Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

V Sloveniji je bilo konec januarja 129.843 nezaposlenih, kar pomeni približno 14-odstotno stopnjo brezposelnosti. Po podatki Mednarodne organizacije dela (ILO) je v svetu danes približno 202 milijona brezposelnih oseb, z zdajšnjimi trendi pa se bo brezposelnost do leta 2018 povečala še za nadaljnih 13 milijonov. A prihodnost je še bolj črna. Kot pravi Jeremy Rifkin v svoji knjigi The Age of Access bo do leta 2050 za delovanje klasične industrijske produkcije potrebno vsega 5 odstotkov celotne odrasle svetovne populacije.

Dejstvo je, da je delovnih mest vse manj; nove informacijsko-komunikacijske tehnologije ter robotizacija produkcije temeljito krčita potrebo po “produktivnih” delovnih mestih. Svoje je seveda dodala tudi kriza, a tudi brez nje so trendi jasni - delovnih mest je vse manj. A bistvo problema je nekje drugje: v družbi 21. stoletja o delovnih mestih, o plačilu in času dela razmišljamo na način iz 19. stoletja, torej iz obdobja vzpona industrijskega - kapitalističnega - načina proizvodnje. Danes pa vendarle živimo v drugačnem času.

David Spencer v članku The Case for Working Less pravi, da bi morali preprosto “delati manj”, kar vodi “k boljšemu življenjskemu standardu”. Iz koncepta “delati manj” izhajajo številne prednosti; ena ključnih je, da se izognemo anomaliji pretiranega dela nekaterih ter nezaposlenosti drugih. Pravičnejša delitev dela med več ljudi poleg tega prinaša tudi kvalitetnejše opravljenje dela in večjo kreativnost.

Ideja “delati manj” ni nova. Že znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes je v krajšem delovnem času videl “ultimativno rešitev” problema nezaposlenosti (The Keynesian Cure). Že leta 1930 je Keynes napovedal, da bodo ljudje okoli leta 2030 v službi preživeli le 15 ur na teden (Economic Possibilities for our Grandchildren). Filozof Bernard Russel je v svojem eseju Hvalnica brezdelju (In Praise of Idleness) iz leta 1932 zagovarjal 4-urni delovni dan. "Pot do sreče in blaginje leži v organiziranem krajšanju delovnega časa”, je zapisal Russel. Danes smo še daleč od tega, saj je povprečni delovni teden dolg 40 do 44 ur (Wikipedia), mnogi pa delajo še daleč več.

Vedno večje obremenitve zaposlenih so povezane tudi s “kultom produktivnosti” (Against the Insufferable Cult of Productivity), ki danes prežema celotno družbo; ne samo proizvodnjo, temveč tudi področja, kot sta na primer izobraževanje in zdravstvo. Poleg tega imamo danes celo vrsto trenerjev in svetovalcev, ki nas učijo, kako si učinkovito organizirati in načrtovati “produktivno” življenje. Celo številni otroci imajo danes do minute natančno razporejen “delovni dan”, kjer za brezdelje, sanjarjenje, spontano igro in potepanje ni časa. Življenje mora biti produktivno od malih nog naprej. Ni časa za “neproduktivne” aktivnosti, ki ne prinašajo nobene merjene koristi oziroma “dodane vrednosti”.

V knjigi Hvalnica počasnosti (In Praise of Slowness) Carl Honore dobesedno govori o kulturni revoluciji proti splošnemu prepričanju, da je hitrejše vedno tudi boljše. “Filozofija počasnosti” ne zagovarja stališča, da je vse potrebno početi počasi, pač pa s pravo hitrostjo. “Vse moramo početi, kolikor je mogoče dobro, namesto kolikor je mogoče hitro. Gre za kvaliteto pred kvantiteto v vseh dejavnostih, od dela v službi do priprave hrane in starševstva.”

Ne smemo pristati na miselnost, ki nam jo vsiljujejo predvsem ekonomisti, da moramo delati več, hitreje in bolj produktivno, češ da so v nasprotnem primeru stroški dela previsoki. V resnici pa mislijo na visoke dobičke. S krajšim delovnim časom, delitvijo delovnih mest med več ljudi in počasnejšim tempom dela ter življenja nasploh lahko dosežemo polno zaposlenost, kvalitetnejše proizvode in storitve ter srečnejše ljudi.

Pa ne samo to. Nehati moramo razmišljati o produktivnih in neproduktivnih poklicih. To delitev nam je vsilila kapitalistična ekonomska “znanost”. Dejansko bi morala država spodbujati izobraževanje in zaposlovanje v tako imenovanih neproduktivnih poklicih kot so učitelji, zdravniki, psihologi, sociologi, socialni delavci, policisti, gasilci, ekologi itd. Njihovega dela se morda ne da meriti neposredno z dobičkom, a njihov posredni prispevek k družbenemu blagostanju je ogromen.

Potrebujemo torej resnično nov razmislek o “naravi” dela ter o načinu življenja nasploh. In naj nas vedno znova ne preglasijo “strokovni argumenti” ekonomistov in politikov, da moramo “delati več, hitreje in produktivneje”.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži