- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 783
Kako bi lahko še bolj sebi pel kot v tihoti notranjega sveta,
ki prekaša zunajtelesno odsevnost,
ali kaj bi bilo bolj zrcalno kot zrcalo, ki gleda zrcalo,
ko pritisk strmenja naredi razpoke, iz katerih teče vezivo,
besede, emocije, ki gladijo površino in zaobjamejo svet.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 1229
Pred časom sem srečal Evo ... z napako. Kako to vem? Tako se mi je predstavila in suvereno ponosno stala za stavki svojih besed, na papirju. Vsa ranljivo človeška, z vsemi drobnimi problemi in manami. Torej mora biti Eva z napako, saj sem tudi jaz samo le potomec Adama. Tistega Adama, ki ga je premagalo jabolko skušnjave in je strastno ugriznil vanj.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 794
Kako lépo je življenje:
tudi zdaj, ko listje izgublja toploto
in njega slike izumirajoče,
razblinjene v gledanju prehodnosti jeseni,
ponovne smrti.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 984
Nekaj paragrafov iz nastajajoče knjige Nočno sonce
Zlata sredina. – Kaj bi branil tistemu, ki se povzdigne na oblak, ali do atmosfere, z budnim očesom, ki opazuje vrvež, akcijo in reakcijo, vseprisotno prepletanje, nepretrgano povezanost dogajanja na Zemlji, in mu pogled iz absolutne perspektive dopušča vedeti, da je »vse« tako, kot je, tako kot mora biti. Spoznanje, da je zatikanje v relativnost stvari zgolj dolg in težko prehoden hodnik, je hvalevredno, a kaj je tisto, kar hrani človeka, ga prebuja in potiska naprej po lestvi samozavedanja, samospoznanja, kaj mu dviguje zavest in ali ni to njegov smoter, večno dejanje, cilj? Mar ne bi bil na tem mestu potreben mediator, sodnik, ki se za razsodbo poslužuje orodja »moč paradoksa«, s katerim usmerja kritično misel in s tem spodbuja razvoj, rast, razkrivanje, in s strogo ponižnostjo spodbuja živeti, med individualizmom in celoto?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 878
Paragraf iz nastajajoče knjige Nočno sonce.
Politika je kurba. – O politiki ne nameravam pisati. Lahko pojasnim le to, da sem
do njene ideologije naravnan ekstremno apolitično, morda celo dionizično. Ponudim lahko
zgolj Jungov refleks ali temeljni instinkt, ki postavi politiko v pozicijo bipolarnosti -
sistemsko kot tudi psihološko. Ne mogel bi mimo intuitivnega impulza, da nekaj,
kar se na takšni ravni socializacije proglasi za »levo« ali za »desno«, občutim kot
razkol, razdvojenost, ki ima srž v zakoreninjenosti, zapadlosti človekovih psihičnih
dejavnikov, ki se potemtakem udejanjijo v takšnih ali drugačnih ideologijah. Politika
kot taka, kateri gonilo je individualna preferenca, smoter, težnja, ki družbo razdvaja,
potrebuje izkopavanje kosti in korenin - lokalizacijo v sferi psihološkega udejstvovanja
in poenotenja, da bi sploh lahko služila kot orodje dobrohotnosti. Smoter politike ali njen
približek idealu, ki na takšni ravni to nujno potrebuje, vidim v povezavi s Kantovim
kategoričnim imperativom, ki bi ideologijo politike postavil pod luč višje morale in
etike - nedotaknjene za omadeževano roko človeka.
Luka Višnikar
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 1921
Bosa jata. Prezebla. S težkimi krili
plapola v zrak, ki meglo mu vpihava,
v ironiji preletava brezmejno nebo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 917
Česa vse se dotakne človek, kaj vse spozna,
pobere na poti v globini koprnečega srca,
ali kot introvertirana semena proti višavju,
ki v maternici črne zemlje izgovarjajo prve
besede, za trdne postave dreves,
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 881
Mestni lokal.
Sopara se počasi ohlaja v zasenčenosti.
Vesel sem, da sem lahko ostal le stol
ali na novo pobrisana miza,
kot senčnik ali kava v mirovanju –
ne da bi moral izgovarjati besede,
ali da bi moral sodelovati pri
vsakodnevnemu zlaganju zlogov,
besednih zvez in samoumevnih
stavkov.
Zamaknjen v topel veter, v štetje
mimovozečih avtomobilov – ne da
bi vedel, kolikšen je njihov seštevek,
ali pa kot mimoidoči maček,
ki je legel v senci hladne trave,
v brezimenskem strmenju in goli
radovednosti, iz katere opazuje in
mu to dejanje zadošča;
kar mu na uhlje prinesejo zračni
tokovi, je zanj nezemeljsko;
kar se nam izliva iz ust in kar
gradimo po praznini za oblikovanje.
Luka Višnikar
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 911
Tu sta zvestoba in mir. Tu, med
ohlajajočimi sencami akacijevega objema.
Junij s polno paro uteleša,
kar preletava v zraku že od zadnje zime.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 982
Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,
srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.
Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,
si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,
ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami
že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno
stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži
do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,
okoliškega grmičevja, spominov in vabljive
brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.
V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,
ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,
ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno
črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino
neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja
prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v
mehkem pozibavanju narave.