Nenad Vladić

Prepričan, da bo lepota rešila svet, želim hrabro popravljati krivice z namenom pribižati se resnici, da bi vsi skupaj pričeli verjeti v boljši svet. In čudeži niso le mogoči, temveč so nujni.
Spreminjajmo svet skupaj na moji facebook strani.

Mediji nas vsakodnevno zasipajo z morjem informacij, ki pravzaprav ne pomenijo ničesar. Kakor nimajo nikakršne zveze z morjem, ki zdravilno učinkuje na človeški organizem, tako tudi nimajo nikakršne elementarne vrednosti za oplemenitev našega življenja. V kolikor ste vključili radio ali televizijo, da bi dobili kakšno uporabno informacijo z namenom, da bi v življenje napredovali, ste na napačnem mestu. Mediji so postali sofisticiran Goebbelsov propagandni stroj, ki ima za namen narediti človeka idiota nezmožnega za razmišljanje in kakršnokoli aktivnost. Kamorkoli se zazreš zagledaš v etru vesoljce, ki plastificirano berejo in še bolj plastificirano zgledajo. Posiljeno nasmejani ali posiljeno zaskrbljeni v odvisnosti od potreb nalogodajalcev, vsakodnevno posiljujejo naše možgane.

Egoizem se je s hitrostjo epidemije odpravil med ljudi in mimo vseh pričakovanj zmagal z nokautom, na katerem bi mu zavidal tudi Železni Mike (Tyson). Današnji posameznik ima izmed vseh ljudi na svetu najrajši samega sebe. Če sem bolj natančen, na njegovi lestvici ni nikogar s komer bi se lahko sploh primerjal, zato je sam sebi logična izbira. Ni več nobene potrebe za beljenje glave z medčloveškimi odnosi, kulturo in vrednotami – vse to je kamena doba. Moderni človek je merljiv edino skozi prizmo zadovoljevanja svojih nagonov in želja. Samozadostni egoist je oster nasprotnik kakršnegakoli napora, zato ostaja v svoji coni udobja, tj. neumnosti, ki postaja uveljavljen družbeni standard.

Veseli december in prazniki so ponovno z nami medtem, ko se zdi Miklavž že zdavnaj mimo. Kakor hitro nas je v začetku decembra obiskal, še bolj hitro je pozabljen. Prav v takšnem vzdušju se v naslednjih dneh pričakuje prihod drugega mesije, ki bo naslikal nasmešek na obraze in nam pokazal, da alternativa zdolgočasenemu življenju po notah že ponarodele pesmi „kuća poso“ avtorja Ekreme Jevrića vendarle obstaja.

"Če bi lahko zbirali med svetovnim mirom in hondo type-r, kakšne barve bi bila honda?"

V navedenem retoričnem vprašanju neznanega avtorja z medmrežja, ki je ironično opisal hinavščino današnjega človeka, kateremu je pravzaprav vseeno za vse in vsakogar razen za njega samega, se izriše filozofija današnjega zahodnega sveta. Današnji človek velja toliko, kolikor ima. Današnji človek je po silnih zgodovinskih naporih naredil skokovit napredek, kateri je med vsemi domorodci presenetil prav njega samega. Po tavanju v labirintih in iskanju zaklada sreče v religiji, okultizmu, znanosti in tehnološkem napredku je naposled našel dolgo iskano. Človek je evoluiral v bezbrižnega potrošnika. Kakšno olajšanje, kajti skrbi je konec. Kupuješ in si srečen. Trajno srečo pomeni trajno nakupovanje. Ni več nobene potrebe, da bi dal kaj dosti na državo, starše, brata, sestro, prijatelje ali vrednote. Ali opazite, da nisem naštel starih staršev, kajti njih je večina naprednega prebivalstva nekje na podeželju ali v domu starejših že pozabila. A kaj bi se sekirali, sedaj je vsak izmed nas nadčlovek, ki je prerasel te začetniške kategorije.

Deset zjutraj. Čas kavic v starem mestnem jedru; po/pred in med šolo, faksom, službo in mestnim brezdeljem. Marsikaj imamo za povedati o bigli, mati, prfoksi, kmetu, kravi, kozi, prasici, (mhm cela Orwellova farma), tečni matki, neumnem šefu, ljubimčevi zateženi ženi, celulitu, nogometni tekmi in hudi bejbi s fitnesa. Sonček je in nihče se noče večdimenzionalno obremenjevati. Preventivno, da se ne bi pregorelo. Le tu in tam kakšen stric zatopljen v časopis. Njegov prtresen pogled in alarmantni izraz na obrazu nam govori, da si ne želimo vedeti “kaj dogaja“. Kriza v svetu in žaganje veje na kateri sedimo, tj. razprodaja domačega gospodarstva, so kategorije za začetnike. Mi smo izven tega, pozitivci s pedigrejem, urbani meščani.

Najbolj znan pes na svetu je Hachiko, predstavnik ene najsterešjih pasem (akita), simbol zvestobe na Japonskem. Hachiko se je vpisal v zgodovino zaradi zvestobe svojemu lastniku, Hidesaburō Uenu, profesorju na Univerzi v Tokiju. Hachiko, katerega je profesor dobil za darilo 1924. leta, je vsak dan na železniški postaji čakal svojega gospodarja, ki se je z vlakom vračal iz službe. Ko je imel Hachiko 18 mesecev, je profesor v službi doživel infarkt in nenadno umrl. Kljub profesorjevi smrti je Hachiko vsak dan prihajal na železniško postajo Shibuya in tam neumorno čakal svojega gospodarja. Prikazal se je vedno v tistem trenutku, ko je na peron prihajal vlak njegovega gospodarja. Po objavljenem članku v tokijskem časopisu, ki je govoril o neomajni zvestobi tega neverjetnega psa, so okoliški ljudje začeli Hachika negovati ter mu na postajo nositi priboljške in hrano. V upanju, da se bo njegov gospodar enega dne le prikazal, je Hachicko na postajo prihajal vsakodnevno naslednjih deset let. V tem podvigu je na postaji tudi umrl. Še za časa njegovega življenja v aprilu 1934. leta so japonske oblasti v znak spomina na Hachika in negovanja duha družine h kateremu bi morali vsi težiti, postavile bronasti spomenik v naravni velikosti. Vsako leto se 8. aprila na tokijski želežniški postaji Shibuya zbere tisoče ljubiteljev psov v spomin Hachiku.

Počitnic je konec. Čas, da se avtoceste napolnijo z norimi in nervoznimi vozniki je spet nared. Banke, trgovski centri, delodajalci in farmacevti se vam veselijo bolj, kot vsi prijatelji in družina skupaj. Čas, da se začne nekaj delati, kot vse prepogosto slišim: “karkoli, vseeno kaj, samo da je služba“, je spet nazaj. Dvotedenski bonus počitka, katerega je večina porabila za celodnevno ležanje na plaži ter v prekomerni jedači in pijači je končan. Čas, ko se zlorabi moto „živi vsak dan, kot da je zadnji“ se je iztekel. Pred nami je jesen, čas ko se narava pripravlja za spanje, ljudstvo pa se mora prebuditi.

Delovni dan. Enak kot vsak predhodni, a upoštevajoč ekonomsko sliko naše domovine v svetu, drugačen od vsakega naslednjega. Delovna mesta v razredčenih tovarnah in nabito polnem državnem aparatu so že zasedena. Tu ni krivih, le manj in bolj zaskrbljeni. Tako, kot petindevedeset odstotkov ljudi na svetu delajo to kar morajo in nikakor ne tistega o čemer so nekoč, ne tako davno sanjali. Zdi se nam, da delajo vneto, da bi preživeli. Ne, oni delajo vneto, da bi pozabili na strah, da slišijo obvestilo, da država socialnega miru ni več v stanju kupovati. Številni upokojenci že molijo z glavami skozi okna v prazne ulice. Večina njih je budna že od šestih zjutraj čakajoč, da se dan končno že prične. Nekateri so se mladi upokojili in zato niso zmatrani. Drugi pa, ker jim ne dajo spati male pokojnine. In ko se zdi vse sivo, se pred njimi pojavijo karavane tridesetletnih mamic, ki v vozičkih prevažajo naše mlade upe. Upanje, da si bomo lahko privoščili še kakšen kos oblačila, počitnice, pametni telefon in kavico, ostaja. Živi smo. Če imamo za našteto, bo tudi za položnice. Tu so novi mali bodoči davkoplačevalci na poti, da zavzamejo senčna mesta. Vsaj zdaj, kajti tam v prihodnosti jim ne bo lahko.

Danes (20. junij) obeležujemo Svetovni dan beguncev; idealna priložnost, ko se lahko izpostavi vprašanje, kakšen pomen ima za moderni svet ta dan? Ko poslušamo o potopljenih čolnih v bližini italijanske obale ali ko vidimo v filmu švedskega cineasta Akija Kaurismakija „Pristanišče“ napeto bodečo žico pred francosko obalo, kjer ne gre za umetniško svobodo ali fikcijo, verjetno malo. Vodeni s paradigmo daleč od oči – daleč od srca, smo še manj občutljivi na prizore begunskih taborišč umeščenih v Afriki, na Bližnjem Vzhodu in jugozahodni Aziji. Da pa tovrstna taborišča obstajajo tudi tu v naši bližini na Balkanu pa večini niti ni znano. Do neke mere razumljivo, saj zakulisnega dogajanja vojn od pragozda vsakodnevnih v glavnem komercialno naravnanih informacij in dnevno-politične ekskluzive informativnih oddaj v trajanju nekaj minut, sploh ne uspemo zaznati. Po spremljanju prvih dni konflikta se fokus preden bi prišli do civilnih žrtev in obrazov, ki zapuščajo svoje domove preusmeri k novim kriznim žariščem.