Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Na delu so sile kontinuitete. Dogajajo se spremembe, a samo dokler se nič (zares) ne spremeni. Govori se o krizi kapitalizma, toda kapitalizem sploh ni v krizi: v krizi so ljudje, ki jih je sistem prežvečil in jih potiska proti dnu. Medtem pa si nekateri še vedno mirno polnijo žepe (tako kot ona gospa, ki so jo na hitro in meni-nič-tebi-nič razrešili s pomembnega položaja – pri tem pa ji izplačali še čednih 50 tisočakov odpravnine).

Kapitalizmu gre dobro še posebej takrat, ko profiti rastejo, ko je kapital v lasti maloštevilnih zasebnikov, kar pomeni, da je njegova koncentracija visoka in egalitarna delitev dobičkov le bolj ali manj nepomembna domislica, po kateri se nihče ne ravna, države pa so vse bolj »vitke« -- kar konkretno pomeni, da ščitijo zlasti zasebne interese in skrbijo za to, da bi bili najbogatejši varni pred obvezo plačevanja davkov. Zastopnikom kapitala pa se je najmanj treba bati jeze množic in družbenih uporov takrat, ko ljudstvo solidarnost ali medsebojno pomoč v skupnem boju ter samoorganiziranje ali kreativno delo zamenja z zmerjanjem drug drugega in z medsebojnimi obračunavanji. Ko se namesto tvorjenja produktivnih zavezništev začne razraščati resentiment ali pljuvanje v skledo soseda, ki ima domnevno nekaj trohic nečesa (česarkoli že) več, ki naj bi torej malo bolj užival svoj vsakdan ali pa naj bi mu šlo vsaj malo manj slabo (takšni pljunki se kaj kmalu vrnejo v skledo pljuvalca), tedaj si kapitalisti manejo roke, saj si poslej lahko obetajo nemoten biznis.

Scenarij, po katerem deluje današnji kazino kapitalizem, poznamo. Da bi se neko državo dokončno spravilo na kant, je treba začeti s sesuvanjem tistega segmenta države, ki je zadolžen za skrb za socialno varnost oziroma za blagostanje državljank in državljanov. Takšno sesuvanje ima navadno obliko sistematičnega in vztrajnega napadanja tistih državnih institucij, katerih cilj je zagotavljati in izvajati določene storitve, s katerimi se vzdržuje kvaliteta življenja ljudstva na neki ravni, ko še lahko govorimo o možnosti živeti dostojno življenje (katerega nujni del je tudi perspektivnost ali možnost preseganja dane situacije v smeri konkretnih izboljšav ali dviga kvalitete življenja, se pravi, odpiranja novih možnosti za življenje).

Obramba državnih institucij, katerih poslanstvo je zagotavljanje socialne varnosti, izobraževanje, zdravljenje ipd. pred sistematično razgradnjo oziroma privatizacijo (kar danes pomeni isto: če izobraževanje, zdravstvo, socialne storitve dejansko ne bodo več javno dostopni, bomo le stežka še govorili o kakršnikoli obliki države blaginje – ostali bodo le še mehanizmi, s katerimi se bo poskusilo preprečevati eskalacijo družbenih konfliktov ali pa te vsaj zadrževati na neki ravni, ki bo za privilegirane še znosna; nekakšna nozickovska minimalna država ali država kot nočni čuvaj), kajpak ni isto kot nekritično sprejemanje delovanja le-teh. Treba je z vsemi močmi braniti javno šolstvo, obenem pa si prizadevati za spremembe, ki bodo javno šolo peljale v smeri idej in idealov, ki izhajajo iz razsvetljenstva – cilj šolanja bi morala biti produkcija idej oziroma vednosti, široko razgledano in razmišljujoče ljudstvo pa tisto, ki se formira skozi takšen proces.

Napad na institucije te vrste se začne s pavšalno in zavajajočo oceno o tem, kako pogolten naj bi bil »javni sektor«. Začne se govoriti o javnem sektorju kar počez, ne da bi se lotili analize po segmentih, ki so bazično heterogeni (že dve različni šolski ustanovi, npr. poklicna šola in gimnazija, imata toliko specifik, da je govorjenje o »šolski problematiki«, ki naj bi povzelo dogajanje v obeh, le grob približek tega, česar bi se morali lotiti, če smo zainteresirani za kritični premislek, ki bi bil osnova za reforme ali izboljšave). Neko družbo, ki je prišla pod udar mednarodnih finančnih institucij (ali »morskih psov«, kot je le-te oni dan posrečeno poimenoval finski minister za evropske zadeve Stubb), pa lahko učinkovito razgradijo šele medsebojni obračuni in destruktivna navzkrižja tistih (govorimo o populaciji, ki jo po ocenah tvori kar 99,9% prebivalcev sodobnih občestev), ki bodo nazadnje pristali v žrelu teh pogoltnih zverin. Brez izdatne podpore ljudi, ki bodo v nekem trenutku pripravljeni v svojem sotrpinu videti ultimativno zlo in sovraga, ki ga je treba poteptati (čeprav sta v čisto istem šmornu), so možje in dame v črnem nemočni (zadnji vedno bolj delujejo po mafijskem načelu, katerega je briljantno formuliral don Corleone v Coppolovi sagi: »Dal mu bom ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti«). Cilj današnjih »botrov« je torej ta, da ljudje začnejo razmišljati nekako takole: če hočem živeti dobro, potem se moram čimbolj prilagoditi prevladujočemu načinu delovanja tega sistema. Kaj to pomeni, si poglejmo na primeru. Vzemimo nekoga, ki je v tem trenutku študent. Če hočeš narediti kariero, mu bodo zatrjevali na vseh koncih, da boš imel nekoliko bolje plačano službo in malo boljši avto ter obilico dobrin za popestritev vsakdana (da boš torej imel od svoje izobrazbe »nekaj otipljivega«), potem nam boš moral verjeti tudi tedaj, ko ti bomo tumbali iz dneva v dan, kako prav je, da imajo tisti s slabšo izobrazbo (ali pa tudi z nekoliko manj sreče v življenju) manj dobrin, prihodka, možnosti …, kot imaš vsega tega ti sam. Svet pač ni narejen za vse, bodo še hiteli dodajati. Ideologija kapitalske elite pa govori naprej in ga prepričuje, kako on nedvomno spada zraven, kako je v sami špici in je del tistih, ki delajo, da se svet vrti na določen način. Zastopniki kapitala si obetajo svoj triumf tedaj, ko bi jim uspelo ljudi spreobračati v goreče privržence, ki bodo nato živeli v veri, da bodo tudi sami nekoč postali del družbenih elit (in mnogi/večina med njimi dlje od takšnih obetov sploh ne bodo nikoli prišli), potem pa vlagajo večino svojih naporov v to, da bi lahko ostali prepričani, kako zelo jim uspeva v napredovanju h končnemu cilju; in ko bi večino svojega časa nato preživeli v misli na to, da jih je blagorodje že sprejelo v svojo srenjo, bi bili tudi pripravljeni omalovaževati vse, ki so »nižji«. Uspešno indoktriniran človek (da ne bo pomote: med temi je še zlasti veliko tistih, ki danes opravljajo pomembne in odgovorne naloge – politični voditelji, vodje podjetij ...) bo v celem svojem življenju pospravil nekaj drobtinic z mize, ob kateri se jih nekaj bogato masti – in verjel v svojo velepomembnost, ki jo bo poskušal dokazovati tudi tako, da bo s prezirom gledal na vse one, ki niso njegove branže (in ki sami morda sploh nimajo nobenih takšnih pretenzij, da bi končno »prišli zraven« in se naužili svojih pet spektakelskih minut).

Kontinuiteta pa je prekinjena v tistem trenutku, ko ljudje niso več pripravljeni biti spreobračani na ta način (spreobračanje ljudi v vernike ideologije »svobodnega trga«, ki jo širijo kapitalske elite, je proces razosebljanja ljudi; kajti za to gre: v tej težnji biti čimbolje prilagojen sedanjemu sistemu je na delu razkroj moralnega subjekta). Zaenkrat nič ne kaže, da ima sedanja slovenska vlada voljo in namen prekiniti s kontinuiteto sramotnega klečeplazenja pred zahtevami »trojke«, ko ta začne postavljati svoje zahteve do države. Imamo zares kakršno koli zagotovilo, da ta vlada ne bo upoštevala in si na vsak način prizadevala slediti nedavnim »priporočilom« organizacije OECD (med temi priporočili so: zniževanje nadomestila za brezposelnost, socialno pomoč in druge oblike socialnih transferjev, racionalizacija javnega zdravstva, zviševanje prispevne stopnje za zdravstvo za upokojence, povečanje razredov v osnovnem in srednjem šolstvu)?

Način delovanja katastrojke (kot so »znamenito« trojko poimenovali v poučnem dokumentarcu s tem imenom) je namreč tale: najprej razglasitev globoke recesije v neki državi in iskanje vzrokov zanjo v notranjem delovanju le-te. Javni sektor je pri tem najbolj prikladen grešni kozel. V njem namreč prihaja do investicij, ki z vidika globalnih finančnih trgov, ki so usmerjeni na delovanje na kratki rok in v skladu z načelom »vse je naprodaj«, pač niso profitabilni; torej v tej sferi kapital že samodejno prepoznava svojega sovražnika. Socialni transferji ali investicije v tvorjenje socialnih mrež katastrojka predstavi kot dajanje denarja lenuhom in zgubam (tako kot je javno šolstvo nato zgolj še nek nepotreben privilegij /najbolje je, da raja ostane neuka/, enako pa velja za zdravstvo /najbolje je, da raja crkuje še preden bi lahko zahtevala pravice ob upokojitvi – a vseeno naj ne crkne prekmalu, saj mora najboljša leta dati v službi kapitalu/). Učinki delovanja katastrojke so katastrofalni: videli smo jih na delu denimo v Grčiji, pa na Portugalskem, v Španiji – primeri, ki so vse manj osamljeni. Ko je torej v javni prostor lansirana ideja o recesiji v neki državi, morajo to potem vztrajno ponavljati. Da bi se takšno prepričanje uveljavilo in razširilo med ljudmi, je kajpak nujno, da uslužno priskočijo na pomoč množični mediji. Učinek je nato ta, da ljudi postane strah, obenem pa se v njih naselijo občutki tihe jeze ali resentimenta (oni tam so krivi /preveč potratni javni sektor/, ali pa kar: mi sami smo si krivi /ker smo »živeli onkraj svojih zmožnosti«/). Zadnji korak mašine za ustvarjanje »javnega« mnenja je še predlaganje »rešitev« (»varčevalni ukrepi«, med katerimi prednjačijo krčenje sredstev za delovanje institucij javnega sektorja, »privatizacija« ali razprodaja državnega premoženja in podjetij »najboljšemu ponudniku« /beri: mednarodnim korporacijam/, klestenje investicij za socialno in zdravstveno varnost ipd.).

V tej luči je simptomatičen članek z naslovom Drugje varčujejo (še) precej koreniteje, ki je pred dobrimi desetimi dnevi izšel v časniku Dnevnik, napisal pa ga je Igor Dernovšek. Avtor v njem najprej poroča o pogajanjih med sindikati javnega sektorja in vlado. Vendar se članek tukaj ne konča, saj se novinar v nadaljevanju loti primerjave Slovenije z nekaterimi drugimi državami EU, v katerih je bilo varčevanje (finančni rezi) na področju javnega sektorja še bolj radikalno. Govori tudi o tem, koliko ljudi je v drugih državah izgubilo službo oziroma za koliko se je »delež zaposlenih v posamičnih državah zmanjšal« (če uporabimo evfemizem, ki ga uporabi tudi Dernovšek). V zaključku avtor nato primerja navedena dejstva s preteklim in sedanjim stanjem v naši državi in ugotavlja, da so se plače javnih uslužbencev v preteklih letih zviševale, število zaposlenih pa se je v nekaterih segmentih še zvečalo, saj se je »namesto izpolnitve cilja o enoodstotnem zmanjšanju števila zaposlenih rast zaposlenosti, zlasti v šolstvu, zdravstvu in socialnem varstvu, še pospešila«. Avtor sklene, da je »znižanje plač in zmanjšanje števila zaposlenih v celotnem javnem sektorju dosegla šele Janševa vlada z zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF)«. Posledica tega je bilo znižanje plač in zmanjšanje števila zaposlenih za 3000 ljudi. S tem so tudi sredstva za zaposlene »lani prvič« upadla za 3,3 %.

Vprašajmo se neko zelo osnovno vprašanje: kaj nam s svojim člankom sporoča avtor? Po predstavitvi nekega aktualnega dogodka – pogajanja med sindikati in vlado – se avtor loteva neke primerjave, ki pa je že zelo sugestivna. Slovenijo je resda mogoče primerjati z drugimi državami, a vprašanje je, kaj nekdo iz takšne primerjave izpelje. V tem konkretnem primeru: morda to, da nam (do sedaj) še niti ni šlo tako slabo? Vendar je v Dernovškovem zapisu moč brati še nekaj. Pozornost vzbujajoč je namreč poudarek, ki se izrisuje skozi predstavljena dejstva in ki je tale: pri nas sploh še nismo začeli zares varčevati, drugje so to storili mnogo bolj korenito. Toda če uporabimo le nekaj zdrave pameti se moramo vprašati: kaj pa se je zgodilo v državah, ki so se varčevanja v javnem sektorju lotile »še precej koreniteje« (Grčija, Portugalska, Irska, Romunija …)? Problematično v članku je prav to, da se novinar niti za trenutek ne vpraša o upravičenosti in posledicah ravnanja državnih politik, s katerimi primerja našo državo. Takšen poudarek tako zlahka napelje na idejo o neizpodbitni pravilnosti samih varčevalnih ukrepov (zelo sporna ideja) – ti naj bi bili tista prava pot in vsakdo, ki temu mnenju nasprotuje, dela nepotrebno galamo. Če torej avtor članka hoče reči, da bi morali popustiti vladnim namenom, da koreniteje zareže v javni sektor (kot so to v navedenih državah že storili), mar s tem ne piha v isti rog, v katerega že nekaj časa trobijo tisti, ki nas na vsak način (zdravi pameti navkljub) poskušajo prepričati v smiselnost (in celo nujnost) zastavljenih varčevalnih ukrepov (ki se izvajajo brez da bi njihovi izvajalci kadarkoli resno razmišljali, kaj bodo ti ukrepi prinesli v življenja državljank in državljanov)? Ob tem je prisotna še neka poteza, ki spet nikakor ni benigna, saj v rokah tistih, ki jih zanimata zlasti privatizacija in sprememba države v njeno vitko različico (»privatizacija« in »vitka država« kot nadaljnja dva evfemizma za neoliberalno uničevanje družbe), postane orožje za razpihovanje boja posameznika zoper druge pripadnike in pripadnice občestva (hobbesovsko naravno stanje, v katerem velja homo homini lupus, je v resnici tisto, v kar vodijo »programi« sodobnih »sredinskih« politik, ki v interesu kapitala v ljudeh poskušajo vzbujati občutke negotovosti, ne-varnosti, nezaupanja in tesnobe, da bi jih lahko učinkoviteje nadzorovali). Potem je namreč naenkrat čisto sprejemljivo in cool, če se kar povprek govori o »javnih uslužbencih« in pri tem sploh nikogar več ne zanima dejstvo, da je to zelo pisana množica ljudi ter dejavnosti in da bi odpuščanje ter rezi, narejeni počez, v nekaterih segmentih lahko privedli do nezavidljivih posledic za nemalo ljudi (na primer v zdravstvu se učinki takšnih rezov že kažejo, če o podhranjenosti ustanov, ki opravljajo storitve za zagotavljanje in ohranjanje socialne varnosti, sploh ne govorimo). Vsaka resna kritična analiza bi morala imeti drugačen pristop; denimo takšnega, ki bi dajanje pavšalnih ocen in sumljive primerjave te sorte »še precej koreniteje« postavil pod vprašaj. Tega v Dernovškovem članku ni moč zaslediti. Namesto tega poroča (kot zgled?), koliko ljudi so postavili na cesto drugje in nato zaključi s »kritično« oceno delovanja naše države. Zdi se, da si po novinarjevem mnenju slednja zasluži kritiko zlasti tam, kjer ni dosegla ciljev, ki bi prinesli primerljiv učinek v znižanju plač in zmanjšanju števila zaposlenih. Avtor v zaključku namreč ugotavlja, da je ministrici v Pahorjevi vladi sicer uspelo doseči zamrznitev plač javnih uslužbencev (torej delni uspeh?), a kar ni uspelo predprejšnji vladi, je nato naredila naslednja, tj. Janševa (si ta zato zasluži pohvalo?): »Plače so se po nominalnem znižanju za osem odstotkov ob hkratnem izplačilu zadnjih dveh četrtin za odpravo plačnih nesorazmerij lani znižale za 2,2 odstotka, število zaposlenih pa se je od lanskega do letošnjega januarja zmanjšalo za skoraj 3000«, beremo v članku. Naj bi bil to torej primer dobre prakse? Smernica za novo vlado? Če je to poanta, potem je ta lahko narejena samo ob povsem nekritičnem privzetju predpostavke, da je odpuščanje ljudi del rešitve, saj nam manj zaposlenih (katerih koli že, samo da so javni uslužbenci) bojda prinaša prihranek. (V čem pa naj bi bil ta prihranek? Od česa pa bodo živeli tisti, ki bodo ostali brez služb? In kaj bodo odpuščanja ljudi pomenila za kakovost storitev, ki so jih ti opravljali?) Takšna predpostavka je skrajno problematična tudi zaradi tega, ker se govorjenje o racionalizaciji in prihrankih pri stroških dela (plačevanju delavcev), ki naj bi se dosegali zlasti z manjšanjem števila zaposlenih, ne opira na nobeno študijo ali analizo, ki bi povedala, ali bi bilo mogoče tovrstno »racionalizacijo« izpeljati brez slabih učinkov za sedanje in prihodnje rodove. Ker novinar v tem članku ta vidik zgodbe povsem zanemari, se zastavlja tudi vprašanje o tem, koliko gre v njegovem pisanju sploh še za delo raziskovalnega novinarja. Ali članek, ki smo ga prebrali, spodbuja h kritičnemu razmisleku, ali pa boljkone poskuša upravičevati odločitve političnega vrha in obenem ustvarja in utrjuje delitve, od katerih imajo koristi še posebej oni, ki delujejo predvsem in najprej za lastne interese (propaganda, o kateri smo razmišljali zgoraj, nas poskuša prepričati prav v to, da delavec v zasebnem sektorju in javni uslužbenec pač ne moreta imeti prav veliko skupnih interesov)? Govori torej v Dernovškovem članku še novinar, ki ga vodi želja po korektnem uvidu in njegovi predstavitvi, ali pa je tukaj prevladal resentiment, ki se je zavil v plašč »objektivnega« novinarskega poročanja? (Da avtorju omenjenega članka ne bomo naredili krivice, moramo zapisati še to, da njegovo pisanje žal ni edini sedanji primer novinarskega poročanja, ob katerem se zastavljajo vprašanja te vrste.)

Namen tistih, ki želijo ohraniti obstoječa razmerja moči in lastne privilegije, je bil vedno zlasti ta, da bi se energija, ki bi se utegnila usmeriti v razredni boj, investirala drugam. Na vsak način bodo poskušali preprečiti, da bi se širila zavest o tem, da razredni boj ves čas že poteka. Današnji oligarhi in plutokrati bodo nedvomno poskušali še naprej netiti konflikte znotraj skupine, ki bi se lahko izoblikovala v enoten razred z zavestjo o skupnih ciljih in se organizirala v boju za emancipacijo – koliko bodo pri tem uspešni, je odvisno zlasti od tega, kako oziroma za kaj se bodo odločali posamezniki in posameznice, ki tvorijo skupnost. Če se bodo slednji odločali tako, da bodo dali prav zastopnikom kapitala in bodo sledili njihovim obljubam o izhodu iz krize, ali pa se bodo pustili prestrašiti njihovim grožnjam, potem se svet še dolgo ne bo spremenil na bolje (učinki sedanjih odločitev utegnejo biti daljnosežni), sistem, ki širi po planetu uničenje in bedo množic ljudi, pa bo daleč od tega, da bi bil gotov. Toda poudarek je natanko na tem: mnogo je odvisno od (svobodnih) odločitev ljudi.

Howard Zinn: »Najpomembnejše spremembe v zgodovini v smeri odprave krivic niso nikoli prišle od tistih zgoraj, se pravi, od katerekoli od treh vej oblasti. Ko so se te spremembe zgodile, je bilo to tedaj, ko je oblast reagirala na družbena gibanja. Znebiti se je treba zlasti prepričanja, da bodo odrešeniki od zgoraj spremenili stvari na bolje.«

Danes, v času protestov zoper "družbene elite", se zastavlja vprašanje o samem pomenu elit. Ali je biti zoper pripadnike elit isto kot biti zoper elitizem (kot ločevanje pripadnikov nekega občestva na tiste, ki so pripadniki elit, in one, ki to niso)? Kdo pa sploh so sedanje elite in kaj pomeni reči, da smo zoper njih?

Skorajda ne mine teden, da ne bi prišlo do razkritja ali vsaj ovadbe, da je nekdo, ki v tej družbi zaseda pomembno mesto, prepisoval (največkrat gre za akademska dela). Odkrivanje ponarejevalcev je še zlasti intenzivno in medijsko spremljano, ko gre za osebe, ki v nekem trenutku nekomu niso (več) všeč in bi jih na ta način radi postavili na hladno, kot se reče. Seveda z odkrivanjem ponarejevalcev ni nič narobe, saj si nekdo, ki si hladnokrvno prisvaja zasluge za delo drugega, v resnici ne zasluži zasedati dobro plačanega in vplivnega mesta v družbi. Problem je bolj v tem, da so odkritja bolj ali manj sporadična, zgodijo se tedaj, ko to nekomu služi, ne pa v imenu moralnih načel in skrbi za spoštovanje le-teh.

Med odzivi na dva dogodka, ki sta se zgodila prejšnji petek, so bili tudi takšni, ko se je poskušalo dve zborovanji prikazati kot dva različna izraza istega: v obeh primerih naj bi šlo za izražanje mnenj, ki se resda razlikujejo, a obstajal naj bi neki skupni imenovalec. Namen tega zapisa pa je pokazati, da gre za dva povsem različna dogodka in za dve povsem različni delovanji, ki pričata o dveh načinih razumevanja udeležencev, ki med sabo nimata prav dosti skupnega.

Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!

Dan, ko se je dogajala stavka delavcev v javnem sektorju, je bil na bežigrajski gimnaziji izjemno produktiven. Tudi tokrat se je razprave udeležila večina zaposlenih, novost tokratnega srečanja pa je bila ta, da so bili prisotni tudi dijaki. Med nami se je odvil niz intenzivnih in plodnih debat.

Na zboru delavcev Gimnazije Bežigrad, ki je potekal na dan stavke 18. 4. 2012, smo delavci že izrazili svoje mnenje o stavkovnih zahtevah. Dokument je dostopen na spletni strani šole in je del tega poziva.

Na drugem zboru delavcev Gimnazije Bežigrad, ki je potekal 23. 1. 2013, so se nam pridružili tudi dijaki. Udeleženci javne razprave ugotavljamo, da se šolska in socialna politika vlade od lanske stavke ni spremenila in ne deluje za skupno dobro. Razmere so se za znaten del prebivalstva v zadnjem času kvečjemu poslabšale. Zato ponovno opozarjamo:

Mladina je temelj družbe in izobraževanje omogoča trdne temelje, zato želimo, da je kvalitetna izobrazba dostopna vsem, ne glede na njihov položaj v družbi.

Vladajoči v državi očitno te temeljne resnice ne razumejo. Opažamo, da se z odločitvami, ki jih vlada sprejema brez sodelovanja udeleženih v procesu vzgoje in izobraževanja (učitelji, dijaki, starši, strokovna javnost), ter brez posveta z njimi, izvaja sistematična degradacija javnega šolstva. Vlada odločitve sprejema tudi brez javnosti predstavljenih analiz, kaj ti ukrepi pomenijo, in argumentov za uvedbo sprememb. Hkrati pa v javnosti ustvarjajo vtis, da se zaposleni v šolstvu borimo samo za svoje interese.

Naša poglavitna skrb in zahteva pa je, da javno šolstvo ostane kvalitetno in dostopno vsem, in to najmanj na ravni, kot jo imamo.

Zato danes stavkamo kljub vladni odločitvi o zamrznitvi povečanja normativov v šolstvu. Menimo, da zamrznitev ne prinaša rešitve stanja v javnih šolah. Vlada je to uporabila za zavajanje, češ da je današnja stavka nelegitimna in s tem poskušala zamegliti ter omajati pogajalsko stališče zaposlenih v šolah in s tem očrniti naš ugled v očeh javnosti. Pozivamo odgovorne, da na naše ugotovitve argumentirano odgovorijo

Dijaki in delavci šole želimo razširiti prostor za razpravo o aktualnih problemih v naši družbi in se odzivati na spremembe s kritičnimi pripombami in k temu pretegniti čim širši krog javnosti.

Zato bomo v prihodnosti organizirali srečanja, na katera vabimo vse, ki želite sodelovati pri ustvarjanju pogojev za obče dobro.

Prvo srečanje bo predvidoma v prvi polovici februarja.

… ali kako so se nekega dne pogovarjali Lev Nikolajevič Tolstoj, Che Guevara in Oscar Wilde (in česa se lahko glede pravičnosti in solidarnosti naučimo iz njihovega pogovora [in česa bi se lahko glede omenjenih tem naučili tudi tukajšnji dušebrižniki, pa nič ne kaže, da se bodo – toliko slabše za dušebrižnike]).

Zdi se, da je eden glavnih problemov, ki jih imajo v teh časih vodje največjih političnih strank (razen J&J – tadva imata svoje čisto posebne probleme) ta, kako »povrniti zaupanje ljudi v politiko« oziroma kako pripraviti ljudi, da bodo ponovno zaupali (erjavcem, virantom, lukšičem in podobnim). Tako so modrovali pred nekaj dnevi na nacionalni TV.

Za človekovo duhovno napredovanje ali razsvetljenstvo je nujna svobodna javna raba uma, kot je zapisal razsvetljenski mislec Immanuel Kant. Javna raba uma je tudi pogoj demokratičnosti, saj je bistvena razsežnost demokracije ta, da človek v svetu, v katerem živi, lahko svobodno razmišlja, ne da bi se moral pri tem bati za življenje.