V pričakovanju kaj bo sledilo,

kje naj bi se zataknilo,

zakaj krivce bomo spet iskali,

komu naše novce dali.

Vsak pri sebi naj razčisti,

se bo cepil ali ne,

bom potem še vedno isti?

Sprašujem se.

Sosedje nam na tiho,

čisto nežno,

morje kradejo!



Dnevi, ki so za mano in pred mano so postali negotovi ter neskončno dolgi. Ko ima hudič mlade se vse hudo običajno nabere na kup. V času brez računalnika, zaprt, sem izgubil občutek za časovno orientacijo in dogajanje v Sloveniji in po svetu. No malo za šalo, k sreči to ni lastnost za COVID-19. Čeprav živimo vsi v eni zgradbi se zdi, kot, da smo raztreščeni po širnem planetu in komuniciramo le še po telefonu, mailu ali socialnih družabnih spletnih omrežjih kot je fb. Šele sedaj vidim kako smo se ljudje navlekli tehnologije kot droge, saj, če bi čez noč ukinili pametne telefone, bi bili vsi sploh pa mladi popolnoma izgubljeni. No pa sem tu nazaj po zaslugi Matjaža, ki mi je odstopil rabljeni računalnik in Grege, ki mi je rešil stare podatke ter Mateja, ki je priklopil kable. Hvala vsem trem. Razmere so izredne zaradi COVID-19, ki je prišel v hišo.

Glasno trobilo,

vsem v svarilo,

rad v naprej vse napove,

se s svojo ženo postavlja,

kdor ni zanj mu gre med zobe.

Včasih veliko nas je bilo,

na koncertu skupaj sto in sto,

včasih v družbi vsi smo iz ene steklenice pili,

včasih jedli le z rokami,

brez pribora,

iz zemlje izruvali,

v hlače obrisali,

jedli ribe hranjene s kostno moko,

in rasli gor s trdo roko.


Kako naj razumem nekoga vrnitev nazaj na položaj,

s katerega so ga že odstavili,

ga vrgli skozi vrata,

odprta na stežaj.

Da takega pa res nikdar več ne,

a sedaj ravno to dogaja se!

Korupcija in spletke so močne,

v koritu pa same dobrote sočne,

in prav te dobrote bodo le za njih same,

za ostale pa kar ostane,

a ostane bore malo,

in za tisto malo,

mnogo se jih bo potegovalo.

Žal o kom in zakaj in kako,

ne gre izgubljati besed,

je pa takih dovolj povsod,

koruptivno in gnilo je to.



Mi pa spet križem rok bomo stali,

se malo hudovali,

čez čas na to pozabili,

čez čas pa spet po glavi od iste, istega dobili.

Uroš Sedej-Eli



Ljudje stradajo,

povsod,

tudi pri nas obstajajo.

Meja naša ostaja srčna rana,

a za prmej krvav duš kockasti,

ne damo vam Terana,

ne damo vam Terana!

Čeprav sem soavtor knjig Prevarani sokoli in Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, sem dokaj nezainteresirano spremljal časopisno polemiko v Dnevnikovem Objektivu. Kot mi je znanec že ob izidu knjige Prevarani sokoli napovedal, bo sledil molk in popolna ignoranca izida knjige v vodilnih medijih in to se je tudi zgodilo. Po izidu knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, natančneje po intervjuju prof. dr. Ivana Čuka na prvem programu slovenske nacionalne televizije pa so zabrneli telefoni in po znanem scenariju se je pričelo orkestrirano diskreditiranje njegove osebnosti in preko tega tudi knjige. Imel sem občutek, da je bil iz stekleničke ponovno spuščen duh polkovnika Marka, nekdanjega člana Sokola 1 Tabor in kasneje polkovnika UDB-e in še kaj. Pomenljivo je, da doc. dr. Tomaž Pavlin, kot univerzitetni učitelj in zgodovinar, v dveh letih ni čutil potrebe napisati znanstvene recenzije knjige Prevarani sokoli, zakaj vendar pa bi to znal pojasniti le on sam. Kot kažejo dogodki, pa je začutil notranjo potrebo ali pa dolžnost, da se s pripisom »sokolski partizanski pozdrav« javnosti prikaže kot ortodoksen komunistični vernik ter v časopisni polemiki s pomočjo »razburjene in užaljene športne javnosti« rokohitrsko obračuna s fakultetnim kolegom in njegovo znanstveno monografijo. Ni kaj, vredno univerzitetnega učitelja, ki je še vedno prepričan, da je zaposlen na Univerzi Edvarda Kardelja. Ta občutek mu verjetno daje zbornik izdan ob 100 letnici Univerze v Ljubljani.