Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Stephen Hawking ni kdor koli; je ugleden britanski fizik, astrofizik, matematik in kozmolog. Navkljub amiotrofični lateralni sklerozi, ki ga je skoraj povsem ohromila, je zdaj petinsedemdesetletni Hawking že postal znanstvena legenda. A Hawking ne piše - s pomočjo sintetizatorja govora in drugih pripomočkov - samo o fiziki, matematiki in astrofiziki, temveč tudi o družbi, v kateri živimo. V britanskem časopisu Guardian je lani decembra izšel njegov članek z naslovom To je najnevarnejši čas za naš planet (This is the most dangerous time for our planet; citirano besedilo iz članka je zapisano v ležeči pisavi).

Ko govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), si najprej velja ogledati nekaj podatkov. Na svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi zaradi vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino oziroma s pomanjkanjem osnovnih dobrin; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi. Po drugi strani pa v svetu, kjer nas zdaj živi 7,5 milijarde, pridelamo hrane za 10 milijard ljudi, hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma med 1,2 in 2 milijarde ton.

Poznamo različne skupine najmočnejših držav; od skupine G7, G8 do G20. Črka G pomeni group oziroma skupino, številka pa število držav v tej skupini (npr. Group of Eight oziroma G8). V vsakem primeru ta skupina predstavlja skupino najmočnejših svetovnih držav, predvsem v gospodarskem smislu, kar pa je vedno povezano tudi s politično in vojaško močjo. Na nek način črka G simbolizira Globalizacijo po meri teh držav - najmočnejših in najagresivnejših, ki ustvarjajo “svet po svoji podobi”.

Čeprav so nas številni politiki, ekonomisti in gospodarstveniki dolgo časa “farbali”, da je gromozanska investicija v TEŠ 6 ekonomična, okoljsko upravičena in vzdržna, nam bodo zdaj najverjetneje obesili 1 evro mesečnega plačila na položnicah za elektriko (Evro davka na položnicah za preplačano naložbo v TEŠ 6). S tem bomo državljani, ki pri tej odločitvi nismo imeli prav nobene besede, neposredno plačevali za morebitno korupcijo in, kar je nesporno dejstvo, za umazano energijo; pa še za človeško neumnost zraven.

Z inavguracijo novega ameriškega predsednika Trumpa smo tudi formalno dosegli vrhunec dobe komercializacije. Tržne sile, ki so si popolnoma pokorile ekonomski sistem, so zdaj tudi uradno “v zakonu” s politiko. To je izjemno nevarna situacija, saj tržni - komercialni odnosi zdaj popolnoma obvladujejo vse ključne družbene sisteme.

Človekove pravice vse bolj postajajo nebodigatreba. Politiki se do njih obnašajo kot se jim zdi: enkrat se nanje sklicujejo, drugič jih mirno povozijo, tretjič se z njimi igrajo politično trgovino. Vendar ne gre tako, človekove pravice so velik civilizacijski dosežek in z njimi ni mogoče ravnati “kot svinja z mehom”.

Pred nekaj dnevi je ameriški borzni indeks Dow Jones prebil novo “magično mejo” 20.000 točk. Od marca 2009 (ko je znašal 6440 točk) se je vrednost indeksa več kot potrojila. Kako je mogoče, da smo še vedno v krizi, da večina ljudi živi vedno slabše, borze pa dobesedno cvetijo in se kopljejo v denarju? Hkrati pa vemo, da se je neenakost povečala do rekordnih ravni, tako da ima 8 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva, kot najrevnejša polovica človeštva (3,6 milijarde ljudi).

Pred časom me je antropologinja, pesnica, publicistka in aktivistka Miša Gams prosila za intervju, ki naj bi bil objavljen v reviji Zarja. Intervju ni bil objavljen, zato ga z avtoričinim privoljenjem objavljam na tem mestu.

Mnogi veliki ljudje so bili za časa življenja skorajda neopaženi, nekateri zasmehovani, nerazumljeni in celo preganjani ali ubiti. Mnogi ljudje, ki so zase mislili, da so veliki, in so se tako tudi obnašali, pa so preprosto poniknili v zgodovinskem času.

Premagovanje revščine ni dejanje dobrodelnosti, temveč pravičnosti. Revščina, prav tako kot suženjstvo in apartheid, ni nekaj naravnega. Je delo človeka in premagajo jo lahko samo dejanja ljudi. Včasih so velika dejanja namenjena določeni generaciji. VI ste lahko ta velika generacija. Naj se vaša veličina razcveti. (Nelson Mandela, 2005)