Esej na temo izbranih filmov Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani marca 2018*

Bog kot sredstvo in opravičilo

Zmagal je dokumentarni film O očetih in sinovih (Of Fathers and Sons, Talal Derki, 2017). O čem govori? O tem, kako nastajajo mladi islamisti. Nastajajo podobno kot katoličani, protestanti, pravoslavci, hinduisti, budisti, sionisti, nacionalisti, kapitalisti in drugi verujoči: z učenjem. Z operacionalizacijo domislic različnih stopenj krutosti, izgovorjenih in zapisanih v »svete božje« knjige, kajti človek se lahko na poti od dedov prek očetov do sinov nauči česarkoli. Iz roda v rod, že od prvega vrača naprej, ko se mu je iz drobovine posrečilo napovedati »božjo« voljo, po kateri naj se poglavar ravna pri izbiri smeri pustošenja in ropanja. Gotovo v smeri kakih vilenndorfskih vener. A tudi živeža je že primanjkovalo. Ali obstaja razlika med takrat in danes? Seveda, ni še bilo naftnih vrelcev, ki prinašajo dobiček, ni bilo orožarskih trustov, katerih tržnikom uspe spreti vsakogar z vsakim. In tako prav te dni dobavljajo novo pošiljko orožja na Bližnji vzhod, vredno milijardo dolarjev. Tudi človekoljubnih društev še ni bilo, kot sta Amnesty International, ki je film izbral za zmagovalnega, in Organizacija združenih narodov, katere ustanovna članica je Sirija, država, v kateri se odvija zgodba dokumentarca. In kar je najpomembnejše, ko spodbujeni s poročanjem dokumentarnega filma primerjamo zdajšnji in pradavni čas, takrat tudi vatikanske kupole Svetega Petra še ni bilo – in pod njo papeža, kako tam v miru proučuje svetopisemske povedi. Molimo, bratje in sestre, da med njimi še za naslednjih 2000 let ne prezre tistega zlatega pravila: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31), in da bo tako zdaj zdaj, če ne prej, 11. septembra sirskega predsednika, pripadnika pozitivno diskriminirane manjšine,** ob njegovem rojstnem dnevu razveselil s poslanico, da se krščanska vesoljna cerkev prva izmed cerkva odpoveduje križarsko-kolektivizacijski dogmi o tem, kaj je in kaj ni božja volja.

Slika 1: Prizor iz dokumentarnega filma O očetih in sinovih (Of fathers and Sons, Talal Derki, 2017)

Eden jih nastavlja, drugi jih razstavlja

Tudi Razstavljalec min (The Deminer, Hogir Hirori, 2017) je film, katerega prizor me je spomnil na sinovo otroško ninja obdobje, na fantke, ki junačijo, skriti v kapuce z obraznimi maskami, štrleč puškomitraljeze v zrak; veljati hočejo za strašne in neustrašne, le da puške niso več plastične igrače in tudi oni niso več otroci. Ne gre samo za puške. Orožarski delničarji jim tovorijo tudi mine. Veliki fantki potem mine sejejo vsenaokrog po Bližnjem vzhodu, po zemljiščih, hišah, avtomobilih; aktiviraš jih lahko že z mobilcem – naj »nevernike« – to so drugi veliki fantki – raznese, da poginejo ali se vsaj pohabijo. Prav to se zgodi z osrednjim likom dokumentarca, 42-letnim iraškim polkovnikom Fahirjem, neutrudnim prostovoljnim razstavljavcem min iz kraja blizu Mosula, možem lepe zveste žene (zdaj vdove) in očetom kopice otrok (zdaj napol sirot). Najprej je izgubil »le« nogo (kar je dobiček za protezičarje v bolj pretkanem delu sveta). Fahirjev odgovor na svarila zaskrbljenih bližnjih, da hodi smrti naproti, se je glasil: »Vsi me sprašujejo, zakaj to počnem. Verjamem v to. Če mi uspe, bom rešil veliko življenj, če mi ne uspe, bom umrl samo jaz.«

Slika 2: Prizor iz dokumentarnega filma Razstavljalec min (The Deminer, Hogir Hirori, 2017)

22 km pešačiti v šolo

Tako kot lani je bil tudi letos med tekmovalne filme festivala uvrščen film na temo izraelskega nasilja nad Palestino. Zahodno od reke Jordan (West of the Jordan River, Amos Gitai, 2017) osvetli poglede in stališča o tem nasilju skozi zaporedne različne izjave neimenovanih ljudi. Iz stališč, ki so na strani Palestincev, aktivnih, ker njihova vlada ničesar ne naredi (sliši se znano, kajne), odseva želja po pravnem redu in demokratičnem napredku, zanašajoč se na denar iz ZDA, pa da na primer njihovim otrokom ne bi bilo treba pešačiti 22 km v šolo, ker so jim Izraelci porušili bližnjo šolo in tako dalje, medtem ko je mogoče prevladujočo izraelsko stran povzeti s stališčem ministrice Shaked, češ da Izrael ne more veljati za okupatorja ozemlja, ki je predmet spora, ker da je to ozemlje njegovo po nekih posebnih pravicah (?), samega sebe pa ne moreš okupirati. Sklicujejo se kajpada na Boga in – kar je še huje – na zgodovino! Sklicevati se na zgodovino pa ne pomeni nič drugega kot ohranjati začarani krog nasilja in sočasnega opravičevanja tega nasilja z zgodovino. Kot pravi naš nekdanji kulturni minister Simoniti, je nasilje stalnica v zgodovini, zato bi morali biti od zgodovine prestrašeni, ne pa ponosni nanjo (Vasko Simoniti: Fanfare nasilja, Slovenska matica, 2003). Tipičen palestinski deček, petošolček, ki v filmu brez kančka oklevanja govori o svojih sanjah in hrepenenjih: »Želim umreti kot mučenik! Oditi k Alahu. Rekel mu bom, da sem bil dober človek!«, je videti kot gradnik učinkovitega palestinskega vihtenja zgodovine zoper izraelsko vihtenje zgodovine. Zgodovina gor, zgodovina dol, le da gre orožje v promet. Amerika tako ali tako ne ve, kam bi z njim, toliko ga ima na voljo.

Slika 3: Prizor i filma Zahodno od reke Jordan (West of the Jordan River, Amos Gitai, 2017).

Srbska medenina, srbska srebrnina, srbski porcelan

Prestavimo se zdaj na Balkan. Iz Beograda je prišel film Druga stran vsega (Druga strana svega, Mila Turajlić, 2017). Tudi ta poveličuje zgodovino, zgodovino kot atribut in kot argument. Atribut: Srbska družina, ki jo film samoportretira skozi minulih sto let (režiserka je potomka upodobljene družine in časa), se lahko hvali s kraljevsko bližino in zloščeno srebrnino kot s svojo značilnostjo. Argument: Aktualiziran visoki družbeni položaj rodbinskega prednika glavne protagonistke filma (profesorice in sodobne politične aktivistke), ki je prisostvoval ustoličenju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, utemeljuje ne preveč zakriti posmeh povojnemu jugoslovanskemu režimu, ko je morala buržoazija, kamor je spadala ta rodbina, del svojih soban odstopiti ljudem brez soban. Da se kaj takega ne bi ponovilo – to bojazen pa skuša skriti naslednji film.A preden se mu posvetimo, naj dodam, da ima tovrstne filme - mednje sodijo tudi do pred kratkim novejši romunski filmi - rad zlasti zahodni demokratični kapitalizem, saj so v njih izničeni tudi tisti vidiki socializma kot sistema, o katerih bi bilo mogoče diskutirati danes ali jutri, vendar ne v smslu vrednotenja zgodovine kot take. Kakor da bi nekdanji okupator, zoper katerega je tekla kri milijonov, rekel: "Evo, rekli smo vam!" In zmagal? Ali k temu spodbujajo evropski filmski skladi, brez katerih podpore je težko denarno oskrbeti nastanek dokumentarca? Zanima me, ali bi na razpisu zmagal tudi scenarij, ki bi vseboval pozitivne vidike socializma kot gibanja (ne kot zloglasnega režima), ki vzklije šele v (zadosti) kultiviranem človeku in bi s svojim kulturnim poslanstvom prispeval k povečanju obsega t. im. kritične mase.

Slika 4: Prizor iz dokumentarnega filma Druga stran vsega (Druga strana svega, Mila Turajlić, 2017).

Slika 5: Prizor iz Cankarjevega doma, Ljubljana, 14. marca 2018, ko je po predvanjanju in pogovoru o filmu Druga stran vsega, naš nekdanji predsednik Milan Kučan pristopil h glavni protagonistki filma, političarki Srbijanki Turajlić. Avtorica tega prispevka (na sliki desno zadaj), sem tedaj pomislila, da se ji morda zahvaljuje za njeno prizanesljivost do načina exita Slovenije, glede na to, da je takrat sledila blakanska vojna, film pa se ne opredeli do srbskega napada na Bosno in Hercegovino - kar je njegova glavna pomanjkljivost (Foto: Iztok Dimc)

Dobil boš UTD, pa tiho bodi!

Dokumentarni film Družba zastonj kosil (Komm, komm Grundeinkommen, Christian Tod, 2017) razpravlja o zamisli univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Seveda je to dokumentarni, ne propagandni film, pa vendar ga lahko vsak, ki promovira kako novost: izdelek, storitev, sistem, razume kot pouk oglaševanja. Film je ustvaril lastno opozicijo sporni zamisli o UTD in s to opozicijo, vsebovano v pomisleku, da se bodo ljudje zaradi UTD-ja polenili, nihče ne bo več hotel delati, skril dejansko slabo stran te zamisli. Film deluje zelo »pravično«, češ da vprašanje osvetli z vseh strani. Koruzni plantažniki na oni strani oceana si ob misli na uvedbo UTD-ja gotovo manejo roke, saj jim je vseeno, ali ljudje delajo ali ne, le da jedo; jedli pa bodo cenene izdelke (inferiorne dobrine), da iz UTD-ja prihranijo še za razvedrilo, tako bodo tudi organizatorji razvedrila na boljšem. Delajo pa tako ali tako roboti, oziroma bodo vsak čas sprejeti v službo – so že na pripravništvu. Že en sam cent dobička na prodano pločevinko vložene koruze (ki se prodaja na prostem trgu – višine cen večine izdelkov v tržnem gospodarstvu ni mogoče zapovedati), pomnožen s količino v doglednem času – no, pa izračunajte, kdo najbolj podpira UTD. Takoj za njimi so glavni podporniki te ideje lovci na zgodovino, na zgodovinsko predestinacijo. Ljudje se bodo namreč po uvedbi UTD-ja ločili na prejemnike in darovalce te dobrine. Napuh se bo hvalil, da je pravico do UTD odstopil »tistim, ki so je bolj potrebni«, to bo mejnik statusa. In če se bo kdo pritoževal, da to ni pravično, da zanj ni dovolj, da ima poln želodec koruze, bo takoj dobil odgovor: »Tiho bodi, kaj bi še rad, nič ne delaš, pa te družba hrani, samo zato, ker si na svetu, a ti bi pa še šopir klobuke nosil kot nekatere ženske iz breksit britanije, ki se jim na perju klobukov še sveti zgodovinski znoj zasužnjenih zamorcev.«

Slika 5: brez besed.

Skoraj olajšanje od zgodovinolova

Olajšanje od zgodovinolova sta ponudila dokumentarca o dogajanju v knjižnicah svetovnih metropol, New Yorka in Pariza. Ah, da bi jima bili v naši Ljubljani, najlepšem mestu na svetu, še bolj podobni! V pariški knjižnici posnet dokumentarec Debatni krožek (Atelier de Conversation, Bernhard Braunstein, 2017) spremlja iskrena pogovorna srečanja novih ali začasnih Parižanov in Parižank z vseh kontinentov in vseh mogočih barv in kultur; pretežno so izobraženci vseh starosti, nemalokrat azilanti, ki s poslušanjem in pogovorom izboljšujejo svoje znanje jezika gostiteljske države ter s pristnim nasmehom odstranjujejo kljukice predsodkov, odkljukane o duhovnem, miselnem in kulturnem horizontu z drugega konca sveta pribeglega soudeleženca krožka. V krogu sedita Turka, ki sta se seznanila šele tukaj; prvi je mlajši podiplomec, politični zapornik na prostosti po prestani kazni, drugi pa turški sodnik v pokoju. Geopolitične razprave so sproščeno na dnevnem redu, urijo se v kultiviranju razpravljanja, saj jim je dovoljeno izražati se le umirjeno, ne preglasno, vljudno in spoštljivo. Kljub temu se zgodi, da govorcu zakipi zvarek iz bolečine, srda, ogorčenja, besa, obupa, svete jeze, ker ves svet molči, ko pobijajo krščanske otroke. Zakaj jih pobijajo? Tega film ne pove, zato sem odgovor iskala in ga našla – v ljubljanski knjižnici. Tam na polici je Bogu kot navdihovalcu pripisano čtivo, Koran, polno spodbujanja k ubijanju nevernikov (nevernik je, kdor ne verjame v Koran).

Poslastica festivala: Ex Libris: Newyorška javna knjižnica (Ex Libris: The New York Public Library, Friedrick Wiseman, 2017). Tam so nastopi, intervjuji, razprave, igre, predavanja, »je potrditev izobražene, kultivirane in v dialogu povedne Amerike«, kot značilnost filma preverjeno točno napove programska knjižica festivala (Simon Popek, Cankarjev dom, 2018) in kar lahko potrdi tudi naslednji odlomek besedila filma (prevod Denis Debevec): »Fundacija Richarda Dawkinsa za razum in znanost se trudi ozaveščati, da je v ZDA veliko več nevernih ljudi, kot si marsikdo misli, vključno s politiki. Tako po televiziji vidite politike, kako se v t. i. razpravah prilizujejo verskemu lobiju, pozabljajo pa, da lobi nevernih v ZDA predstavlja vsaj 20 % ljudi, kar je toliko kot pri kateri drugi veri, vendar se nihče ne zmeni zanj, ker ni dovolj glasen. Zato moja Fundacija za razum in znanost vodi kampanjo, imenovano Odkrito posveten, ki opozarja na dejstvo, da je v ZDA ogromno ljudi, ki niso verni. Veliko več jih je, kot mislijo politiki in neverni ljudje sami. Nedavno ste v intervjuju rekli: 'Nimam se za bojevitega. Imam se za ljubitelja resnice.' Zanima me, kakšna je vaša resnica. Pogosto se zdim bojevit, oster in glasen oziroma me tega obtožujejo, a le navajam gola dejstva. In včasih so gola dejstva za ljudi neprijetna. Pred približno 20 leti sem v New York Timesu zapisal, da je vsak, ki trdi, da je Zemljo in človeka ustvaril Bog pred 10.000 leti, neumen, neveden ali nor. To je navajanje golega dejstva, ne pa polemična izjava. Toda zdi se polemična, ker smo navajeni na to, da se o veri tako ne govori. Dodati moram, da razumni verni ljudje ne zavračajo evolucije. Zavračajo jo le fundamentalisti. In pri njih težava ni norost ali neumnost, temveč nevednost. To pa ni zločin. Vsak od nas marsičesa ne ve. Torej ni zločin, če ne veš za evolucijo, ni pa treba tega razglašati.«

Slika 6: Prizor iz dokumentarnega filma Ex Libris: Newyorška javna knjižnica (Ex Libris: The New York Public Library, Friedrick Wiseman, 2017).

Če te politika ne zanima, sedi doma in glej mehiške nadaljevanke

Dokumentarni film ni samo film. Je dokument. Nagovor, odjek, krik, poziv, o katerem se moraš opredeliti, tako ali drugače. Ne moreš reči: ne, mene politika ne zanima. Če te politika ne zanima, ne hodi v Cankarjev dom v času Festivala dokumentarnega filma, temveč sedi doma in glej mehiške nadaljevanke, ne, turške, zdaj so turške. A ne vem, ali lahko takrat v tvoji dnevni sobi valovi takšne posebne vrste topel, ljubeč, vesel, ampak žalosten, ne, vesel, pa vendarle tudi žalosten, dobrohoten smeh, nekakšna mavrica iz prelivajočih se odtenkov duška, ki se je v Kosovelovi dvorani bočila in prelivala med predvajanjem zaključnega filma, poljskega dokumentarca Najgrši avto na svetu (Naibrzydsy samochód swiata, Grzegorz Szczepaniak, 2017).

Slika 7: Prizor iz filma: Najgrši avto na svetu (Naibrzydsy samochód swiata, Grzegorz Szczepaniak, 2017).

End: FDF prinesel spoznanje, da lahko svet pred ... resnicami, ki jih dokumentirajo ti filmi, rešijo le ateisti, ki verjamejo v zmožnost človeka naučiti se karkoli, tudi odgovornosti za varen svet, tukaj in zdaj – se pravi verni ateisti.

Judita Trajber

Ljubljana, marec 2018

________________________________________________________________

* Od 14. do 21. marca 2018 je v organizaciji Cankarjevega doma v Ljubljani na več prizoriščih potekal zdaj že 20. Festival dokumentarnega filma, na katerem je bilo predvajanih 23 filmov, posnetih leta 2017. Poleg filmov so tudi letos festival spremljali pogovori z ustvarjalci filmov, seminarji, razstave, družabna srečanja.

** Pozitivna diskriminacija, ki se v tem primeru nanaša na sirsko versko manjšino Alawiti, pomeni politične prednosti manjšega števila državljanov znotraj iste države. Pri nas se primer pozitivne diskriminacije kaže med drugim kot odstopanje od temeljnega načela demokracije: »en državljan en glas«, saj državljani Slovenije, ki se politično opredelijo za italijansko ali madžarsko narodnost, pridobijo s tem družbeno-politično prednost po načelu: »en državljan dva glasova.«




Komentarji  

+4 #1 Metka Pekle 16:18 15-04-2018
Z užitkom sem prebrala. Duhovito in angažirano pisanje me vedno pritegne.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži