Moj prijatelj živi v zadnjem nadstropju bloka,
in vedno, ko me povabi na obisk, na balkonu
močno pripeka sonce, kar je dobra spodbuda
in skladnost za pogovor, ki ožarja zatemnjenost
in hitrost, v katero se je zataknil svet..
Zemlja, zelena krasota, s soncem porasla,
sence gozda, kot mistika hladna, ožgane
ude mirijo, polja maternice hitijo v zenit,
njihova mlada semena, kaj čutiti morajo,
ko zrak se razpira in roko iztega, čudesa
Ljubim vas, polnovredne besede,
ko vlak me preseda skoz' mesta
in 'z neba na glavi pristajate,
pronicate v lase, oči prižigate,
Noč je. Travnik. Druščina dreves ustvarja
čarno prisotnost. Odložil sem telo na
lesenem ležalniku in se vdal padajočim
sanjam, ki rastejo iz brstečih popkov.
Zračni pritisk počasi terja njihovo ujetost.
Nerazpoznavno jo kujejo v sebi, kot balon
moči, privezan na obtežena ramena. Hodijo v
prebodenosti svetih trnjev. Tako v potuhnjenosti,
Če bi lahko upodobil pomlad in
iz nje izpil esenco njene rumenosti,
petje ozelenelih vrhov, poplesavanje
ptičjega leta in šelestenje srca, ki ga
veter sprehaja v topli vseprisotnosti,
bi to utekočinil v eliksir najslajšega
prebujenja.
Naključnost nas je zbrala na kupu.
Kot jato ptic, željnih besed,
svetlih obrazov,
ki so se izlivali na obloženo mizo.
Razklano nebo. Esenca svetlobe bode v telo.
Razkorak med hotenjem in med tistim, kar ti
prinese bolečo izpolnitev. Napni oči. Prepusti
celotnosti njen prav. Kako lepa je ta bolečina,
ki v njej stojiš. Na robu med sprejemanjem in
begom. Kako ovrednoti vrednost težkih oblakov,
Koliko različnih plovcev in skritih vab čaka v jezeru,
za kanček ljubezni, ki bi morala biti jezero sama zase.
Oči, ki so si zahrbtne in srce z utripom zavaja, da dobil
bi to svoje poživilo. Tako potem vodi v opustošenje z
Oh, zamolkle besede,
razlite iz težkih oblakov,
tako lepo ujete v razprto pajčevino,
bohotne nad kokonom bliskavega sadovnjaka.