Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Politikom in ekonomistom bi veljalo zastaviti nekaj povsem enostavnih vprašanj: “Kaj je s krizo, ki je izbruhnila v letu 2008? Kaj ste storili v zvezi z njenim reševanjem? Kaj ste z milijardami našega denarja, ki ste ga “vrgli v bančno brezno”, sploh dosegli? Katere ukrepe ste sprejeli, da bi preprečili novo, še hujšo krizo?”

Čeprav vam bi politiki ponudili obširen odgovor o ogromnem trudu za ohranitev finančnega sistema, pa v resnici niso storili - nič. Nič v smislu temeljite reforme finančnega sistema; sprejete niso bile nobene resne omejitve obsežnega špekuliranja na globalnih finančnih borzah; nikakršne prave regulacije največjih svetovnih bank nismo videli; in tako naprej.

Politika je zgolj predpisala recept: dolgotrajna finančna “infuzija” v banke v obliki stotin milijard različnih denarnih valut. A s tem so politiki na smrt bolni globalni finančni sistem samo umetno ohranjali pri življenju.

Zdaj bodo svetovne vlade seveda dobile izstavljen visok račun. V članku Opozorilo ekonomistov: pripravite za obsežno uničenje bogastva (Economists Caution: Prepare for 'Massive Wealth Destruction') številni ekonomisti in tudi borzni špekulantje opozarjajo na skorajšnji izjemen padec borznih indeksov, ki bo za seboj seveda “potegnil” celotno gospodarstvo. Navzdol seveda.

Strokovnjaki, kot so na primer Marc Faber, Peter Schiff, Donald Trump in Robert Wiedemer pravijo, da smo “na robu še ene recesije in da bo ta daleč hujša, kot je bila zadnja.” Kar je seveda logično, države so tako zadolžene, da preprosto ne bodo našle novih milijard za (ponovno) reševanje bank, ki so zadnjih šest let na borzah predvsem špekulirale s pomočjo, ki so jim jo velikodušno namenile države; od lastnega prebivalstva pa so vlade zahtevale drastično varčevanje.

Slika, ki je priložena zgoraj omenjenemu članku kaže neverjetno podobnost med zdajšnjim nihanjem najpomembnejšega ameriškega (in globalnega) borznega indeksa Dow Jones (DJIA; Dow Jones Industrial Average) in nihanjem taistega borznega indeksa v letu 1929, ko se je s hudim borznim zlomom začela dolgotrajna recesija.

Čeprav je natančen začetek novega borznega zloma težko natančno napovedati, pa je toliko bolj presentljiva prepričanost strokovnjakov, da bo do borznega zloma in recesije zagotovo prišlo. Znani švicarski ekonomist in investitor Marc Faber je v to prepričan “100-procentno”.

Zakaj pa lahko rečemo, da je bližajoči borzni zlom vendarle dobra novica?

Ker je to očitno edina pot, da se končno začnejo globoke spremembe na ekonomskem in še posebej na finančnem področju. Zdajšnji sistem ne samo, da ni vzdržen, temveč je skrajno destruktiven. Sistem, ki temelji na dolgovih in špekulacijah, cel svet potiska v medsebojno tekmo za globalne vire, v povsem nesmiselno gospodarsko rast, ki koristi samo bogatim, medtem ko vse druge peha v revščino ter hkrati povzroča uničenje globalnega okolja.

Tisto, kar zares potrebujemo, je povsem prenovljen ekonomski sistem, ki bo temeljil na resničnem sodelovanju, odgovornosti do ljudi in do okolja ter na medsebojni delitvi dobrin na mednarodni ravni. Ko se bodo vlade panično začele sestajati na “ad hoc” nočnih sestankih, običajno preko vikendov, bomo morali skupaj povzdigniti glas ljudstva, da ne želimo več umetnega ohranjanja tega uničevalnega finančnega sistema.

Danes ne potrebujemo še več dobrin, še več gospodarske rasti, še več hrane; danes potrebujemo pravičnejšo delitev dobrin med državami. Druge poti preprosto ni. Odločamo se med prihodnostjo in uničenjem. Katero pot bomo izbrali?

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži