Dnevi, ki so za mano in pred mano so postali negotovi ter neskončno dolgi. Ko ima hudič mlade se vse hudo običajno nabere na kup. V času brez računalnika, zaprt, sem izgubil občutek za časovno orientacijo in dogajanje v Sloveniji in po svetu. No malo za šalo, k sreči to ni lastnost za COVID-19. Čeprav živimo vsi v eni zgradbi se zdi, kot, da smo raztreščeni po širnem planetu in komuniciramo le še po telefonu, mailu ali socialnih družabnih spletnih omrežjih kot je fb. Šele sedaj vidim kako smo se ljudje navlekli tehnologije kot droge, saj, če bi čez noč ukinili pametne telefone, bi bili vsi sploh pa mladi popolnoma izgubljeni. No pa sem tu nazaj po zaslugi Matjaža, ki mi je odstopil rabljeni računalnik in Grege, ki mi je rešil stare podatke ter Mateja, ki je priklopil kable. Hvala vsem trem. Razmere so izredne zaradi COVID-19, ki je prišel v hišo.

Nisem si nikdar mislil, da bom kaj takega dočakal, da bom ostal brez pomoči standardnega negovalnega osebja in povsem odvisen od direktorice, fizioterapevtke, delovne terapevtke, natakaric, vodje prehrane ter še nekaterih zaposlenih pri prehranjevanju in dežurnega tehnika pri toaleti in vstajanju v zaprtem sistemu, kjer mi ne sme priti oz. ne more pomagati nihče od zunaj. Protokol je zelo strog. Osebje se trudi po najboljših močeh, kapo jim dol, ne upam si pomisliti kaj bo, v primeru izpada večjega števila zaposlenih. Do sedaj sem imel več sreče kot pameti, zadnje čase sem se modro držal bolj zase, k sreči sem bil negativen, mnogi sostanovalci žal ne. K sreči ima večina blage simptome. Sreča v nesreči pri nezmožnosti premikanja rok je, da sam ne morem vnesti nič v ustno ali nosno votlino, oči, lahko pa mi drugi, če se ne bi držali protokola oz. bi bili malomarni. Vsak dan igramo rusko ruleto. Žal mi je dobrodušnega gospoda, ki je preminil v bolnici, v resnici so ga po drugem odpustu zaradi drugih težav poslali nazaj v dom in šele nato kasneje sporočili, da je pozitiven. Ko je bilo že prepozno. Res neodgovorno od bolnice. Svojcem oziroma hčerkama in njunima družinama izrekam sožalje. Čeprav je v domu vse organizirano z obilo nujne improvizacije kateri se je treba prilagajati, me je strah t.i. rdeče cone, ki bi bila zame pogubna kot morebitna hospitalizacija v bolnici.

V imenu javnega zdravja je dovoljeno vse, tudi pozitivna diskriminacija oz. sprejemljivo kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Tudi mnogi zaposleni so v hudi osebni dilemi in stiski kako morajo delati z ljudmi. Tega še zlepa ne bo konec in v 2021 upam, da pobegnem od tod, seveda moram najprej preživeti in si ustvariti pogoje za preselitev oz. za neodvisno življenje. Od totalne depre v prvih dneh, sem prešel v pozitivno borbeno razpoloženje oz. se bom boril zase in za sostanovalce ter tudi zaposlene, do konca, ne glede na žrtve in kako bo. Vsi smo v isti godlji! Zaradi moje specifike sem še posebej ranljiv. Biti zaprt in fizično odvisen samo od osebja že skoraj celo leto z nekaj pavze je grozljivo. Vsem svojcem, ki imate svoje radi, obnašajte se odgovorno in ne ravnajte nepremišljeno ter živite maksimalno preventivno tudi, ko in, če se kdaj zadeve sploh umirijo. Vsakega svojca razumem, da si želi do svojega starša ali partnerja oz. sorodnika v domu, a zadeve so postale skrajno resne in zapletene. Zato ne razumem tistih, ki lahkomiselno z nepremišljenim obnašanjem in ravnanjem ogrožajo svoje starše, zaposlene in celo sebe s kršenjem pravil in izogibanjem preventivnih ukrepov.

Vrag je odnesel šalo in gre preklemansko zares, pravzaprav gre za vsakdanji boj na življenje in smrt.Toplo priporočam vsem svojcem, da se gredo testirati in boste tako pomirjeni sami s seboj brez pomisleka tveganja, da ste koga ogrozili. V teh izjemno težkih razmerah za Fužinski dom starejših občanov zaradi vnešenega virusa COVID-19 v hišo in obolelih 40 stanovalcih ter 7 zaposlenih na dan 9.11.2020 in prizadevanjih vseh zaposlenih za zajezitev širitve virusa, kot stanovalec pozivam vse ljudi dobre volje, da se ob vseh zaščitnih ukrepih in dokazilu, da ste testirani kot negativni, odzovete kot prostovoljci na pomoč "Fužinskim sončkom", zadnja št. revije Naša Žena. Tu mislim predvsem na študente in dijake zdravstvene smeri, ki premorejo empatijo do starejših ljudi, za pomoč pri negi ter vse druge, ki so se nekoč tu kalili in končali na različnih delovnih mestih širom naše domovine. Seveda pa mislim tudi na vse druge ljudi dobre volje, ki bi lahko priskočili na pomoč pri mnogih pomožnih opravilih.

V primeru, da se odločite za pomoč kontaktirajte direktorico doma ali vodjo ZNE, na uradne številke doma (centrala: 01 5874 600) ali na mail Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate., hvaležen vnaprej vsakomur.

Rafael Zupančič

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži