Kot majhna deklica, sem imela povsem običajen otroški odnos do invalidov. Izjemno so me privlačili in burili mojo domišljijo, po drugi strani pa me je v njihovi bližina popadla groza, v nekaterih primerih celo gnus. K temu je verjetno pripomogla vzgoja, ki je bila takrat v veljavi. Verjamem, da je prepogosto še zdaj. Če smo recimo na cesti naleteli na koga v vozičku, mi je odrasli, ki me je spremljal, zaril kremplje v roko in sikal: »Stran glej! Nikoli ne smeš gledat v invalida, to se ne sme!«

V zadnjih dneh smo lahko priča pozivom RKC, s katerimi nagovarja vernike z eksplicitnimi navodili, kako glasovati na referendumu o družinskem zakoniku. Prizadevanja so silna, vsekakor jim ne manjka strasti in gorečnosti. Žal ne moremo enako trditi tudi glede njihove umnosti, etičnosti, logične konsistence ter relevantnosti za konkretne pravne probleme, o katerih bomo odločali na referendumu.