Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Vprašanja so več kot na mestu: kje smo, kam gremo in kako (bomo prišli tja, kamor smo se namenili)? Danes se resno ne ukvarjamo niti z sedanjimi problemi, kaj šele s prihodnjimi. Zdi se kot, da je edini politični in ekonomski program sedanjosti in prihodnosti (še vedno samo) gospodarska rast. Je to res zdravilo za vse probleme tega sveta ali gre zgolj ohranjanje obstoječega stanja, ki koristi le najbogatejšim? Vsekakor pa ne koristi večini Zemljanov in planetarnemu okolju.

V soboto, 15. septembra, bo minilo natanko deset let od stečaja ameriške banke Lehman Brothers, ki označuje uradni začetek ene največjih globalnih finančnih kriz, ki je sprožila veliko gospodarsko, ekonomsko in družbeno krizo. Posledice čutimo še danes. Zelo narobe je verjeti, da je ta kriza rešena, čeprav se navzven morda komu res zdi tako – gospodarska rast se krepi, nezaposlenost se zmanjšuje, potrošniki več trošijo. Vendar je to predvsem posledica ogromnih finančnih injekcij največjih centralnih bank in obsežnega zadolževanja, ne pa kakšnih resnih sprememb, zaradi katerih bi lahko verjeli, da nas ne bo doletela nova, morda še hujša kriza.

Čeprav nova slovenska vlada, s premierjem g. Marjanom Šarcem na čelu, še niti začela ni z delom, se že sooča z močnim odporom oziroma bolje rečeno – s pravimi jurišnimi napadi. Zakaj napadati vlado, ki sploh še ni operativna? Ker je nevarna? Kdo se bori proti kom? Razmislimo.

Večkrat smo že zapisali, a ponovimo še enkrat: pred nami je nov borzni zlom! Morda kdo poreče, da je to zgolj paničarjenje in črnogledost. Natančno napovedati borzni zlom je pravzaprav nekaj nemogočega, lahko pa opozorimo na »znamenja«, ki potrjujejo bližino finančne kataklizme. Stara modrost pravi: »Po toči zvoniti je prepozno.« Pozvonimo dokler je še čas.

»Kot svinja z mehom« pomeni, da z neko stvarjo delamo malomarno, grdo, nemarno. A to običajno ni nekaj posebno hudega, saj stvari pač nimajo občutkov in zavesti. Hujše je tako delati z ljudmi. In tako z drugimi zelo radi počnejo ljudje, ki se dokopljejo do vodstvenih ali drugih višjih položajev v podjetjih, različnih ustanovah ali v družbi na splošno, ki jim niso dorasli. Ker običajno niso preveč sposobni in ustvarjalni, se pogosto lotijo maltretiranja predvsem tistih, ki so resnično kreativni in ki, kot taki, »mislijo s svojo glavo«.

Popotovanja so dobra stvar. Kot vse drugo imajo tudi slabe strani, med njimi je zagotovo na prvem mestu onesnaževanje okolja; vsaj z zdaj prevladujočimi prevoznimi sredstvi. Koristi pa so številne. Popotniki običajno prihajajo iz ekonomsko močnejših držav in pogosto potujejo v ekonomsko šibkejše države ter tako vrnejo vsaj delček denarja, ki ga od tam »izčrpa« globalni ekonomski sistem, ki je prej kolonialni, kot pa svobodno-tržni. A vsaj nekaj je pri potovanjih zagotovo neprecenljivo, in sicer spoznanje, da ljudje, ki jih obiščemo, niso prav nič drugačni od nas samih. Zato nas vsako srečanje, vsak medsebojni stik, vsak pogovor zbliža in utrdi v prepričanju, da je človeštvo eno.

Ljudje razmišljamo v zgodbah in s pripovedovanjem zgodb si skušamo osmisliti svet, pravi Yuval Noah Harari, avtor knjig Sapiens, kratka zgodovina človeštva in Homo Deus, kratka zgodovina jutrišnjega dne, v pogovorni oddaji TED Nationalism vs. globalism: the new political divide. Pravi, da je problem današnjega časa, da smo izgubili svojo zgodbo. Zgodbi, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih, veliko ljudi, tudi na Zahodu, ne verjame več. Ta zgodba, kot pravi Harari, je šla, povedano na kratko, takole: s kombinacijo ekonomske globalizacije in politične liberalizacije, bomo na Zemlji ustvarili raj. In ker ljudje nič več ne verjamejo zgodbi, ne razumejo več, kaj se dogaja, opozarja Harari.

Širši javnosti ime Maitreja ni preveč dobro poznano. Čeprav je o njem veliko znanega, še zlasti na spletnih straneh Share International in Share Slovenija, pa se mediji raje izogibajo poročanju o njem. Pa vendar je prav, da o njem vsaj nekaj vemo, predvsem zaradi naše prihodnosti. Najmanj, kar je treba vedeti je, da je Maitreja svetovni učitelj, ki svojimi nauki človeštvo usmerja stran od današnje samouničevalne poti. Zato je pomembno, da poznamo Maitrejeve prioritete oziroma prednostne naloge. Če jih bomo kot človeška skupnost začeli uresničevati, potem bomo ustvarili svet blaginje in miru, v nasprotnem primeru pa – raje ne pomislite.

Danes velja zmotno prepričanje, da je ekonomska kriza iz leta 2008 rešena. Kako daleč od resnice! Leta 2008 je stari ekonomski sistem – ki je bil utemeljen na gospodarski rasti, tekmovanju, sebičnosti (bogatih držav, bank in podjetij) in potrošništvu (nas, prebivalcev razvitega sveta) – dokončno propadel. Pa vendarle izgleda, kot da je ponovno oživel. Celo več: izgleda bolj uspešen kot prej. Pa vendar je to le velika (finančna) iluzija.

Letos (2018) bomo že 1. avgusta obeležili Dan prekoračenja Zemljinih virov (Earth Overshoot Day). Gre za simboličen prikaz, kako že v prvih sedmih mesecih leta porabimo toliko naravnih virov, kolikor je Zemlja še zmožna prenesti. Z drugimi besedami: planetarno zmožnost samoobnavljanja presegamo kar za 1,7-krat (trošimo za 1,7 Zemlje). Vseh nadaljnjih pet mesecev bomo torej porabljali preveč (v resnici to počnemo vse leto), kar pomeni, da uničujemo našo (in naših otrok) resnično glavnico ali kapital, ki nam omogoča preživetje – planetarne naravne vire.