Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Howard Zinn: »Najpomembnejše spremembe v zgodovini v smeri odprave krivic niso nikoli prišle od tistih zgoraj, se pravi, od katerekoli od treh vej oblasti. Ko so se te spremembe zgodile, je bilo to tedaj, ko je oblast reagirala na družbena gibanja. Znebiti se je treba zlasti prepričanja, da bodo odrešeniki od zgoraj spremenili stvari na bolje.«

Howard Zinn v svojem nagovoru učiteljem pove neko zgodbo iz časa, ko je bil izvoljen Abraham Lincoln. Pogosto je mišljenje, da je bil Lincoln tisti, ki je odpravil suženjstvo, toda malokdo se zaveda, da odprava suženjstva ni bila Lincolnov prvotni cilj. V resnici je bilo gibanje abolicionistov tisto, ki je imelo glavno zaslugo, in Wendell Phillips je kot pripadnik tega gibanja lepo povedal, kakšna je naloga ljudi, potem ko so dobili novega predsednika. Takoj po Lincolnovi izvolitvi je dejal nekako takole (navajamo po Zinnu, ki navaja Phillipsa po spominu): »Dobili smo predsednika, ki so ga izvolili sužnji. Lincoln je zgolj figura na šahovnici in zaenkrat je ta figura kmet. Naša naloga je, da naredimo iz kmeta trdnjavo ali pa še bolje kraljico in ga z poštenim delom (with a fair work – »fair« pomeni tudi pravičen, upravičen, ustrezen) peljemo na drugo stran šahovnice, kjer bo moral pomesti prizorišče.« Zgodbo profesor Zinn pove v kontekstu razmišljanja, v katerem je ena ključnih poant tale: miselnost ljudi je mogoče spremeniti. Treba je prisiliti tiste na vrhu, da sami zapustijo neko miselnost, toda da bi to lahko storili, moramo najprej to narediti sami (in začeti pri sebi). Ko torej voditelji denimo govorijo o tem, da je konec neke politike (na primer ustrahovanja, poniževanja, korupcije ipd.), potem je najprej na nas, da nekaj naredimo, da bodo stari miselni okvirji (tisti, v katerih so bili poskusi ustrahovanja ljudi, poniževanje, korupcija prevečkrat sprejeti brez odpora in s preveliko vdanostjo in pokornostjo) preseženi in odvrženi, zaradi česar bo vsak poskus obnoviti takšen zavržen način vladanja, onemogočen že vnaprej.

Profesor Zinn nadaljuje. Moč je vselej odvisna od uboganja. Nek oblastnik ima samo toliko moči, kolikor mu jo priznavajo tisti, ki se mu pokoravajo. Korporacije imajo moč nad delavci, dokler se ti ne upirajo nesprejemljivim delovnim pogojem, nad potrošniki pa, dokler ti kupujejo izdelke. Vselej pa so v zgodovini obstajala dejanja odpora in protesta. Zgodovina je polna junakov, ki sicer navadno niso tisti, o katerih učijo v šolah kot o pomembnih zgodovinskih osebnostih. Z gledišča šolske zgodovine naj bi bili pomembni zlasti vojskovodje, politiki, papeži in drugi verski voditelji. Obstaja pa še možnost drugačnega pogleda. Ta nam pokaže, da so zgodovino pisali tudi ljudje, kot so Mark Twain, Helen Keller (ki je pogumno protestirala zoper prvo svetovno vojno), Sophie in Hans Scholl (ki sta bila člana odporniškega gibanja Bela vrtnica in so ju nacisti usmrtili, ker sta z nenasilnim bojem poskušala osveščati nemški narod), ljudje, ki so postali znani kot freedom riders (ki so v 60. z avtobusi odhajali na jug ZDA in namerno kršili zakone o rasni segregaciji – mnoge od njih so brutalno pretepli, na stotine jih je končalo v ječah), Muhammad Ali (ki ni hotel oditi v Vietnam ubijat nedolžne civiliste) ...

Obstaja neka iluzija, ki je precej nevarna, še poudari profesor Zinn. Ta iluzija je, da imamo vsi ljudje v osnovi enake interese. Temu niti slučajno ni tako. Delavec za tekočim trakom nima niti približno istih interesov, kot jih ima vodilni v podjetju. "Zastopniki ljudstva" nimajo istih interesov, kot jih imajo pripadniki in pripadnice ljudstva. Vojaki, ki ga pošljejo v vojno ubijat za njegovo domovino nima istih interesov, kot jih imajo tisti, ki so ga tja poslali. "Mi ljudje" - ko to izustijo zastopniki oblasti in pri tem poskušajo ustvariti vtis, da ta "mi" zajema vse ljudi v nekem občestvu, je njihovo govorjenje čista demagogija. Ena osnovnih nalog je poskusiti pri ljudeh ustvariti prepričanje, da smo vsi v istem čolnu (ali z današnjim besednjakom: v isti "krizi"). S tem se poskuša prikriti dejstvo, da je vodenje države pogosto zgolj služenje nekim partikularnim interesom, od česar nikakor nimajo koristi vsi ljudje, ampak vselej le nekateri, in celo zelo maloštevilni nekateri.

Vsak boj za pravičnejši svet se torej začne z jasnim artikuliranjem neke ideje, v kateri smo pripravljeni nepopustljivo vztrajati. Interesi ljudi, ki jih druži takšna ideja, zato ne morejo biti isti, kot so interesi zastopnikov oblasti, saj so slednji večinoma pripadniki bogate elite, ki jih najprej zanima ohranjanje lastnih položajev in privilegijev. Zavest o tem je še zlasti pomembna v tem času, ko na oblastna mesta sedajo "novi" ljudje. Ti ljudje po vsem videzu sodeč kanijo narediti neke poteze, ki naj bi se v nečem pomembnem razlikovale od tistih, ki jih je vlekla prejšnja vlada. Danes je sicer že vsakomur jasno, da so staro vlado vodili diletanti in nesposobneži, ki sta jih gnala zlasti dobičkarstvo in oblastiželjnost. "Novi" se ponujajo kot ljudje stroke in tisti, ki vedo, kako se stvarem streže. Le malo obetov pa je, da bo zaradi njihovih odločitev in dejanj ljudstvo na boljšem. Čisto mogoče je, da bodo ti ljudje samo bolj učinkoviti v smeri, ki je bila začrtana pod vladavino JJ. Tudi zaradi tega moramo biti sedaj še bolj budni in odločni.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži