Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

“Povolilni maček bo prišel šele čez nekaj mesecev. Ko se bo nova vlada, polna navdušenih zaljubljencev v demokratični socializem, zaletela v zid realnosti. Prva reakcija tujine bo dvig premije za državno tveganje, ki bo podražilo življenje na tuj račun. Nato bo prišla “korekcija smeri iz Bruslja” in zahteva po finančni konsolidaciji. /.../ Ta nacija res potrebuje psihiatra.” (Ekonomist Jože P. Damijan, časopis Dnevnik, 14. 7. 2014, str. 3; tiskana izdaja.)

''Tukaj so naši volivci fenomen, zelo hitro se navdušijo nad nečim novim. Gre za princip potrošnikov, ki se hitro navdušijo nad novim pametnim telefonom, a če jih razočara, takoj iščejo novega. To nihanje volilnega telesa je zelo zanimivo in SMC se mora veliko naučiti, da je ne bo čakala usoda PS in DL.” (Komentar ekonomista Mateja Lahovnika za 24 ur o volilnem uspehu strank SMC in ZL.)

Skorajda zabavno je, če ne bi živeli v tako resnih časih, slediti izjavam neoliberalnih ekonomistov, ki bi zaradi volilnega uspeha stranke, ki si prizadeva za demokratični socializem, najraje kar vso slovensko nacijo poslali k psihiatru. Slovenski volilci smo očitno fenomen, saj kot neodgovorni potrošniki na političnem “trgu” izbiramo politike, ki za ekonomske strokovnjake niso prava izbira, ker pač ne razumejo realnosti.

Realnost pa očitno dobro poznajo doktorji ekonomije in ta (njihova) realnost je finančna politika, ki prihaja iz Bruslja. Gospodje profesorji ekonomije, ki se z dobrimi plačami “sončijo” na pretežno javnih univerzah ali v nadzornih svetih pretežno javnih podjetij, seveda ne razumejo, da je uspeh Združene levice predvsem izraz ljudske volje (oziroma vsaj dela ljudstva), da se zaustavi ta bruseljska finančna “realnost”, norost in brutalnost, ki uničuje sedanjost in prihodnost mladih, starejših in sploh velikega dela prebivalcev Slovenije.

Na ekonomskih fakultetah, kjer so kurikuli še vedno prežeti z uničevalno ideologijo neoliberalnega kapitalizma, teh stvari preprosto ne razumejo. Ni odveč pripomniti, da so nedavno “skupine študentov iz 19 držav objavile skupni manifest, v katerem zahtevajo reformo študija ekonomije.” (Mladina: Več pluralizma v ekonomijo!) Morda slovenski profesorji ekonomije o tem kaj vedo? Si upajo svoje kurikule izpostaviti javni razpravi?

Čeprav gospoda doktorja ekonomije in njuni kolegi verjetno tega zapisa ne bodo brali, pa vseeno na kratko poudarimo, zakaj ima vstop Združene levice v parlament tako velik pomen in zakaj se (končno) začenjajo odvijati resne spremembe tako v ekonomski teoriji kot praksi.

Demokratizacija, načrtovanje in regulacija ekonomije

Z vstopom Koalicije Združena levica v slovenski parlament se začenja proces nujno potrebnih reform, tako na političnem kot na ekonomskem področju, ki bi se morale začeti takoj po izbruhu krize v letu 2008. Še zlasti ekonomske reforme so ključnega pomena za blaginjo Slovenije in seveda širše mednarodne skupnosti, kjer podobni procesi že potekajo. Strah pred oživljanjem starih ideologij ni potreben, saj ne gre za hierarhično vsiljen politično-ekonomski model, temveč za procese, ki se v obliki različnih gibanj in eksperimentov odvijajo že več let in zdaj dobivajo (potrebni) politični okvir - v obliki parlamentarnih strank. (O tem več v blogu Pošast (ponovno) hodi po Evropi.)

Čeprav danes govorimo o demokratičnih državah, pa je demokracije v večini držav zelo hendikepirana, kajti ekonomsko področje, kot ključno področje za normalno delovanje države in blaginjo državljanov, deluje povsem nedemokratično. Država, kjer večina državljanov nima povsem nobene možnosti soudeležbe v procesih ekonomskega odločanja, pač ne more biti zares demokratična.

Z vsakim podjetjem, v katerem lastniki ravnajo z ljudmi, naravnimi, finančnimi in družbenimi viri ter okoljem predvsem v interesu čim višjega dobička zase, so okrnjeni demokratični procesi celotne države. Ekonomsko področje zato potrebuje tako demokratični nadzor in regulacijo ključnih ekonomskih institucij (centralna banka, komercialne banke, zavarovalnice...), kot tudi demokratično upravljalsko in lastniško soudeležbo delavcev (v najširšem pomenu besede, torej vseh, ki s svojim delom kakorkoli prispevajo k skupnemu družbenemu bogastvu) v podjetjih in drugih ekonomskih ustanovah.

Prav tako mora imeti ekonomsko področje določeno mero družbenega načrtovanja, ki pa ne sme nastajati v hermetično zaprtih pisarnah neizvoljenih bruseljskih birokratov, temveč v raznolikih procesih demokratičnega političnega in ekonomskega odločanja državljanov. Na “parlamentarnem parketu” pa se morajo sprejemati zakoni (zato je tako pomemben vstop Združene levice v parlament) za regulacijo in nadzor zdaj skorajda povsem kaotičnega in nenadzorovanega ekonomskega področja (na primer učinkovita zakonska preprečitev odtekanja denarja v davčne oaze).

Spoštovana doktorja ekonomije, omenjena v uvodu tega zapisa, ne podcenjujta svojih (fenomenalnih) sodržavljanov, kajti ti niso niti psihiatrični bolniki niti nezreli politični potrošniki, ki nihajo iz leve na desno in nazaj. Za marsikaterega ekonomskega “strokovnjaka”, ki tako ponižuje svoje sodržavljane, pa ne bi dal roke v ogenj. Za marsikoga, ki je pošiljal k psihiatru celoten narod, se je namreč na koncu izkazalo, da pravzaprav sam sodi tjakaj.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži