, marveč že napotuje k tej (temeljni) dolžnosti. V tem pomenu bi moral vsak človek postati politik: vsakdo bi se moral živo zanimati za razmišljanje, razglabljanje in spraševanje o občem dobrem. Razmišljanje ali javna raba uma pa je kajpak vselej tudi že delovanje, je organiziranje ali samoorganiziranje ljudi kot govorečih-umnih-političnih živali. Anarhizem je hkrati najučinkovitejši branik zoper vsak poskus totalitarnega organiziranja občestev, saj se upira režimu, v katerem zastopniki ideologij govorijo namesto posameznikov in posameznic (še zlasti o tem, kar naj bi bilo domnevno dobro za njih).

Anarhizem je torej mišljenje-delovanje, ki si prizadeva za emancipacijo ali ustvarjanje prostorov onkraj razmerij dominacije. Emancipacija je seveda lahko samo univerzalna, kar pomeni, da vključuje sleherno človeško bitje. Ali kot je zapisal pesnik-vizionar Srečko Kosovel:

Krivica je krivica, naj se godi enemu, tisočem

ali milijonom. Mi pa smo proti krivici.

Kajti tudi eden je človek.

Naše načelo je: za človeka.

A mi se bomo borili.

V nas je vera. Vera v zmago Pravice.

Ta pravica nam je sveta.

Sveta, ker je Pravica edini pogoj

človeškega življenja.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži