Kako naj razumem nekoga vrnitev nazaj na položaj,

s katerega so ga že odstavili,

ga vrgli skozi vrata,

odprta na stežaj.

Da takega pa res nikdar več ne,

a sedaj ravno to dogaja se!

Korupcija in spletke so močne,

v koritu pa same dobrote sočne,

in prav te dobrote bodo le za njih same,

za ostale pa kar ostane,

a ostane bore malo,

in za tisto malo,

mnogo se jih bo potegovalo.

Žal o kom in zakaj in kako,

ne gre izgubljati besed,

je pa takih dovolj povsod,

koruptivno in gnilo je to.



Mi pa spet križem rok bomo stali,

se malo hudovali,

čez čas na to pozabili,

čez čas pa spet po glavi od iste, istega dobili.

Uroš Sedej-Eli



Ljudje stradajo,

povsod,

tudi pri nas obstajajo.

Meja naša ostaja srčna rana,

a za prmej krvav duš kockasti,

ne damo vam Terana,

ne damo vam Terana!

Čeprav sem soavtor knjig Prevarani sokoli in Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, sem dokaj nezainteresirano spremljal časopisno polemiko v Dnevnikovem Objektivu. Kot mi je znanec že ob izidu knjige Prevarani sokoli napovedal, bo sledil molk in popolna ignoranca izida knjige v vodilnih medijih in to se je tudi zgodilo. Po izidu knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, natančneje po intervjuju prof. dr. Ivana Čuka na prvem programu slovenske nacionalne televizije pa so zabrneli telefoni in po znanem scenariju se je pričelo orkestrirano diskreditiranje njegove osebnosti in preko tega tudi knjige. Imel sem občutek, da je bil iz stekleničke ponovno spuščen duh polkovnika Marka, nekdanjega člana Sokola 1 Tabor in kasneje polkovnika UDB-e in še kaj. Pomenljivo je, da doc. dr. Tomaž Pavlin, kot univerzitetni učitelj in zgodovinar, v dveh letih ni čutil potrebe napisati znanstvene recenzije knjige Prevarani sokoli, zakaj vendar pa bi to znal pojasniti le on sam. Kot kažejo dogodki, pa je začutil notranjo potrebo ali pa dolžnost, da se s pripisom »sokolski partizanski pozdrav« javnosti prikaže kot ortodoksen komunistični vernik ter v časopisni polemiki s pomočjo »razburjene in užaljene športne javnosti« rokohitrsko obračuna s fakultetnim kolegom in njegovo znanstveno monografijo. Ni kaj, vredno univerzitetnega učitelja, ki je še vedno prepričan, da je zaposlen na Univerzi Edvarda Kardelja. Ta občutek mu verjetno daje zbornik izdan ob 100 letnici Univerze v Ljubljani.

Gospod Jezus je pred skoraj dva tisoč leti rekel, da bo spet prišel.

A je že skoraj minilo dva tisoč let, njega pa še ni. Govoril je o tem takrat, ko je bil star od trideset do triintrideset let, da bo spet prišel. Če prav seštejemo[1], še manjka nekje petnajst let, ko bo dva tisoč let od njegovih besed.[2]

Fides je spet presenetil in dokazal, da staro razredno razmerje med delodajalcem in najemnim delavcem, ni tako zelo napeto, kot sta še nedavnega trdila minister za javno upravo in premier. Za dinamiko plačnih pogajanj v javnem sektorju je spet tiho zdrsnilo v neopaznost, oziroma iz sivega ozadja vsakodnevnih normalnosti spet ni izstopilo dejstvo, da dobijo ženske po petindvajsetem letu delovne dobe za vsako nadaljnje leto 0,43% moškim pa 0,33%. Razmerje med spoloma je, globalno zgodovinsko gledano, še bolj temeljno in trajnejše od razrednega.

Esej na temo izbranih filmov Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani marca 2018*

Bog kot sredstvo in opravičilo

Zmagal je dokumentarni film O očetih in sinovih (Of Fathers and Sons, Talal Derki, 2017). O čem govori? O tem, kako nastajajo mladi islamisti. Nastajajo podobno kot katoličani, protestanti, pravoslavci, hinduisti, budisti, sionisti, nacionalisti, kapitalisti in drugi verujoči: z učenjem. Z operacionalizacijo domislic različnih stopenj krutosti, izgovorjenih in zapisanih v »svete božje« knjige, kajti človek se lahko na poti od dedov prek očetov do sinov nauči česarkoli. Iz roda v rod, že od prvega vrača naprej, ko se mu je iz drobovine posrečilo napovedati »božjo« voljo, po kateri naj se poglavar ravna pri izbiri smeri pustošenja in ropanja. Gotovo v smeri kakih vilenndorfskih vener. A tudi živeža je že primanjkovalo. Ali obstaja razlika med takrat in danes? Seveda, ni še bilo naftnih vrelcev, ki prinašajo dobiček, ni bilo orožarskih trustov, katerih tržnikom uspe spreti vsakogar z vsakim. In tako prav te dni dobavljajo novo pošiljko orožja na Bližnji vzhod, vredno milijardo dolarjev. Tudi človekoljubnih društev še ni bilo, kot sta Amnesty International, ki je film izbral za zmagovalnega, in Organizacija združenih narodov, katere ustanovna članica je Sirija, država, v kateri se odvija zgodba dokumentarca. In kar je najpomembnejše, ko spodbujeni s poročanjem dokumentarnega filma primerjamo zdajšnji in pradavni čas, takrat tudi vatikanske kupole Svetega Petra še ni bilo – in pod njo papeža, kako tam v miru proučuje svetopisemske povedi. Molimo, bratje in sestre, da med njimi še za naslednjih 2000 let ne prezre tistega zlatega pravila: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31), in da bo tako zdaj zdaj, če ne prej, 11. septembra sirskega predsednika, pripadnika pozitivno diskriminirane manjšine,** ob njegovem rojstnem dnevu razveselil s poslanico, da se krščanska vesoljna cerkev prva izmed cerkva odpoveduje križarsko-kolektivizacijski dogmi o tem, kaj je in kaj ni božja volja.

Pozdrav Prešernu iz Društva slovenskih pisateljev

Prostor Društva slovenskih pisateljev je v sredo, 31. 1. 2018, pozdravil prihajajoči kulturni praznik s štirimi novimi pesniškimi zbirkami, ki so jih predstavili pesniki in pesnica ter avtorici spremnih besed. Cvetka Bevc je predstavila svojo pesniško zbirko Siringa, Marko Elsner Grošelj Kirchnerjevo roko, Andrej Medved Iluminacije, Kristijan Muck pa zbirko Knjiga se nasmehne. Jelka Kernev Štrajn je prispevala povzetek svoje spremne besede O Medvedovih Iluminacijah, Veronika Šoster pa je povzela esej Zvezdogled, ki je z njim pospremila Muckovo pesniško zbirko Knjiga se nasmehne. Knjige je izdalo Književno društvo Hiša poezije.1

Medtem, ko se bolj ali manj uspešno soočamo s posledicami četrte industrijske revolucije, ki jo označuje predvsem vseprisotna digitalizacija, je na pohodu že peta. Slednjo, peto, morda še najbolje opiše primerjava, ki jo je podal Steve Ballmer (Microsoft), da je bil doslej človek tisti, ki je moral razumeti tehnologijo, odslej pa si bo tehnologija prizadevala razumeti človeka. V mislih je imel peto fazo tehnološkega razvoja, ki jo označuje dostopnost podatkov takoj, kjerkoli in na kar se da enostaven način, preko vseprisotnega svetovnega spleta. A tehnologija prihodnosti prerašča svetovni splet in vse kar smo doslej vedeli o tehnologiji. Že danes je zmogljivost umetne inteligence tolikšna, da lahko z gotovostjo napovedujemo uporabo samovozečih vozil že v naslednjem desetletju. Trend tega desetletja je tehnologija od človeka neodvisnega povezovanja in sodelovanja kibernetskih naprav. Samoučeče se naprave, pa ne le naprave, celotni industrijski procesi, se danes že snujejo na podlagi avtomatov, ki s pomočjo vzorčenja velikih količin podatkov izpopolnjujejo svoje lastno delovanje, podobno kot to počnejo možgani. Tehnologija, ki zlahka obdela velikanske količine podatkov, je na voljo in se lahko uporablja za prepoznavanje vedenja ljudi, čustvovanja, tudi za prepoznavanje posameznika in njegovih nameravanih dejanj v množici drugih ljudi. Generacije, ki odraščajo s to tehnologijo, se danes že lažje in bolje vživijo v navidezno ali prirejeno realnost kot v "normalno" sobivanje z živimi vrstniki, razen, če se jim ti ne predstavijo skozi svoje kibernetske dvojnike v paralelnem svetu.

Dunkirk je eden najbolj nenavadnih velikih studijskih filmov kar jih je možno videti. Ne le nenavaden vojni film, ampak nenavaden film nasploh. Režiser in scenarist Christoper Nolan v njem opusti kar nekaj filmskih stalnic in dogajanje vsebinsko zooža do te mere, da se nam na koncu vse skupaj zdi kot nekaj povsem novega iz sicer že uveljavljenega žanra vojnega filma.