Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Kaj zares pomeni inkluzivna ali vključujoča ekonomija? Pomeni biti polnopravno vključen v ekonomsko življenje družbe. Ekonomsko življenje družbe pa ima opraviti z našimi osnovnimi ekonomskimi pravicami, ki so hkrati tudi človekove pravice. Splošna deklaracija človekovih pravic že od leta 1948 vsakomur jamči te pravice, in sicer pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo; prav tako ima vsakdo kdor dela, pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva (23. člen). 24. člen pa vsakomur zagotavlja pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.

Vse več ekonomistov in politikov ugotavlja, da se kriza, ki se je začela leta 2008, končuje. Ekonomski kazalniki temu res pritrjujejo: gospodarska rast spet dosega nekajodstotne rasti, veliko podjetij in bank ima visoke dobičke, potrošnja se povečuje, celo brezposelnost se zmanjšuje; tudi obeti za naprej so dobri (glejte npr. napovedi UMAR-ja, EIPF). Iz tega vidika res izgleda, da se nam obetajo svetlejši časi. Pa se nam res?

Kvinoja, avokado, mandlji, nepredelani kakav, kokos, soja spadajo v tako imenovano skupino super hrane oziroma super živil (superfoods). Ta živila vsebujejo nekatere za telo izjemno koristne snovi in so prave zvezde med guruji zdrave prehrane, kot sta na primer Gwyneth Paltrow in Ella Mills. Vendar vse le ni tako lepo, kot se zdi, kajti povečano povpraševanje po teh prehranskih proizvodih povzroča veliko okoljsko škodo. A ne gre samo za to: medtem, ko vsega (pre)siti Zahodnjaki iščemo najboljšo hrane zase, sploh ne opazimo, da milijone ljudi uživa ne samo zelo nekakovostno hrano, temveč pogosto sploh nikakršne.

V novem vzgojno-izobraževalnem redu, ki se kaže, je vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji. (Christian Laval: Šola ni podjetje, 2005)

Priznam, naslov je morda malo pretiran. Morda pa tudi ne. Kot mesečniki, korak za korakom, hodimo proti prepadu. Prepad je vojna. Lahko tudi jedrska. Po vseh grozotah, ki jih je človeštvo že preživelo, se ponovno vračamo v čas, ko vse glasneje zvenijo bobni vojne. Smo res pozabili, kakšne grozote prinašajo vojne.

Pred kratkim smo v medijih lahko prebrali naslednjo novico: "Manekenka Chrissy Teigen, žena pevca Johna Legenda, veliko časa preživi na družbenih omrežjih. Ko je brskala po Twitterju, je opazila, da neko dekle želi končati šolo, a za šolanje nima denarja. In Chrissy se je odločila, da ji bo plačala celotno šolanje" (24ur). Neki manekenki (priznam, da sem prvič slišal zanjo, prav tako tudi za njenega moža) je bilo malo dolgčas in je malo brskala po Twitterju, našla je "ubogo" dekle in sklenila, da bo malo dobrodelna. Kar je prav tako dobro za njene medijske rejtinge.

V zadnjem času se v medijih vse pogosteje pojavlja pojem ekonomija delitve (ang. sharing economy). Še zlasti je bilo o tej temi veliko govora jeseni 2016, ko je ameriško podjetje Uber, ki posameznikom omogoča opravljanje taksi službe s svojimi vozili, napovedalo svoj prihod v Slovenijo. Ekonomija delitve se v medijih pojavlja tudi v povezavi s prav tako ameriškim podjetjem oziroma storitvijo oddaje in najema stanovanj Airbnb.

Julija 2016 je v britanskem časopisu The Guardian izšel članek, s katerim se ne bi mogli bolj strinjati in je seveda še vedno več kot aktualen. Jason Hickel je v članku z naslovom Čista energija nas ne more rešiti - samo nov ekonomski sistem nas lahko (Clean energy won’t save us – only a new economic system can) uvodoma izpostavil rekordne temperature, ki jih doživljamo skorajda vsak mesec in posledične ekstremne vremenske pojave.

Čeprav v naslovu govorimo o reki, moramo zgodbo začeti s korporacijami. Dejstvo je, da korporacije (pri nas govorimo o večjih gospodarskih družbah ali podjetjih) niso individualna človeška bitja, v pravnem smislu pa so osebe in ko takšne imajo skorajda identične pravice in odgovornosti, kot osebe iz “mesa in krvi”. Korporacije lahko celo uveljavljajo človekove pravice v odnosu do posameznikov in držav (Wikipedia).

Danes je v “obtoku” mnogo izrazov za globalno prevladujoči ekonomski sistem - kapitalizem, turbokapitalizem, hiperkapitalizem, neoliberalizem itd. - a noben med njimi zares ne zajame njegovega bistva. Najbolj pa se približamo pravi “naravi” ekonomskega sistema s pojmom “kazino ekonomija”.