Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

V času, ko nas mediji dobesedno zasipavajo z božično glasbo, filmi in predvsem reklamami za neverjetno ugodne božične nakupe, si velja ponovno prebrati publikacijo Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz. Pravi pomen božiča zagotovo ni v množici daril in bogato obloženih mizah. Vendar, pravi Mesbahi, praznovanje božiča ni zločin, zato se brez obsojanja in z vso ponižnostjo poglobimo vase. Poskušajmo se zavedati, kaj počnemo, in prepoznati dejstvo, da vsi skupaj predstavljamo sistem, ki ga tako preziramo, da mi prispevamo k sistemu, ki nas podjarmlja, navkljub temu pa ne želimo videti svoje vloge, ki jo igramo pri ustvarjanju tega rakavega družbenega reda. Skupaj opazujmo soodvisnost vsega dogajanja v svetu in se vprašajmo, ali lahko drugače, resnično ljubeče, praznujemo božič.

"Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah", je Marxova misel. Takoj, ko jo zapišemo, tvegamo, da nas bralec proglasi za marksista, socialista ali komunista. Vendar se s tem ne nameravamo ukvarjati. Ideologije običajno hitro razvnamejo vroče glave oziroma najnižje človeške strasti. Takoj se pojavi pravi arzenal žaljivk in zgodovinski spomin se razpotegne vsaj do 2. svetovne vojne, če ne še dlje. Nas pa to ne zanima. S treznim razumom bomo razmislili o zgornjih besedah.

Ekonomski sistem je v globalnem smislu izjemno uspešen! Morda se s to trditvijo danes strinja le malokdo. Vse bolj uničeno okolje, milijone brezposelnih in obsežna revščina zagotovo govorijo proti zgornji trditvi. Pa vendarle; proizvodnja dobrin danes ne zgolj zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ampak jih celo presega. Imamo neverjetno učinkovite proizvodne, transportne in komunikacijske tehnologije; super računalnike, robote, itd. V čem je potem problem?

Imam srečo. Imam sredstva in možnosti, da občasno lahko potujem. Tudi v bolj oddaljene kraje. In več krajev ko obiščem, več ljudi ko spoznam, bolj se v meni utrjuje prepričanje, da smo si v svojem bistvu vsi ljudje enaki. Imamo enake potrebe in podobne želje, ne glede na to kako različni smo po videzu, jeziku, kulturi, religiji, prepričanjih, itd.

Za mnoge je beseda ekonomija sinonim za pokvarjenost, pohlep in sebičnost; za nerazumljivo in pogosto skrivnostno delovanje mogočnih finančnih institucij, kot so na primer banke; za nerazumljivo znanost, ki jo razumejo le redki; za izkoriščanje ljudi in okolja in tako naprej. In imajo prav.

Začelo se je dobro. Tako imenovane kriptovalute so obetale nekaj velikega, skorajda revolucijo na področju denarja. S kriptovalutami naj bi denarno oblast iztrgali iz rok vsemogočnih centralnih bank in jo dali v roke ljudem. Kot nekakšna demokratizacija denarja. Trenutno so kriptovalute predvsem špekulativni žetoni, kriptobalon pa že kmalu lahko poči. In gospodje bankirji bodo rekli: običajnim ljudem pač ni mogoče zaupati nadzora nad denarjem, to znamo samo mi.

Nekateri upajo na raj po smrti, drugi si ga ustvarijo že na Zemlji. Pomembneži vseh vrst – politiki, podjetniki, glasbeniki, igralci, plemiči – ne tvegajo. Zakaj čakati, če pa je raj lahko že tukaj in zdaj. Vendar se je potrebno malo potruditi. Tukaj na Zemlji, ki mnogim še vedno ne more ponuditi ničesar razen krvi, naporov, solz in potu, kot je tik pred vstopom v vojno Britancem obljubil njihov premier Churchill, morajo najbogatejši svoje bogastvo obraniti pred grabežljivimi davkarji. Zato ga po zapletenih poteh skrijejo v tako imenovanih davčnih oazah, kot razkrivajo nedavno objavljeni rajski dokumenti.

Za velikimi politiki ostanejo velike zgodbe ali vsaj velike misli, ki navdihujejo in spodbujajo ljudi. Eden najbolj znanih citatov ameriškega predsednika Johna F. Kennedya je: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti. Znameniti nemški kancler Willy Brandt, ustanovitelj tako imenovane Brandtove komisije, ki je pripravila konkretne predloge za premostitev velikih razlik med državami Severa in Juga, je dejal: Iz moralnega vidika ni razlike med tem, ali je posameznik ubit v vojni ali obsojen na lakoto zaradi brezbrižnosti drugih ljudi. Nelson Mandela pa je dejal, da nikjer ni enostavnih poti, ki vodijo v svobodo.

V sodobnem izobraževalnem sistemu se za osebe s posebnimi potrebami (dejansko gre za neustrezen pojem, bolj primerno je govoriti o hendikepiranih ali še bolje o različnosti) pripravi individualizirani načrt izobraževanja. To pomeni, da vsakomur prilagodimo vzgojno-izobraževalni proces (različno trajanje izobraževanja, različni načini ocenjevanja, različne fizične in druge prilagoditve, terapije, itd.). Ko pa ti mladi ljudje zapustijo izobraževalni proces, se nenadoma od njih pričakuje, da bodo vstopili normalno družbeno okolje in normalno delovno okolje.

Pred 30 leti, 19. oktobra 1987, je na tako imenovani črni ponedeljek ameriški borzni indeks Dow Jones zabeležil rekordni padec, samo v enem dnevu je izgubil več kot 22 odstotkov. Tudi borzni zlom z najbolj daljnosežnimi posledicami, leta 1929, se je začel v istem mesecu in sicer 24. oktobra, takrat je bilo govora o črnem četrtku. Še dlje v zgodovini lahko najdemo še en dramatični oktobrski borzni zlom in sicer leta 1907. Letos pa borzni indeksi v oktobru podirajo zgodovinske višinske rekorde. Od višine se zvrti.