Smo na potapljajoči ladji, kot že ptički in črički družno žvrgolijo. Bančna, gospodarska in celo državna plovila nemirno plujejo in se potapljajo. Evrokrati, »amerokrati«, »aziokrati« in kar jih še je, pa dnevno zajemajo vodo in jo panično zlivajo čez palubo. A večine med nami ni na teh plovilih. Večina med nami zgolj stoji na robu pristanišča in dobiva slano vodo v obraz. Tehnokrati pa obljubljajo, da bo ladja vsak čas lepo splula, če nas bodo le dovolj popljuskali.

Spoštovani g. Andrej Vizjak

ostro zavračam vaš izgovor, da ste držali besedo, niste jo! Še več, trdim, da ste naredil grd trik, da izpadete razumevajoč minister, v bistvu ste pa že na srečanju z go. Pečarič vedeli, da boste isto (že prej spisano) negativno mnenje poslali v potrditev na Vlado. Prepričana sem tudi, da ga je pripravil g. Cveto Uršič, bivši direktor Direktorata za invalide in večletni hlapec Borisa Šuštaršiča. Sedanja direktorica Direktorata za invalide ga. Dragica Bac je bila v tistem času odsotna. Oba direktorja (Dominkuša in Bacovo) ste zgolj izrabili za sestanek s predstavniki YHD, da bi pokazali, da je srečanje potekajo na najvišji strokovni ravni. Uporabili ste njuno strokovnost, ki pa jo v mnenju sploh nista mogla izraziti, saj je bilo to napisano že veliko prej in vsebina le-tega sama zase govori o skropocalu.

Zakaj bi nekdo naredil dokumentarni film, ki smo si ga pred nedavnim ogledali in bili nad njim navdušeni? Kaj je želel avtor povedati z svojim delom, Glorija kurb, je bilo vprašanje, s katerim se je nekdo naslovil name. Sprva je vprašanje v meni vzbudilo zadrego, saj mi je bil odgovor popolnoma neznan, oziroma o tem nisem razmišljala.

Slovenska človekoljubna organizacija Hope in Ustanova Toma Križnarja sta tik pred največjim dežjem uspeli spraviti v provinco Modri Nil in Nubske gore v Sudanu novo pošiljko kamer za dokumentiranje skrite vojne.

V vojnih conah okoli še vedno nedefinirane meje med novo državo Južni Sudan in tem kar je ostalo do starega Sudana, preži zdaj že več kot 600 kamer, ki skupaj s prenosnimi računalniki in satelitski modemi afriškim staroselcem pomagajo nadomestiti skoraj popolno odsotnost svetovnih medije in profesionalnih opazovalcev mednarodne skupnosti.

Kapitalisti imajo kapital, čast in oblast.

Ljudstvu dajte vsaj vojsko, policijo in sodišča.

Obraz ima zatečen. Izpod povojev s katerimi ima obvezano glavo kaplja kri. Oči so odsotne – neznosno ga mora boleti. Spači se vsakič, ko kolo landroverja udari ob skalo ali jamo na kolovozu.Komrad na sedežu nasproti ga z obema rokama prime za remena. Tako ga skuša loviti, da ne bi omahnil.

Zgodba o Sidarti je prigoda o iskalcu resnice. Princ, ki živi na dvoru, obkrožen s srečnimi, zdravimi in mladimi ljudmi, občuti hrepenenje. Kam ga bo pripeljalo, čemu ga muči in mu drobi kristale sreče po katerih hodi? Blišč dvora, okusno in mamljivo obložene mize, glasba, ki boža srce, borilne veščine, namenjene le vzbujanju teka in ne resničnemu boju, lebdenje v objemu podarjene ljubezni - vse to ne potolaži njegovega duha. Mora obstajati še kaj na tem svetu za kar je vredno živeti, si misli zdaj že na pol zrel mož pri tridesetih.

na osnovi:

  • TEMELJNE USTAVNE LISTINE O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE z dne 25. junija 1991;
  • USTAVNEGA ZAKONA ZA IZVEDBO TEMELJNE USTAVNE LISTINE O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE z dne 25 junija 1991;
  • ZAKONA O RATIFIKACIJI SPORAZUMA O VPRAŠANJIH NASLEDSTVA (MSVN),
    z dne 12. junija 2002,
  • AKTOV O NOTIFIKACIJI NASLEDSTVA z dne 1. julija 1992 in z dne 13. novembra 1992;
  • ZAKONA O RATIFIKACIJI DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU DRŽAV GLEDE DRŽAVNEGA PREMOŽENJA, ARHIVOV IN DOLGOV (MDKND) z dne 21. junija 2002;
  • in drugih sprejetih dokumentov s strani R Slovenije,

REFLEKSIJA OB VELIKONOČNIH PRAZNIKIH

Bistvo obhajanja praznikov je ozaveščanje efektov/principov dogodkov, ki so se v neki preteklosti zgodili in pustili pečat v človeškem življenju in ki se ob takih trenutkih vedno znova poustvarjajo. Tako sem (na Veliki četrtek – dan, ki je prej) razmišljal o pomenu dveh izstopajočih krščanskih praznikih, t.j. Božiču, kot utelešenju božanskega principa v človeško materialno telo – princip kreacije, in posledične transformacije umrlega, minljivega človeškega telesa v večno »kristično« (ne vem, kako naj to drugače poimenujem) telo – princip evolucije. Seveda, gre za osebno refleksijo, ki ima z dejanskim stanjem lahko neko povezavo ali pa tudi ne.

Labor, delo, je bilo človeku vsiljeno. Že takoj po izgonu iz raja. Nekatera afriška ljudstva še danes delajo le toliko kot je nujno potrebno za vsakdanje preživetje. Razviti zahod z Evropo v kup svoj napredek in bogastvo dolgujeta delavcem vseh profilov, ki morajo delati za svoje preživetje in za ugodje lastnikov kapitala. Temu se lepše reče »dodana vrednost« le da se je ta dodana vrednost razbohotila do te mere, da je vase posesala še tisti nujni preživitveni delež delavčeve mezde. Sodobni kapitalisti imajo o sebi globoko humano mnenje in si niti za ceno enega sivega lasu ne želijo nositi nalepko »pijavk in krvosesov«.