Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Leta 1934 je Edvard Kardelj pod psevdonimom Tone Brodar napisal razpravo z naslovom Fašizem. Po natanko osemdesetih letih so njegove misli nenavadno aktualne. Leta 1934 je kriza, ki se je začela z borznim zlomom 1929, povzročila veliko brezposelnost, revščino in družbene konflikte; fašizem je bil v vzponu. Leta 2014 je situacija podobna; za njeno razumevanje se splača brati Kardelja (besedilo v navednicah, kjer avtor ni posebej naveden, je iz njegove razprave Fašizem).

“Zraščanje industrijskih monopolov s finančnimi ustvarja v današnjem gospodarstvu tanko plast ljudi, ki dajejo pečat celotnemu gospodarstvu in ne samo gospodarstvu - s svojo gospodarsko premočjo postavlja ta finančna oligarhija tudi politiko in kulturo v službo svojih lastnih ekonomskih interesov.”

Po študiji iz leta 2011 danes le nekaj megakorporacij obvladuje večino najpomembnejših svetovnih korporacij in te “super entitete” so večinoma največje globalne banke, kot so “Barclays Bank, JPMorgan Chase & Co. in The Goldman Sachs Group” (Revealed – the capitalist network that runs the world).

Zakaj kapitalizem “proizvaja” krize? V želji po višjih dobičkih kapitalisti izvajajo “racionalizacijo”, ki je “silno povečala produktivnost človeškega dela. Z močno zmanjšanimi produkcijskimi stroški so metale tovarne silne množine blaga na trg. Toda ta racionalizacija je šla na račun človeških delovnih sil, kar je kmalu imelo posledice: ulice so se napolnile z brezposelnimi, kupna moč je padla.”

Danes je stanje še slabše. Zaradi izjemnega tehnološkega napredka je na trgu blaga veliko preveč, potrebe po delavcih pa se drastično manjšajo.Torej so krize v kapitalizmu neizbežne oziroma so del sistema samega. “In kako vplivajo monopoli na razvoj krize? Bremena krize skušajo prevaliti na rame delovnega ljudstva”. Zveni znano? “Monopolistični finančni kapital tedaj sistematično ruši kupno moč delovnih množic in kratko malo onemogoča izhod iz krize”.

V takšni situaciji gospodarske rešitve, kljub velikim naporom vlad, preprosto niso mogoče. “Ko so gospodarska sredstva odpovedala, je pričel iskati finančni kapital politični izhod iz krize in rezultat tega iskanja je - fašizem.” Fašizem se vedno pojavi v času hude krize kapitalističnega sistema; v Italiji na primer po 1. svetovni vojni, v Nemčiji pa po gospodarskem zlomu leta 1929.

Tako pridemo do prave definicije fašizma: “Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.”

Je torej naključje, da se ravno v današnjem času pojavlja vse več fašističnih skupin, gibanj, strank? Krizi, ki se je začela leta 2008, ni in ni videti konca. Ljudje so vse bolj nezadovoljni, vse več je brezposelnih, države pa so povsem nemočne oziroma podrejene finančnemu kapitalu. Poleg tega se “vrhovi socialdemokratskih organizacij postopoma fašizirajo. Med fašističnimi in socialdemokratskimi voditelji ni več bistvene razlike. Eni rešujejo kapitalistično gospodarstvo s fašistično diktaturo, drugi pa s social-fašistično demokracijo.”

Problem fašizma je, “da ne prinaša v družbo nobenega novega momenta, ne rešuje nobenega konflikta, ne prinaša nikake socialne ali gospodarske spremembe, temveč ima edini namen - varovati s političnimi sredstvi, da množica nasprotstev in protislovij v kapitalističnem sistemu ne pride do eksplozije.”

Edina sila, ki poganja že “sama po sebi finančni oligarhiji strah v kosti” so množice, zato bo na koncu “ostala samo še gola resnica: finančna oligarhija na eni strani - zatirano ljudstvo na drugi strani”.

Danes se moramo zavedati, ne prvič v zgodovini, da je finačna oligarhija pravi sovražnik, ki ga lahko porazi edino in samo ljudska moč. Dolgovi so orodje, s katerim danes finančna oligarhija vlada posameznikom, podjetjem in državam. Ni naključje, da je ruski predsednik Putin nedavno sporočil zahodnim voditeljem oziroma finančnim oligarhom, ki stojijo za njimi, da bo v primeru zaostrovanja sankcij proti Rusiji, nehal odplačevati dolgove zahodnim državam (beri: bankam) in nehal trgovati v dolarjih. Tega je finančne oligarhe najbolj strah in Putin to dobro ve. V primeru Ukrajine gre v resnici za veliko igro finančnega kapitala: podrediti si Rusijo. Rusija je že nekaj časa “trn v peti” globalnega finančnega kapitala.

A pustimo ob strani veliko igro. Tudi običajni ljudje imamo mogočna orodja za boj s finančnimi oligarhi: poslovanje v komplementarnih oziroma alternativnih valutah v lokalnih okoljih, ustanavljanje javnih bank (prav zdaj želijo z neposredno demokracijo takšno banko ustanoviti v ameriški zvezni državi Vermont; In Show of Direct Democracy, Vermont Pushes for Public Bank), prevzemanje podjetij (Okupiraj, upri se, proizvajaj!), neposredna izmenjava oziroma medsebojna delitev dobrin itd.

Edvard Kardelj je svoje razmišljanje o fašizmu pred osemdesetimi leti zaključil takole:

“Fašizem je izraz slabosti finančnega kapitala, izraz strahu pred množicami, ne pa izraz moči”.

“Ali more fašizem zaustaviti hudournik novih idej? - Ne more! - Ali more uničiti delavski razred in najboljše elemente človeškega duha? - Ne more!”

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži