Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

V časih, ko je na pohodu neoliberalno enoumje (ali bolje: brezumje - to se kaže še zlasti v tem, kako se vedejo ljudje, ki so najbolj dosledni zagovorniki neoliberalizma, v rokah pa držijo vzvode moči /med današnjimi voditelji in predsedniki torej večina/ - vedejo se neodgovorno in pogosto povsem v nasprotju z zdravo pametjo), se zdi, da je odgovor emfatičen Ne. Ljudje naj danes ne bi imeli več dolžnosti, saj smo z vidika neoliberalizma zlasti potrošniki ali bitja izbir.

Danes razmišljanje ali svobodna javna raba uma ponovno postaja stvar preživetja. Delirij je namreč v jedru političnega mainstreama. Na to kaže tudi stavek, ki ga je na ponedeljkovem zaslišanju izrekel kandidat za finančnega ministra: »Znašli smo se v izredno zahtevnih razmerah, ko bi po logiki morali delati nekaj, vendar smo prisiljeni delati ravno nasprotno.« Iz Mramorjevega stavka tako lahko sklepamo, da bo prihajajoča vlada sprejemala odločitve, ki bodo v nasprotju z logiko, tj. zdravo pametjo in torej s tem, kar bi bilo za večino ljudi najbolje.

Prvi dogodek. - »Mislim, da bi moral začeti brati marksizem,« reče oče svojemu sinu, medtem ko se sprehajata po knjižnici (sin bo šel jeseni v prvi razred osnovne šole). Oče to izjavi skorajda mimogrede, nekoliko zamišljeno, a ni zaznati, da tega ne bi mislil čisto resno.

Ko nanese beseda na Sokrata, tega znamenitega filozofa in nepomirljivega obada, ki ne pusti lenobnim samozadovoljnežem, da bi utonili v udoben spanec, se večkrat pojavi tale ugovor njegovemu početju: Sokrat je bil zloben, saj je ljudem kratil eno temeljnih pravic, ki je ta, da se jih pusti pri miru.

Včasih se nam lahko zazdi, da so njene možnosti v resnici minimalne. Npr. ob dejanjih znanih osebnosti, ki na obče zavezujoča moralna načela (se pravi načela, ki zavezujejo slehernega človeka kot umno bitje), delujejo korozivno: dejanja raznih jj-jev in gg-jev, zj-jev ter njim podobnih sama po sebi sicer še ne morejo ogroziti veljave etičnih načel in meril, lahko pa slednje resno ogrozi medla odzivnost drugih, ljudi iz njihove okolice (ki se kaže denimo v tem, da te iste osebnosti nato ohranijo svoj vplivni družbeni položaj in so jim še naprej zaupana mesta, kjer sprejemajo za občestvo pomembne odločitve).

Koliko svobode je danes dano izkusiti človeku, ki živi v svetu, kjer vedenje ljudi vse bolj določa logika tržne menjave, in v katerem se znatnemu številu ljudi nenadoma ne zdi nič spornega v ideji, da je vsaj načeloma lahko vse naprodaj? Človek namreč zlahka dobi vtis, da je vse več stvari, ki se jih da spremeniti v blago (in to nikakor ne samo materialne dobrine) oz. da je vse manj stvari, katerim so se ljudje pripravljeni posvetiti z vso resnostjo, predanostjo in zavzetostjo, kadar te pač niso neposredno povezane s služenjem denarja in se ob ukvarjanju z njimi človek ne more nadejati prirasta fičenkov na trr.

Na dan državnosti sem gledal delček prireditve v mariborskem Ljudskem vrtu, kjer so nastopali otroci, tam pa je bil prisoten tudi slovenski predsednik. Otroci so peli zimzelene pesmi, predsednik pa je prešerne volje prisostvoval dogodku. Vse skupaj bi lahko bilo zelo simpatično, saj nastopu mladine res ni bilo kaj oporekati – peli so ubrano in s svojo izvedbo nekaterih znanih popevk izžarevali tisto, kar sicer danes tako pogosto manjka: voljo do življenja in upanje, s katerim človek zre v svet. Kljub temu prvemu prijetnemu vtisu, pa je gledalca lahko zbodlo neko dejstvo (to se je zgodilo piscu te kolumne), zaradi katere je dogodek dobil povsem drugačen značaj.

"Tvoj čas, tvoja pravila." Takšen je reklamni slogan, ki se je nedavno pojavil v spotu, katerega naročnik je eden od mobilnih operaterjev. V njem vidimo ljudi v poslovnih oblačilih in s kovčki, nato ljudi v sodniških haljah in z lasuljami, pa fotografe in snemalce, sledijo do zob oboroženi policisti – vsi pa tečejo. Vtis je, da jim gre za življenje, saj jim je nekdo za petami. Nekdo jih bo sicer ravnokar dohitel in ta drugi, kot kaže, za njih predstavlja določeno grožnjo.

Politiziranje imenujem govorjenje o političnih temah (politikih, vladah, upravljanju s skupnimi zadevami, ekonomiji ipd.), katerega namen ni biti del političnega delovanja, ampak v glavnem zagotavljanje, da se nekatera uveljavljena mnenja ohranjajo. Politiziranje pravzaprav sploh ni razmišljanje, saj ne raziskuje predpostavk in podmen izjav, ne ukvarja se s posledicami in učinki teh, ampak ostaja zgolj pri njihovem izrekanju, pri čemer politizirajoči od sogovorca pričakuje predvsem to, da se bo ta z njim že vnaprej strinjal. Kot takšno je del zasebne rabe uma, bolj specifično, je nekaj, kar pogosto spremlja podrejanje oblastnim odnosom: jamranje in pritoževanje. Namen politiziranja ni ta, da bi politizirajoči govorec poskusil sogovorce povabiti k razmisleku o zadevah skupnosti in analizi razmerij moči, ki so se uveljavila v občestvu (kar bi bil tudi že način vplivanja na ta razmerja in spreminjanje teh), temveč je bolj ta, da stvari pusti, kakršne se skozi oblastne prakse poskuša ohranjati; politiziranje je pogosto ventil, ki sprosti nekaj napetosti, tako da nekaterim morda za nekaj časa pomaga prenašati učinke takšnih praks.

V intervjuju za Mladino je predsednica vlade na vprašanje, ali je levičarka, odgovorila pritrdilno. Obenem pa je dodala, da je stranka, ki ji pripada tudi »malo sredinska«. Njena opredelitev sicer ne preseneča, saj je danes čisto običajno, da se politiki umeščajo nekam na »sredino« (pa naj bodo levi ali desni). Večina strank zahodnih parlamentarnih demokracij (in med njimi najvplivnejše) je danes levo ali desnosredinskih (v tej opredelitvi se današnji levičarji v vladajočih koalicijah ne ločijo od desničarjev in so si v tem dejansko enaki).