Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Kaj je pravzaprav osrednje sporočilo zahtev protestnikov od Brazilije do Turčije, od Bolgarije do Španije, od Grčije do arabskih držav, od Slovenije do Kanade, od kairskega trga Tahrir, parka Zuccotti v New Yorku do istanbulskega trga Taksim in tako naprej. Bi lahko izluščili bistvene poudarke teh protestov in pisane palete gibanj, ki se skorajda dnevno porajajo po vsem svetu?

V središče zahtev protestnikov bi vsekakor lahko postavili pravičnost, a ne samo kot abstraktne ideje, temveč gre za jasne zahteve za pravičnost, ki se mora manifestira v vsakdanjem življenju ljudi. Pravičnost v politiki in še zlasti v ekonomiji sta ključni zahtevi protestnikov po vsem svetu.

Pravičnost v politiki

Ko se politiki odločajo povsem sami, mimo volje ljudi, kar je danes praksa skorajda vseh svetovnih držav, ravnajo nepravično. Če politiki kupujejo orožje, namesto, da bi vlagali v šolstvo in zdravstvo, potem jasno delujejo mimo volje ljudi. Če zraven poberejo še provizijo, je njihov “greh dvojen”. Samo sodelovanje ljudi pri političnem odločanju (za to je v današnjem času sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij veliko možnosti) in ne samo udeležba na volitvah, lahko zagotovi pravičnost v politiki.

Pravičnost v ekonomiji

A še večji problem kot politična nepravičnost, je ekonomska pravičnost, ki gre pogosto z roko v roki s politično nepravičnostjo.

Vsekakor ni pravično:

  • da vsak dan v svetu z velikimi presežki hrane 25.000 ljudi umre zaradi lakote,
  • da v svetu 3 milijarde ljudi (od sedmih) živi v skrajni revščini oziroma na meji preživetja,
  • da ima najbogatejših 50 milijonov prebivalcev Evrope in ZDA višje prihodke kot 2,7 milijarde revnih ljudi po svetu,
  • da imajo 3 najbogatejši Zemljani večje premoženje kot 600 milijonov ljudi v najrevnejših državah sveta (Share The World's Resources).

A to so samo najbolj izpostavljeni podatki, nepravičnost je danes sistemska in v večji ali manjši meri prisotna v sleherni svetovni državi. Vzrok za globoke razlike med ljudmi je obstoječi ekonomski sistem in znotraj njega še posebej finančni sistem, ki na legalen način omogoča ustvarjanje velikanskih razlik med ljudmi.

Ekonomska nepravičnost je danes glavni vzrok za vojne, konflikte, proteste, za družbeno nestabilnost in predstavlja najhujšo grožnjo naši prihodnosti. Ekonomski sistem, ki je utemeljen na medsebojni tekmovalnosti (konkurenčnosti), je vzrok za daleč več smrti kot vsi vojaški konflikti skupaj.

So planetarni viri res namenjeni samo manjšemu delu svetovnega prebivalstva? Imajo samo nekateri ljudje pravico do spodobnega življenja?

Je pravičnost v ekonomiji možna? Je. Pot do pravičnosti na ekonomskem področju, ki je temelj pravičnosti v celotni družbi, je medsebojna delitev. Medsebojna delitev dobrin je pot ekonomske in družbene pravičnosti ter edini pravi temelj mirnega sobivanja tako znotraj držav kot med državami.

Zahteve ljudi so torej jasne:

Hočemo politično in ekonomsko pravičnost.

Hočemo sodelovati pri političnem odločanju o naših skupnih zadevah in hočemo pravično delitev dobrin.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži