Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

V luči zaostrovanja napetih odnosov med številnimi državami, ki so se še zlasti zaostrili s sedanjo ukrajinsko krizo, velja ponovno razmisliti o politiki miroljubne koeksistence oziroma miroljubnega sobivanja.

Koncept miroljubne koeksistence izvira iz Rusije; Lenin se je kmalu po revoluciji 1917 zavedal velikega pomena miroljubne koeksistence oziroma sobivanja različnih političnih in ekonomskih sistemov. Tako bi imela socialistična Rusija (kasneje Sovjetska zveza) - v obliki tehnične pomoči - koristi od tehnološko razvitejših kapitalističnih držav, ki bi jim v zameno lahko odobrila določene koncesije.

“Trajen mir,” je dejal Lenin, “bi predstavljal takšno olajšanje za delovne ljudi v Rusiji, da bi se nedvomno strinjali s sprejetjem določenih koncesij. Pod razumnimi pogoji je sklepanje koncesij tudi za nas zaželeno kot eno izmed sredstev, da bi Rusija dobivala tehnično pomoč od razvitih dežel za obdobje, v katerem bodo druga poleg druge koeksistirale socialistične in kapitalistične države” (Lenin, Dela, 4. izdaja).

Prav tako “brez nekih vzajemnih odnosov med nami in kapitalističnimi državami za nas niso mogoči trajni ekonomski odnosi. Dogodki zelo očitno kažejo, da prav tako tudi zanje niso mogoči,” je zapisal Lenin.

Kasneje, po Stalinovem obdobju, je politiko miroljubne koeksistence obudil sovjetski voditelj Nikita Hruščov. Leta 1959 je v reviji Foreign Affairs zapisal:

“Svojega soseda imate lahko radi ali pa ne. Niste obvezani, da ste njegov prijatelj ali da ga obiskujete. Toda živite drug poleg drugega in kaj storiti, če niti vi niti on nimata nikakršne želje, da bi zapustila dom in se naselila kje drugje? Nič bistveno drugače ni v odnosu med državami. Nerazumno bi bilo domnevati, da lahko nezaželeni sosednji državi tako zelo zagrenite življenje, da se bo odločila izseliti na Mars ali Venero. In obratno seveda.

Kaj nam torej preostane? Možni sta dve poti: ali vojna - in vojna v dobi raket in jedrskih bomb povzroči najhujše možne posledice za vse narode - ali miroljubna koeksistenca.” Vsekakor besede, ki so danes še vedno zelo aktualne.

Zanimiva je tudi misel Edvarda Kardelja (O socializmu in vojni, str. 495), ki je zapisal: “Ako je vojna neizogibna, je koeksistenca nerealna fikcija, iluzija.” Pravzaprav moramo ponovno resno razmisliti, ali se bomo prizadevali živeti drug poleg drugega v miru in bomo sodelovali med seboj, ali se bomo (ponovno) prepustili vojni, ki je sedaj lahko tudi totalna. Danes bobni vojne znova glasno grmijo.

Vendar koncept miroljubne koeksistence presega socialističen “svet”. V božični poslanici leta 2004 je papež Janez Pavel II. pozval k “miroljubni koeksistenci” na Bližnjem vzhodu. Kjer še zdaleč ni miru.

V resnici sploh nimamo nobene izbire, edina pot je miroljubna koeksistenca. Med vsemi državami in narodi; na področju politike in še posebej ekonomije, kjer miroljubna koeksistenca pomeni sodelovanje, solidarnost in medsebojno delitev.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži