Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Danes je velik dan, pomemben praznik, kajti danes, 10. decembra 2018, obeležujemo 70-letnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Morali bi imeti veliko državno proslavo in množico manjših, še posebej zato, ker Slovenija letos predseduje Svetu Združenih narodov za človekove pravice, vodilnemu mednarodnemu telesu na področju človekovih pravic. Tako pa bo na ta pomemben dan verjetno zgolj nekaj dogodkov v šolah in v nevladnih organizacijah ter nekaj zapisov v medijih. Zakaj je vendarle prav, da praznujemo mednarodni dan človekovih pravic, še posebej letos, ob okrogli obletnici?

Torek, 29. oktobra 1929, je bil zadnji od štirih dni zloma newyorške borze, ki je sprožil Veliko gospodarsko krizo. Zato so ta dan poimenovali črni torek (Black Tuesday). Tudi današnji torek, 4. decembra 2018, je precej rdeče obarvan, kar pomeni, da so borze v minusu. In to globokem. Najbolj znani borzni indeks na svetu, ameriški Dow Jones, je danes zgubil skorajda 800 indeksnih točk oziroma več kot 3 % vrednosti, kar je precej velik padec.

Ko v teh prazničnih dneh deremo
v od kiča slepeča potrošniška svetišča,
pa naj bo to late night shopping,
zahvalni dan, črni petek, cyber monday;
adventni ali miklavžev sejem,
božično ali novoletno zapravljevanje,
v resnici ne kupujemo daril svojim najbližjim,
da bi jih razveselili in osrečili:

Petek, 25. oktobra 1929, se je v zgodovino vpisal kot eden izmed »črnih« borznih dni v oktobru 1929, ki so sprožili veliko gospodarsko krizo, zato so ga poimenovali kar črni petek. Črni petek (tudi črni torek in četrtek) je tako postal simbol nazadovanja, »črnih«, temačnih dni, ki so sledili zlomu newyorške borze. Danes črni petek pomeni nekaj drugega – praznik oziroma orgija potrošništva. Ta »praznik« potrošništva smo seveda uvozili iz ZDA, saj označuje dan po zahvalnem dnevu, ko trgovine ponujajo velike popuste. Ker se takrat prodaja močno poveča, se rdeče številke v bilancah trgovin obarvajo v črno (trgovine izplavajo iz izgub v dobiček). Danes je črni petek postal globalni simbol najbolj divjega potrošništva, ki uničuje družbo in svet.

O beguncih in ekonomskih migrantih je danes veliko govora. Na njihovih »hrbtih se lomijo« največji problemi sveta – revščina, neenakost, vojne ter okoljska in ekonomska kriza. Pred temi problemi si ne smemo zatiskati oči, prav tako kot ne moremo beguncem in ekonomskim migrantom pripisati krivde za vse naše težave. Razmislimo torej o tej kompleksni problematiki; vendar ne z razburkanimi čustvi sovraštva, ki jih spodbujajo in krepijo moči željni politiki, temveč z mirnim razumom in ljubečim srcem. Kajti govorimo o ljudeh in samo o ljudeh.

11. 11. 2018 mineva natanko 100 let od konca 1. svetovne vojne. Smo se česa naučili iz te strašne vojne, ki je zahtevala približno 40 milijonov žrtev? Vsaj v prvih desetletjih po njej ne veliko, saj se je samo 21 let kasneje začela 2. svetovna vojna. A tudi po tej, še bolj uničujoči, vojni ni orožje nikoli dokončno potihnilo. In tudi danes je še vedno mnogo ljudi prepričanih, da se problemi človeštva lahko rešujejo edino z orožjem (morda pozabljajo na jedrsko orožje, ki uniči tudi uničevalca samega).

10. decembra letos (2018) bomo obeležili 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Čeprav o človekovih pravicah vemo marsikaj, predvsem ko gre za svobodo govora, združevanja, pravico do osebnega dostojanstva in poštenega sojenja itd., pa le malo vemo o pravicah, ki se tičejo blaginje ali preživetja posameznika in družbenih skupnosti (od družine do človeštva).

O teh govori 25. člen te veličastne listine, ki slehernemu Zemljanu jamči pravico do »zdravja in blaginje« oziroma zmožnost zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Vprašanja so več kot na mestu: kje smo, kam gremo in kako (bomo prišli tja, kamor smo se namenili)? Danes se resno ne ukvarjamo niti z sedanjimi problemi, kaj šele s prihodnjimi. Zdi se kot, da je edini politični in ekonomski program sedanjosti in prihodnosti (še vedno samo) gospodarska rast. Je to res zdravilo za vse probleme tega sveta ali gre zgolj ohranjanje obstoječega stanja, ki koristi le najbogatejšim? Vsekakor pa ne koristi večini Zemljanov in planetarnemu okolju.

V soboto, 15. septembra, bo minilo natanko deset let od stečaja ameriške banke Lehman Brothers, ki označuje uradni začetek ene največjih globalnih finančnih kriz, ki je sprožila veliko gospodarsko, ekonomsko in družbeno krizo. Posledice čutimo še danes. Zelo narobe je verjeti, da je ta kriza rešena, čeprav se navzven morda komu res zdi tako – gospodarska rast se krepi, nezaposlenost se zmanjšuje, potrošniki več trošijo. Vendar je to predvsem posledica ogromnih finančnih injekcij največjih centralnih bank in obsežnega zadolževanja, ne pa kakšnih resnih sprememb, zaradi katerih bi lahko verjeli, da nas ne bo doletela nova, morda še hujša kriza.

Čeprav nova slovenska vlada, s premierjem g. Marjanom Šarcem na čelu, še niti začela ni z delom, se že sooča z močnim odporom oziroma bolje rečeno – s pravimi jurišnimi napadi. Zakaj napadati vlado, ki sploh še ni operativna? Ker je nevarna? Kdo se bori proti kom? Razmislimo.